Jedro

Pri vsaki ustanovitvi nujne poti si nasproti stojita dva interesa, in sicer na eni strani interes lastnika tiste nepremičnine, ki nima potne povezave z javno cesto, na drugi strani pa interes lastnika tiste nepremičnine, prek katere naj bi nujna pot potekala. Prvemu se z ustanovitvijo nujne poti omogoči redna raba nepremičnine, drugemu pa ustanovljena pot povzroča motnje in omejevanja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog v delu, ki se nanaša na vožnjo s konjsko vprego zavrne, torej se v drugi in tretji vrstici I. točke izreka izpodbijanega sklepa črta besedilo „konjsko vprego in“.

II. Sicer se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep v nespremenjenem delu potrdi.

III. Udeleženci sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se za potrebe nepremičnine, parc. št. 551/14, k. o. X , ki je v lasti predlagateljev, vsakega do ene polovice, dovoli nujna pot za hojo, vožnjo s konjsko vprego in vsemi motornimi vozili, ki poteka od javne poti C II., s parc. št. 561, k. o. X, v dolžini cca 16,35 m in širini 3 m preko že asfaltirane površine 49 m², kot dela parcele 1632/3, k. o. X, vpisane po podatkih GURS kot pot 71 m², ki je v lasti nasprotnega udeleženca kot je označeno na skici izvedenca VZ z dne 5. 10. 2007 z modro barvo, v posnetku cestnega telesa na delu parcele št. 1632/3, k. o. X, in je skica sestavni del tega sklepa (I. točka izreka). Za dovoljeno nujno pot sta predlagatelja dolžna plačati nasprotnemu udeležencu nadomestilo v znesku 2.940,00 EUR, v roku 30 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila (II. točka izreka). Stroške postopka nosita predlagatelja (III. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se pravočasno pritožuje nasprotni udeleženec iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb Zakona o nepravdnem postopku (ZNP)(1) in zmotne uporabe materialnih predpisov. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, s stroškovno posledico. Navaja, da niso bili podani pogoji za določitev nujne poti po njegovi parceli in da bi nujna pot po drugih variantah po sosednjih zemljiščih manj obremenjevala sosednja zemljišča, kot dovoljena pot sedaj obremenjuje njegovo zemljišče. Sodišče zmotno razlaga določbo 89. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ)(2) glede možnosti bodoče rabe nepremičnin. Določitev te zasilne poti bi pomenila precedenčni primer za lastnike sosednjih parcel, ki bi zagotovo zahtevali nujno pot po parceli nasprotnega udeleženca. Na samem uvozu je širina poti zgolj 2,5 m in bi bilo potrebno angažirati izvedenca prometne stroke za ugotovitev, ali je zavijanje po taki širini pasu mogoče. Nasprotni udeleženec je že v pripombah na izvedeniško mnenje izvedenca gradbene stroke opozoril, da bi se moral dodatni pregled opraviti skupaj s strankami, zato so dopolnitve sporne. Vozila, ki zavijajo na parcelo nasprotnega udeleženca, zavijajo preko vogala parc. št. 551/2. Predlagatelj ni predložil dokazila o razpolaganju s služnostno pravico na trikotniku predlagane poti, zato ni možna določitev zasilne poti po predlagani trasi. Nasprotoval je razširitvi predloga za vožnjo s konjsko vprego, saj predlagatelj zasilno pot uveljavlja za potrebe gradnje hiše in ne kmetijske dejavnosti. Pot ni po vsej dolžini široka 3 metre, ponekod je široka zgolj 2,80 metra. Navedba sodišča, da določitev nujne poti ne bo bistveno vplivala na zemljišče in kvaliteto bivanja nasprotnega udeleženca, je zmotna. Nadomestilo v višini 2.940,00 EUR ni ustrezno, saj je cenitev stara več kot šest mesecev in ni uporabna. Za nasprotnega udeleženca je ta del poti življenjskega pomena in bi odškodnina morala upoštevati vse te okoliščine in škodo, ki mu bo nastajala zaradi te poti.

3. Na pritožbo sta pravočasno odgovorila predlagatelja in predlagala zavrnitev.

4. Nasprotni udeleženec je vložil tudi odgovor na odgovor na pritožbo. Ker Zakon o pravdnem postopku (ZPP)(3) v zvezi s 37. členom ZNP ne predvideva odgovora na odgovor na pritožbo, ga sodišče druge stopnje ni obravnavalo. Navedb nasprotnega udeleženca podanih v odgovoru na odgovor na pritožbo sodišče druge stopnje tudi ni presojalo kot pritožbenih navedb, ker so bile podane prepozno.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi potek nujne poti po drugih variantah, torej če bi bila ta določena po sosednjih zemljiščih, manj obremenjeval sosednja zemljišča, kot sedaj obremenjuje zemljišče nasprotnega udeleženca. Sodišče prve stopnje se je obrazloženo in prepričljivo opredelilo do vseh s strani nasprotnega udeleženca predlaganih variant poti, ki ne potekajo preko njegovega zemljišča (neutemeljeno in nekonkretizirano pritožnik očita nasprotno) in pravilno obrazložilo, zakaj najprimernejši dostop poteka prav po poti, ki leži na nepremičnini nasprotnega udeleženca. V izogib ponavljanju sodišče druge stopnje v odgovor pritožbenim navedbam s tem v zvezi pritrjuje obrazložitvi sodišča prve stopnje (4., 5. in 6. stran obrazložitve izpodbijanega sklepa).

