Jedro

Tožnici ni mogoče očitati, da je zdravljenje opustila ali zanemarila, ko ga je v času nosečnosti in dojenja otrok omejila na tista zdravila in postopke, ki so bili glede na njeno bolezen dopustni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine in dosodilo tožnici: za negmotno škodo 4,500.000,00 SIT, mesečno rento v višini 100.000,00 SIT od 1.1.1997 in 240.992,00 SIT za gmotno škodo. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in znižalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti za 1,000.000,00 SIT, v preostalem delu pa je zavrnilo pritožbo.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji trdi, da je v zadevi sporno, katere okoliščine so del podlage in katere so del zneska oz. višine tožbenega zahtevka. Dedna zasnova bolezni pomeni, da je treba kasneje nastalo škodo zmanjšati za toliko, za kolikor je kot možnost obstajala že prej. Splošno načelo odškodninskega prava je: upoštevati samo resnično škodo, tisto, ki jo žrtev res pretrpi. Tožena stranka lahko odgovarja le za posledice, ki jih je povzročila, ne pa za tiste, ki so tožnici nastale naknadno in zaradi njenega ravnanja. Tožnici očita, da je opustila zdravljenje, zaradi tega pa je prišlo do bistvenega poslabšanja bolezni. Revizija poudarja, da je stres eden izmed sprožilnih momentov, ne pa edini za izbruh bolezni. V zvezi s tem posebej poudarja ekskulpacijske razloge na svoji strani glede dodatne škode in razvoja bolezni. Bistvena kršitev postopka naj bi bila v pavšalnem odgovoru sodišča druge stopnje na pritožbene razloge. Revizija ponovno opozarja na nasprotja med razlogi sodbe, izrekom in zatrjevanimi dokazi ter očita izpodbijani sodbi, da je ni mogoče preizkusiti.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur.l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo (386. člen ZPP/77), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi bile v tem, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene očitke tožene stranke. Po presoji revizijskega sodišča ta očitek ni utemeljen. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na vse pravno odločilne očitke pritožbe, ko je presojalo obstoj kršitev določb pravdnega postopka in tudi pravilno uporabo materialnega prava. Prav tako ni utemeljen očitek, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti in da naj bi vsebovala vsebinska nasprotja. S tem, ko je pritožbeno sodišče zavrnilo očitek o kršitvah določb pravdnega postopka, ki je zapisan v enakem besedilu, kot ga vsebuje 13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP/77, je opravilo preizkus v mejah tistega obsega, ki ga terja 365. člen ZPP/77. Tožena stranka ni konkretizirala svojih očitkov in je pritožbena graja omejena na tak obseg, kot ga terja že uraden preizkus v pritožbenem postopku. Tudi v reviziji zatrjevana kršitev je omejena na tak obseg, zato je revizijsko sodišče primorano opozoriti, da po uradni dolžnosti ni dolžno paziti na obstoj kršitev določb pravdnega postopka, razen v že opisanem obsegu.

Revizijsko sodišče je vezano na pravnomočno ugotovljene dejanske okoliščine in revizije ni dovoljeno vložiti zaradi nepopolno ali zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP/77). Ni mogoče prezreti, in tudi revizija sama prizna, da je pretežni del revizijskih očitkov povezan s temeljem odškodninske odgovornosti tožene stranke. Glede tega je bilo z vmesno sodbo pravnomočno razsojeno, da je tožena stranka tožnici odgovorna za nastalo škodo. Taka sodba ne dopušča več razprave o morebitni deljeni krivdi v smislu nastanka bolezni, zato je tudi odveč (predvsem pa ni dovoljeno) vsako razgljabljanje o sprožilnih elementih, ki so povzročili izbruh luskavice pri tožnici. Revizijsko sodišče na ta del revizije zato ne odgovarja.

Tožena stranka je ves čas postopka opozarjala, da je tožnica sama prispevala k obsegu škode, ker naj bi opustila zdravljenje, kar je privedlo do poslabšanja bolezenskega stanja. Na ta očitek je sodišče prve stopnje obširno odgovorilo na 4. in 5. strani sodbe, pritožbeno sodišče pa se je strinjalo s tako presojo dejanskih okoliščin. Tudi po presoji revizijskega sodišča ni mogoče tožnici očitati prav nobene opustitve zdravljenja, saj podatki o njenih obiskih izbranega zdravnika, zdravnika dermatologa in še izvedenska mnenja dajejo povsem drugačno podobo o skrbnosti tožnice pri zdravljenju bolezni. Ni mogoče prezreti sporočila dermatologa, da je stanje bolezni pri tožnici stabilno. Prav tako ni mogoče zanemariti neraziskanosti bolezni in omejenih možnosti zdravljenja sploh, predvsem pa nepredvidljivosti luskavice, navkljub še tako skrbnemu zdravljenju. Zagotovo pa ni mogoče tožnici očitati, da je v času nosečnosti in dojenja svojih dveh otrok zdravljenje omejila na tista zdravila in postopke, ki so bili glede na njeno stanje dopustni. Nenazadnje je pravica do otrok ustavno varovana pravica in tudi zaradi tega tožnici ni moč očitati, da je z uveljavitvijo te pravice odločilno vplivala na potek zdravljenja. Nedvoumno je namreč izvedensko mnenje, da že zavest o tem, kakšno bolezen bolnik ima (luskavico) tako vpliva na psihično sfero bolnika, da že samo to zadostuje za napredovanje bolezni.

Revizija o višini dosojene odškodnine nima nobenih razlogov, zato je revizijsko sodišče opravilo preizkus pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti. Ocenilo je, da je dosojena odškodnina odmerjena v skladu s kriteriji, ki jih določa 200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Dosojena odškodnina namreč upošteva subjektivne težave, s katerimi se mora tožnica vsak dan znova soočiti, istočasno pa je objektivizirana glede na namen odškodnine ter tudi primerljiva z odškodninami, ki jih za podobne škode odmerja sodna praksa.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da revizijski očitki niso utemeljeni, zato je moralo revizijo zavrniti (393. člen ZPP).

Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev revizijskih stroškov je zajet v izreku o zavrnitvi revizije (166. člen ZPP/77).