Izvedensko mnenje ni rezultat presoje ene same listine, temveč strokovne ocene vseh relevantnih urbanističnih okoliščin in dokumentacije. Pritožnik takšne celovite strokovne presoje ne more uspešno omajati zgolj s svojo drugačno razlago posameznih dokumentov.
Pritožnik bi moral konkretizirano zatrjevati in izkazati okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da je v letu 1968 pridobljena pravica uporabe - kljub poznejši izgradnji soseske, prostorski opredelitvi spornih zemljišč kot parkirnih površin ter njihovemu dejanskemu funkcioniranju kot del skupnega parkirišča - ostala njegova pravica vse do 25. 7. 1997, oziroma izkazati drugo pravno podlago, zaradi katere je sam pozneje veljavno pridobil lastninsko pravico v smislu tretjega odstavka 44. člena ZVEtL-1.
I.1. Pritožba druge nasprotne udeleženke se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu potrdi.
II.2. Druga nasprotna udeleženka krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje
1.Sodišče prve stopnje je v prvi alineiji izpodbijanega sklepa ugotovilo, da so nepremičnine parc. št. 1397/3, 670/18, 1426/1, 1428/5 in 1438/4, vse k. o. X,1 skupno pripadajoče zemljišče in splošni skupni del stavb z ID znakom parcela X 1537, X 1535, X 1589, X 1574, X 1531, X 1469, X 1470, X 1525, X 1569 in X 1598 (gre za večstanovanjske stavbe na naslovih skupnosti vsakokratnih etažnih lastnikov, ki so na strani nasprotnega udeleženca ali udeležencev navedeni v uvodu sklepa), v drugi alineiji izpodbijanega sklepa navedeni nepremičnini parc. št. 1428/4 in 1438/9 pa sta skupno pripadajoče zemljišče in splošni skupni del stavb na naslovih A 1, 2, 3, 4 in B 7, z ID znakom parcela X 1535, X 1537 in X 1598 (odločitev glede nepremičnine parc. št. 1438/7, vsebovana v tretji alineji izreka, ni pritožbeno sporna). Navedene nepremičnine, ki so skupno pripadajoče zemljišče, v naravi predstavljajo večje parkirišče (nepremičnine iz prve alineje) in dovozno pot (nepremičnine iz druge alineje). Manjši del parkirišča in dovozne poti sta tudi nepremičnini druge nasprotne udeleženke (pritožnika): na parkirišču je pritožnik zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine z ID znakom parcela X 1428/5 (v naravi parcela obsega nepravilni štirikotnik na sredi večjega parkirišča), na dovozni poti pa nepremičnine z ID znakom parcela X 1428/4 (gre za mali trikotnik ob začetku daljše dovozne poti).
Pritožbeni postopek
2.Zoper odločitev se je pritožila druga nasprotna udeleženka v delu, ki se nanaša na nepremičnini s parc. št. 1428/5 in 1428/4. Na teh nepremičninah je pravni prednik druge nasprotne udeleženke pridobil pravico uporabe, leta 2003 pa se je tudi vknjižil kot lastnik v zemljiško knjigo na podlagi kupoprodajne pogodbe iz leta 1968 in 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini.2 Druga nasprotna udeleženka je pravna in ekonomska lastnica parcel in plačuje javne dajatve za nepremičnini. Obrazložitev je nejasna, ker sodišče mnenje izvedenca povzema v razdelku "Navedbe udeležencev in procesna dejanja sodišča" in ne razloži, na katere ugotovitve izvedenca opira svojo odločitev. Ni jasno, kje se začne dokazna ocena sodišča, ker je besedilo vlog kopirano in ni označeno z navednicami. Izvedensko mnenje je bilo pripravljeno na podlagi pomanjkljive dokumentacije. Iz upravne odločbe z dne 25. 4. 2003 izhaja, kaj obsega funkcionalno zemljišče in kako veliko je. Parceli nista omenjeni niti v pogodbi o prenosu pravice uporabe na zemljišču ali v lokacijskem dovoljenju iz leta 1980. Parceli torej nista pripadajoče zemljišče, ker kot taki nista navedeni v posamičnih upravnih aktih. Sodišče se je osredotočilo samo na zazidalni načrt in ni upoštevalo ostalih listin, zato je podana bistvena kršitev določb postopka v obliki protispisnosti. Spornih parcel ne uporabljajo izključno predlagatelji. Na dan uveljavitve ZLNDL je imel pritožnik pravico uporabe na spornih parcelah, zato je nanj ex lege prešla lastninska pravica. Etažni lastniki pravice uporabe niso imeli in parceli nista postali njihova last na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. 1. 2003. Kupoprodajna pogodba iz leta 1968 ni nična, ker je bila sklenjena pred sprejetjem zazidalnega načrta v letu 1976. Izpodbijani sklep posega v pritožnikovo pravico do zasebne lastnine. Sodišče ni odločilo o postavljenem odškodninskem zahtevku. Etažni lastniki so bili na boljšem, ker vrsto let niso plačevali nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča.
