Jedro

Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da zavarovanec tožnice ni vozil s takšno hitrostjo, da bi vozilo ves čas obvladoval in ga lahko ustavil pred pričakovano oviro, vendar te okoliščine pri svojem odločanju ni (v zadostni meri) upoštevalo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:„Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 6.885,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2006 dalje do plačila; v preostalem delu (za 4.590,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2006 dalje) pa se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 484,08 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 259,80 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 11.475,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2006 dalje do plačila in pravdne stroške v znesku 806,80 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

2. Zoper izpodbijano sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP vložila pritožbo toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi, da po temelju ni podana odgovornost toženke, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Za odločanje o pritožbi v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2011-34 z dne 23. 03. 2011 prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

6. V konkretni zadevi je dne 05. 07. 2006 v kraju H. prišlo do prometne nesreče med tovornim vozilom znamke MAN, reg. št. ..., ki je bil zavarovan pri tožnici in ga je na dan nesreče vozil M. K., in tovornim vozilom znamke Mercedes Benz, reg. št. ..., ki je bil zavarovan pri toženki in ga je v času nesreče vozil K. G.. S predmetno tožbo tožnica uveljavlja regresni zahtevek na podlagi 963. člena OZ v višini 50 % izplačane kasko zavarovalnine. Sodišče prve stopnje je terjatvi tožnice v celoti ugodilo, saj je presodilo, da za škodo, nastalo pri prometni nesreči, odgovarjata oba zavarovanca pravdnih strank v sorazmerju s stopnjo svoje krivde, ki je pri obeh udeležencih enaka (50% : 50%); toženka pa takšni odločitvi sodišča prve stopnje nasprotuje, saj je prepričana, da je za prometno nesrečo v celoti odgovoren zavarovanec tožnice.

7. Če je pri nesreči premikajočih se motornih vozil krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (2. odstavek 154. člena OZ). Izključno krivdo nasprotnika po 1. odstavku 154. člena OZ mora zatrjevati in dokazati stranka, ki se nanjo sklicuje (v konkretnem primeru toženka).

8. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno štelo, da sta oba udeleženca ravnala nepravilno, in je posledično pri odločanju pravilno uporabilo 2. odstavek 154. člena OZ. Tako je pravilno ugotavljalo stopnjo krivde enega in drugega udeleženca, vendar pa je napačno štelo, da je krivda pri obeh udeležencih enaka. Ni namreč v zadostni meri upoštevalo, da se je zavarovanec tožnice približeval mestu trčenja z očitno prekoračeno in okoliščinam neprilagojeno hitrostjo, v nasprotju z zavarovancem toženke, ki je pred mestom trčenja celo ustavil. Vožnja zavarovanca tožnice je bila agresivnejša, zato je njegova stopnja odgovornosti večja. Čeprav je sodišče prve stopnje zavarovancu toženke očitalo kršitev 43. člena ZVCP-1, ki ureja srečanje dveh vozil na ozki cesti oziroma cesti z velikim vdolžnim nagibom, ta kršitev v konkretnem primeru ni najbolj odločilna, saj je sodišče prve stopnje z gotovostjo ugotovilo, da srečanje na spornem zoženem delu ni bilo mogoče, ne da bi se vozili ustavili in bi se voznika sporazumela o načinu srečanja oziroma ne da bi se eno od vozil umaknilo na desno – razširjeno stran cestišča (česar sta se zavedala tudi oba udeleženca). Bistvena kršitev v konkretnem primeru je po mnenju pritožbenega sodišča tako bolj povezana z neprimerno hitrostjo zavarovanca tožnice (podobno tudi VSC sodba in sklep Cp 568/2009 z dne 14. 10. 2009).

9. Po 1. odstavku 30. člena ZVCP-1 sme voznik voziti s takšno hitrostjo, da vozilo ves čas obvladuje in ga lahko ustavi pred oviro, ki jo glede na okoliščine lahko pričakuje; po 2. odstavku 30. člena ZVCP-1 pa mora voznik hitrost in način vožnje prilagoditi svojim sposobnostim, lastnostim in stanju ceste ter preglednosti na njej, gostoti in drugim značilnostim prometa, vremenskim razmeram ter značilnostim vozila in tovora v njem ali na njem.

10. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, da zavarovanec tožnice ni vozil s takšno hitrostjo, da bi vozilo ves čas obvladoval in ga lahko ustavil pred pričakovano oviro, vendar te okoliščine pri svojem odločanju ni (v zadostni meri) upoštevalo. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, je voznik K. lahko zagledal oviro na desni strani (gospodarsko poslopje), ko je bil od nje oddaljen okrog 115 m, torej bi jo v nastalih okoliščinah moral pričakovati; prav tako pa sam izpoveduje, da je ves čas videl nasproti vozeče tovorno vozilo zavarovanca toženke. Poleg tega je bil pred vogalom gospodarskega poslopja postavljen znak, ki je prepovedoval vožnjo z večjo hitrostjo od 40 km/h (II-30), česar K. ni upošteval, saj je izpovedal, da je vozil s hitrostjo 55 km/h, iz izvedenskega mnenja pa izhaja, da je pri tej hitrosti reagiral šele 35,6 m pred oviro, kar je manj, kot je znašala razdalja med znakom II-30 in vogalom gospodarskega poslopja (50 m). K. je na svojem zaslišanju prav tako izpovedal, da pred prometno nesrečo z vožnjo težkih tovornih vozil ni imel nobenih izkušenj, saj je izpit za vožnjo s tovornimi vozili opravil tik pred prometno nezgodo. Čeprav mu ni mogoče očitati, da je kršil znak za prepovedan promet za tovorna vozila, pri katerih največja dovoljena masa presega 7,5 ton, ker navedenega znaka iz smeri vožnje K. sploh ni bilo (izvedensko mnenje na strani 5, izpoved K.), iz njegovega zaslišanja izhaja, da se je zavedal, da ima naloženo tovorno vozilo. Teža tovornega vozila skupaj s tovorom je znašala kar 25 ton, kar pomeni, da bi moral K. zaradi nestabilnosti težkega tovornega vozila na neravnem neutrjenem vozišču dodatno zmanjšati oziroma prilagoditi hitrost razmeram na cesti. Glede na vse ugotovljene okoliščine (zlasti prekoračeno hitrost, neprilagojeno hitrost glede na težo tovornega vozila s tovorom, ozko neutrjeno cestišče z nagibom in ovinkom in neizkušenost voznika) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zavarovanec tožnice bistveno prispeval k nastanku nevarnostne situacije v konkretnem primeru.