7. V konkretnem primeru je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, in sicer 88. in 89. člen SPZ. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno v drugem odstavku na 5. strani obrazložitve v okviru zapolnitve pravnega standarda redne rabe (med drugim) upoštevalo, da je bila včasih nepremičnina predlagateljev v sklopu ena parcela, iz katere je nastalo več parcel, katerih namembnost se je spremenila, saj je šlo včasih za travnik, sedaj pa gre za zazidljivo parcelo, namenjeno za gradnjo. S tem v zvezi se je pri utemeljevanju svoje presoje utemeljeno sklicevalo tudi na Stvarnopravni zakonik s komentarjem(4). Neutemeljeni so očitki, da bo določitev nujne poti pomenila „precedenčni primer za ostale lastnike sosednjih parcel, ki bi zagotovo tudi zahtevali nujno pot po parceli nasprotnega udeleženca“, saj namreč „ostali lastniki nepremičnin“ niso udeleženci tega postopka, poleg tega pa se pri določitvi nujne poti vedno upoštevajo vse okoliščine konkretno presojanih primerov nepremičnin in o splošnih zaključkih za določeno področje, ko to smiselno navaja pritožnik, ni mogoče govoriti. Za zadevni postopek so nerelevantne nadaljnje pritožbene navedbe o tem, kaj se je dogajalo v drugih postopkih, o razmerju med predlagateljema in osebo, ki jima je prodala zadevno zemljišče in navedbe, da bi morala občina urediti nujno pot ob izdaji gradbenega dovoljenja. Konkretno je namreč pomembno zgolj, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da nepremičnina predlagateljev nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto (88. člen SPZ), zato je nadalje pravilno presojalo pogoje za njeno dovolitev v zakonskih okvirih.

8. Pri vsaki ustanovitvi nujne poti si nasproti stojita dva interesa, in sicer na eni strani interes lastnika tiste nepremičnine, ki nima potne povezave z javno cesto, na drugi strani pa interes lastnika tiste nepremičnine, prek katere naj bi nujna pot potekala. Prvemu se z ustanovitvijo nujne poti omogoči redna raba nepremičnine, drugemu pa ustanovljena pot povzroča motnje in omejevanja(5).

9. S tem v zvezi pritožbeno sodišče pritrjuje presoji, da zaradi ustanovitve zadevne nujne poti v korist nepremičnine predlagateljev raba nepremičnin nasprotnega udeleženca ne bo znatno ovirana ali onemogočena, da bo dostop nasprotnega udeleženca na lastno dvorišče ostal nespremenjen (torej tudi za pritožbeno izpostavljeno rabo za kmetijske namene), ter da zaradi dodatnih prevozov kvaliteta življenja nasprotnega udeleženca ne bo (nesorazmerno) okrnjena. Vse navedeno predstavlja odgovor na pritožbene navedbe, ki očitajo nasprotno, in sicer da bo postalo bivanje nasprotnega udeleženca v lastni hiši nemogoče, saj ima ob poti okno spalnice in da gre tudi za omejitev poslovnih razmer, saj je bila v letu 1885 in v času druge svetovne vojne v njegovi hiši gostilna. Gre namreč za motnje, ki so implicitne določitvi nujne poti in jih tudi višje sodišče ne ocenjuje kot nesorazmerne.

10. Pritožbene navedbe „o robniku“ so iztrgane iz konteksta, saj je o meteornih vodah govora le v mnenju izvedenca J.T. („ob asfaltnem cestišču bi bilo potrebno urediti odtok meteorne vode, ki ob močnih nalivih izteka iz cestišča na zelenico ob stanovanjski hiši predlagatelja“, list. št. 133) in ne vplivajo na samo določitev nujne poti, saj ta poteka po že obstoječi prometni poti, zato slednje navedbe niso v pravno relevantni zvezi s konkretno presojano dovolitvijo nujne poti, kot take pa tudi niso bile obravnavane pred sodiščem prve stopnje. Prav tako so iz konteksta iztrgane navedbe izvedenca J.T. v dopolnitvi izvedenskega mnenja glede vzvratne vožnje, saj je izvedenec zgolj pojasnil, da bo nasprotni udeleženec „po potrebi, tako kot že sedaj, lahko tudi vzvratno vozil iz glavne ceste na svojo parcelo (list. št. 183)“. Navedbe, da so avtomobili z osvetlitvijo in hrupom povzročili, da sta nasprotnemu udeležencu lani poginili dve neskoteni teleti, za kar predlaga tudi dokaze, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (konkretno gre za predlagalni nepravdni postopek, prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), zato jih sodišče druge stopnje ne obravnava.