Na pritožbo sta odgovorila prvi predlagatelj in četrta nasprotna udeleženka in predlagala njeno zavrnitev.
Pritožba ni utemeljena.
Struktura izpodbijanega sklepa
Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep strukturiralo tako, da je obrazložitev razdelilo na več podpoglavij. Iz naslovov jasno izhaja, kaj je vsebina posameznega dela in povsem razumljivo je, da v prvem poglavju z naslovom "Navedbe udeležencev in procesna dejanja sodišča" ni vsebovana dokazna ocena. Sodišče je v tem poglavju (kronološko) povzelo dogajanje v postopku in vsebino posameznih dejanj in pisanj (izvedenskega mnenja, vlog udeležencev, narokov). Zgolj to, da nekaterih citatov ni označilo, na samo pravilnost odločitve nima nikakršnega vpliva. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, ker je sklep razumljiv in omogoča vsebinski preizkus.
Izvedensko mnenje in izpolnjevanje urbanističnega kriterija
3.Pritožnik v pritožbi izpostavlja upravno odločbo, pogodbo o prenosu pravice uporabe na zemljišču in lokacijsko dovoljenje iz leta 1980, iz katerih naj bi izhajalo, da sporni parceli v teh dokumentih nista bili opisani tako, da bi lahko sklepali na izpolnjenost urbanističnega kriterija. Presoja tega kriterija je strokovno vprašanje, za razjasnitev katerega je sodišče postavilo izvedenko urbanistične stroke. Izvedenka je v izvedenskem mnenju navedla, katere vse dokumente je pri pripravi upoštevala in se do njihove vsebine tudi opredelila (npr. na strani 20 izvedenskega mnenja).3 Izvedenka je na podlagi celotnega razpoložljivega gradiva4 s svojo strokovno presojo prišla do zaključkov, na katere udeleženci niso imeli vsebinskih pripomb. Pritožnik je bil z izvedenskim mnenjem seznanjen in je imel možnost nanj podati pripombe. Če je menil, da izvedenka posameznim upravnim odločbam ali pogodbam ni pripisala ustreznega pomena oziroma da bi njihova vsebina narekovala drugačno strokovno presojo, bi moral takšne konkretne pomisleke uveljavljati v pripombah na izvedensko mnenje in zahtevati njihovo razjasnitev oziroma dopolnitev mnenja. Tega ni storil.
4.S tem, ko pritožnik v pritožbi iz celotne dokumentacije izpostavlja le posamezne listine in jim sam pripisuje večji oziroma odločilen pomen, ne vzbudi dvoma v pravilnost celovite strokovne presoje izvedenke. Izvedensko mnenje namreč ni rezultat presoje ene same listine, temveč strokovne ocene vseh relevantnih urbanističnih okoliščin in dokumentacije.5 Pritožnik takšne celovite strokovne presoje ne more uspešno omajati zgolj s svojo drugačno razlago posameznih dokumentov, zlasti ker teh pomislekov v postopku pred sodiščem prve stopnje, ko bi jih bilo mogoče z izvedenko neposredno razjasniti, ni uveljavljal. Nenazadnje sodišče opozarja na samo besedilo 1. točke prvega odstavka 43. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča,6 po katerem se pri ugotavljanju pripadajočega zemljišča upošteva zlasti, katero zemljišče je bilo kot neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih ali opredeljeno v posamičnih pravnih aktih. Izvedenkino upoštevanje načrtovanja soseske in zazidalnega načrta tako povsem ustreza zakonskemu pravilu, po katerem sodišče ugotavlja pripadajoče zemljišče.
Izpolnjevanje dejanskega kriterija
5.Sodišče se je o izpolnjevanju dejanskega kriterija in rabi zemljišč prepričalo tudi z ogledom.7 Na zadnjem naroku je izpostavilo, da se raba zemljišč ni pokazala kot sporna in pozvalo udeležence k postavitvi predlogov za zaslišanje prič, če menijo nasprotno. Pritožnik za svoje trditve o uporabi nepremičnin ni podal nobenih dokazov (niti po tem, ko je sodišče odprto izrazilo, da raba ni sporna in eksplicitno pozvalo k dokazovanju morebitnih drugačnih trditev). Pravzaprav ni izkazano, da bi pritožnik rabi zemljišč, kot se je vršila, kadarkoli nasprotoval ali da bi na spornih zemljiščih dejansko izvrševal svoja lastninska upravičenja (npr. nikogar ni izključeval iz uporabe zemljišč, z njima ni razpolagal, nepremičnini predstavljata po neprerekani ugotovitvi sodišča neločljivi del skupnega parkirišča ...).
Pravica uporabe spornih parcel in pridobitev lastninske pravice na njih
6.Pritrditi je treba pritožbenemu stališču, da kupoprodajna pogodba iz leta 1968 ni nična. V času sklenitve te pogodbe stavbe niso bile zgrajene (in niso obstajali niti še načrti za njihovo gradnjo), zato sporna zemljišča tedaj še niso mogla predstavljati zemljišč, potrebnih za njihovo redno rabo. Vendar pritožnik sam v pritožbi razloži, da je s kupoprodajno pogodbo njegov pravni prednik pridobil pravico uporabe na obravnavanih zemljiščih in da se je v zemljiško knjigo kot lastnik vpisal v letu 2003 na podlagi kupoprodajne pogodbe in ZLNDL. S pogodbo iz leta 1968 torej ni bila pridobljena lastninska pravica.
7.V skladu s prvim in drugim odstavkom 42. člena ZVEtL-1 je treba ugotoviti, kdo je lastninsko pravico pridobil po predpisih, veljavnih pred 1. 1. 2003. Lastninska pravica na podržavljenih nepremičninah se je pridobila na podlagi določb ZLNDL; odločilno je bilo, kdo je imel ob uveljavitvi ZLNDL 25. 7. 1997 pravico uporabe na zemljiščih (prva odstavka 2. in 3. člena ZLNDL). Zgolj dejstvo, da se je na podlagi določb ZLNDL pritožnik vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik, ne pomeni, da je bil ta vpis materialnopravno pravilen. Vknjižbe so se namreč izvajale avtomatično, dejanski upravičenec do lastninske pravice pa je bil lahko na podlagi specialnih predpisov tudi kdo drug kot tisti, ki se je uspel vknjižiti.8
8.Na spornih zemljiščih, ki so bila v času nastanka etažne lastnine v družbeni lastnini, so etažni lastniki po samem zakonu pridobili trajno pravico uporabe. Zakon o pravicah na delih stavb9 je namreč v 6. členu določal, imajo etažni lastniki skupno trajno pravico uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, potrebnem za njeno redno rabo. Ker so pridobili trajno pravico rabe, so to pravico imeli tudi ob uveljavitvi ZLNDL in tako zunajknjižno pridobili lastninsko pravico na nepremičninah. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so etažni lastniki pridobili lastninsko pravico po samem zakonu, je tako pravilna.
9.Za izpodbijanje domneve iz prvega odstavka 44. člena ZVEtL-1 ne zadošča pritožnikovo sklicevanje na kupoprodajno pogodbo iz leta 1968, poznejšo vknjižbo lastninske pravice in plačevanje davčnih obveznosti.10 Kupoprodajna pogodba iz leta 1968 bi lahko izkazala tedanjo pridobitev pravice uporabe, ne izkazuje pa sama zase, da je ta pravica pritožniku oziroma njegovemu pravnemu predniku pripadala tudi ob uveljavitvi ZLNDL. Pritožnik bi moral konkretizirano zatrjevati in izkazati okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da je v letu 1968 pridobljena pravica uporabe - kljub poznejši izgradnji soseske, prostorski opredelitvi spornih zemljišč kot parkirnih površin ter njihovemu dejanskemu funkcioniranju kot del skupnega parkirišča - ostala njegova pravica vse do 25. 7. 1997, oziroma izkazati drugo pravno podlago, zaradi katere je sam pozneje veljavno pridobil lastninsko pravico v smislu tretjega odstavka 44. člena ZVEtL-1. Takšnih dejstev pa zgolj z navedbami o sklenjeni pogodbi, zemljiškoknjižnem vpisu in plačevanju davkov ni izkazal.
Odškodninski zahtevek
Namen postopka za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbam je uskladitev nepremičninskih evidenc z dejanskim stvarnopravnim položajem nepremičnin (1. člen ZVEtL-1).11 Postopek ugotavljanja pripadajočega zemljišča k stavbam, ki poteka v skladu s pravili ZVEtL-1, ne predvideva odločanja o morebitnih odškodninskih zahtevkih oziroma zahtevkih iz naslova neupravičene obogatitve. Poleg tega pritožnikova zahteva za plačilo odškodnine tudi ne vsebuje opisa dejstev, ki so pomembna za odločitev o višini odškodnine, dokazov za ta dejstva in identifikacijskih podatkov o udeležencih in je kot taka ostala na nivoju navedb.