11. Sodišče prve stopnje se je tudi z vpogledom v podatke o nepremičninah GURS prepričalo, da je vrsta rabe za asfaltirano pot tudi dejansko pot (tretji odstavek na 5. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa). Spori v zvezi z asfaltiranjem ceste, kot to navaja pritožba, niso predmet konkretnega postopka, zato jih sodišče druge stopnje dodatno ne obravnava, ampak zgolj pritrjuje (navedenim) ugotovitvam sodišča. 12. V odgovor pritožbenim navedbam, da izvedenec ni ovrednotil, koliko bi ureditve drugih variant poti stala, se sodišče druge stopnje sklicuje na pravilno obrazložitev v prvem odstavku na 6. strani izpodbijanega sklepa.

13. Pritožbeno ponovljene navedbe o samem uvozu na nujno pot, torej o poteku poti tudi po parc. št. 551/1, k. o. X, so bile pravilno obravnavane že pred prvostopenjskim sodiščem (predzadnji odstavek na 3. strani pritožbe) in angažiranje izvedenca, ki bi podal mnenje o zavijanju na pot, kot to izpostavlja pritožnik, ni potrebno. Da bi moral izvedenec pri sestavljanju dopolnitve izvedenskega mnenja opraviti ogled skupaj s strankami, kot to izpostavlja pritožnik, ni zakonsko določeno. Poleg tega slednji v pritožbi ni konkretiziral same kršitve („da so dopolnitve izvedenskega mnenja že iz tega razloga sporne“, namreč ne zadošča), ni pa tudi mogoče spregledati dejstva, da so bile pri ogledu variant poti na zadnjem naroku 6. 3. 2012 prisotni tako sodnica kot tudi stranke in izvedenec.

14. Da zadevna pot ni v vseh segmentih široka 3 metre, kot to izhaja iz izreka, izhaja tako iz samega izvedenskega mnenja J. T. (list. št. 133), slednje pa je bilo ugotovljeno tudi na zadnjem naroku za glavno obravnavo 6. 3. 2012 (list. št. 208). Na pritožbene navedbe s tem v zvezi je odgovoriti, da je potek in obseg nujne poti natančno opisan v samem izreku in ni zamejen zgolj z dolžino in širino, na slednje namreč opozarja pritožnik, ampak iz izreka tudi natančno izhaja, da nujna poteka že preko asfaltirane površine. Torej o samem poteku in širini nujne poti ne more biti nobenega dvoma, predlagatelja pa tudi ne oporekata, da konkretni obseg nujne poti, torej po že asfaltirani in uporabljani površini, ni zadosten.

15. Pritožnikovo oporekanje višini odmerjenega nadomestila za dovoljeno nujno pot, in sicer da nadomestilo ni ustrezno določeno, saj je cenitev stara več kot šest mesecev in ni uporabna, ni konkretizirano. Pritožnik namreč ne navaja, da bi se okoliščine, ki bi lahko vplivale na višino nadomestila, v tem času spremenile v njegovo korist. Sodišče prve stopnje se je pri odmeri nadomestila utemeljeno oprlo na mnenje izvedenca. V odgovor pritožbenim navedbam s tem v zvezi sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča v tretjem odstavku na šesti strani pritožbe. Katerih okoliščin naj sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo pri odmeri nadomestila, pa pritožba ne konkretizira.

16. Utemeljeno pritožnik izpostavlja, da je nasprotoval razširitvi predloga za vožnjo s konjsko vprego. Samo vožnjo s konjsko vprego sta predlagatelja utemeljevala zgolj z navedbami, da imata na podlagi zemljiškoknjižnega sklepa že vknjiženo služnostno pravico na parc. št. 551/11, k. o. X, torej na delu poti, ki v naravi predstavlja nadaljevanje presojane nujne poti do nepremičnine predlagateljev. Po presoji sodišča druge stopnje slednje navedbe ne zadoščajo in ne prepričajo, da bi se v korist predlagateljev določila nujna pot tudi za potrebe vožnje s konjsko vprego, zato je predlog v tem delu zavrnilo in izpodbijani sklep spremenilo, kot izhaja iz izreka (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

17. V preostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep, saj tudi ni ugotovilo kakšne od kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP pazi po uradni dolžnosti (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

18. Nasprotni udeleženec je s pritožbo uspel zgolj v majhnem delu, in sicer zgolj glede vožnje s konjsko vprego, zato sam krije svoje pritožbene stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Odgovor na pritožbo predlagateljev ni pripomogel k odločanju sodišča druge stopnje, torej ni bil potreben in predlagatelja sama krijeta stroške, ki so jima nastali z njegovo vložitvijo (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

(1)Uradni list SRS, št. 30/1986, s spremembami in dopolnitvami.

(2)Uradni list RS, št. 87/2002. (3)Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.

(4)Natančneje A. Berden v Stvarnopravni zakonik s komentarjem (komentar k 88. členu), GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 463. (5)Primerjaj prav tam, stran 461.