Stroški in sklepno:
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev glede zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka (sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti - drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku12 v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku in 3. členom ZVEtL-1), je pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 3. členom ZVEtL-1).
V nepravdnih postopkih je osnovno pravilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (40. člen ZNP-1). Na podlagi tega pravila (ob upoštevanju, da pritožnik s pritožbo ni uspel) je sodišče druge stopnje odločilo, da druga nasprotna udeleženka, ki je edina priglasila pritožbene stroške, te nosi sama.
-------------------------------
1Vse obravnavane nepremičnine se nahajajo v k. o. X, zato se navedba k. o. v nadaljevanju obrazložitve izpušča.
2Ur. l. RS, št. 44/97 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZLNDL.
3Izvedenka izrecno omenja upravno odločbo iz leta 2003 in lokacijsko dovoljenje iz leta 1980. Pritožba se neobrazloženo sklicuje na pogodbo št. II-464-520/80 o prenosu pravice uporabe na zemljišču. Navedene pogodbe ni v spisu, pritožnik pa s svojimi skopimi navedbami (da sporni parceli med navedenimi parcelami, ki so predmet prenosa upravljanja in posesti, ne nastopata) ne razloži, kako je mogoče iz te pogodbe sklepati o obsegu skupnega pripadajočega zemljišča. Sodišče ne glede na to pojasnjuje, da je pridobitelj posameznega stanovanja že na podlagi zakona pridobil pravico uporabe na funkcionalnem oziroma pripadajočem zemljišču, zato izrecen zapis prenosa pravice na zemljišču ni bil potreben (sklep VSL I Cp 1072/2019 z dne 13. 11. 2019).
Izvedenka je tudi pojasnila, da je del dokumentacije izgubljen. Mnenje zaradi tega dejstva ni nepopolno. Izvedenka je na podlagi razpoložljive dokumentacije nalogo, ki ji jo je zaupala sodišče, lahko opravila (med drugim je tudi pojasnila, da je na podlagi vsebine lokacijske odločbe in ob poznavanju veljavne zakonodaje lahko sklepala, da je lokacijska dokumentacija natančno povzemala tehnični del zazidalnega načrta).
Če bi sodišče izpolnjevanje urbanističnega kriterija lahko ugotovilo samo na podlagi upravnih odločb, bi to že storilo in angažiranje izvedenke urbanistične stroke sploh ne bi bilo potrebno. Ob tem sodišče vseeno pojasnjuje, da se upravna odločba z dne 25. 4. 2003 nanaša na določitev gradbene parcele za blok na naslovu A 3 in 4 (in tako sploh ne rešuje vprašanja skupnega pripadajočega zemljišča ostalih v tem postopku obravnavanih stavb), glede lokacijskega dovoljenja z dne 16. 1. 1980 pa je pritožnik navedel le, da spornih parcel ni med navedenimi parcelami, na podlagi takih neobrazloženih in pavšalnih trditev pa sodišče ne more sklepati o tem, katere parcele predstavljajo skupno pripadajoče zemljišče.
Ur. l. RS, št. 34/17, v nadaljevanju ZVEtL-1.
Na naroku, ki ga je 21. 1. 2022 opravilo na območju spornih nepremičnin, je ugotovilo, da na parcelah ni opaziti javne rabe.
Prim. s sodbo VSL I Cpg 391/2022 z dne 8. 12. 2022.
Ur. l. SRS, št. 19/76. Podobno določbo je vseboval tudi 12. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80 s spremembami in dopolnitvami).
Dejstvo, da je plačeval nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, ne kaže na aktivno izvrševanje lastninskopravnih upravičenj, ampak zgolj na to, da se je pri naložitvi plačila občina oprla na podatke iz zemljške knjige (ki pa, kot je bilo razloženo zgoraj, niso nujno pravilni).
Z ugotovitvijo pripadajočega zemljišča se lastninska pravica ne pridobiva na novo (ampak se le za nazaj ugotavlja dejanski položaj nepremičnine in se varuje po zakonu pridobljena lastninska pravica). Tako ne zdržijo očitki o kršitvi pravice do zasebne lastnine in razlastitvi pritožnika, ki lastninske pravice dejansko nikoli ni imel in je bil le napačno vknjižen kot lastnik (prim. s sklepom VSL I Cp 1325/2020 z dne 12. 10. 2020).
Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.