11. Pritožbeno sodišče se nadalje strinja s pritožbo, da je sodišče prve stopnje vozniku G. zmotno očitalo prekršek po 27. členu ZVCP-1, saj naj bi G. zapeljal na drug prometni pas, še preden se je prepričal, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa. Glede na to, da je bilo nesporno ugotovljeno, da je bilo cestišče na spornem odseku izredno ozko, je v primeru srečanja z nasprotnim vozilom eno od vozil v vsakem primeru moralo zapeljati po sredini zoženega dela cestišča, potem ko se je drugo vozilo umaknilo na svojo skrajno desno stran in tako na svoji levi bočni strani pustilo dovolj prostora za srečanje z drugim vozilom. Pritožbena navedba, da se je v vidnem polju G. K. vozilo na vrhu klanca izza ovinka pojavilo prav v trenutku, ko je G. speljal s svojim vozilom, ni resnična, saj je G. sam izpovedal, da je videl, da proti njemu peljeta dva kamiona, a je mislil, da bo pred drugim kamionom (tovornim vozilom K.) uspel pravočasno priti mimo stanovanjske hiše in se mu umakniti na desno. Ker je bila razdalja od K. vozila do kritičnega mesta 5x daljša od razdalje G. vozila do tega istega mesta, je G. upravičeno pričakoval, da bo 5x krajšo razdaljo prevozil pred K., saj ni mogel oceniti, da ta vozi prehitro, da ne ve, da mora praviloma ustaviti tisti, ki vozi po klancu navzdol, da je neizkušen in da ima njegovo vozilo preveliko težo. Nevedoč za te okoliščine je G. tako z namenom umika v desno upravičeno zapeljal po sredini vozišča, kar pomeni, da ni kršil 27. člena ZVCP-1, je pa kršil 43. člen ZVCP-1, ki pravi, da mora na ozki cesti, zoženem delu ceste ali na cesti z velikim vdolžnim nagibom, kjer je srečanje oteženo, ustaviti vozilo in po potrebi zapeljati vzvratno ter omogočiti varno srečanje, voznik, ki to lažje stori (1. odstavek), pri čemer na cesti z velikim vzdolžnim nagibom praviloma ustavi tisti voznik, ki vozi navzdol, razen kadar tisti, ki vozi navkreber, zaradi prometnih okoliščin to lažje stori (2. odstavek). Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da bi v konkretnem primeru srečanje obeh vozil na predpisan način lažje omogočil zavarovanec toženke, saj je ta že pred tem ustavil nasproti vozečemu vozilu, poleg tega ni bil naložen, naknadno pa je tudi priznal svojo krivdo (priloga A2), kar pomeni, da je očitno sam pri sebi sklepal, da je on tisti, ki bi lažje omogočil srečanje.

12. Bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za primere, ko sodišče v razlogih sodbe vsebini listinskega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo ima v resnici oziroma za nepravilen prenos podatkov iz listinskega dokaznega gradiva v sodbo. Ker pritožba, ki sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo omenjeno kršitev, v resnici izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, do česar se je pritožbeno sodišče že opredelilo, zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

13. Prav tako ni podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, da je izrek sodbe v nasprotju z razlogi sodbe, ker je sodišče prve stopnje v obrazložitvi navedlo dejstvo, da je voznik K. vozil z neprilagojeno hitrostjo in hitrosti in načina vožnje ni prilagodil konkretnim razmeram, a tega dejstva v izreku sodbe ni upoštevalo oziroma je v razlogih sodbe na to dejstvo neprilagojene hitrosti pozabilo. To odločilno dejstvo je sodišče prve stopnje namreč nedvomno upoštevalo, saj je iz tega razloga zavarovancu tožnice pripisalo 50% odgovornost za nastalo prometno nesrečo; kot pa je bilo že zgoraj pojasnjeno, te okoliščine po mnenju pritožbenega sodišča ni upoštevalo v zadostni meri, zato je pritožbeno sodišče stopnjo krivde zavarovanca tožnice zvišalo na 70%. Pri tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da tudi razlogi o odločilnih dejstvih med seboj niso v nasprotju. Ne le, da sploh ne gre za nasprotje razlogov v primeru, da je sodišče prve stopnje vožnjo zavarovanca toženke po sredini vozišča upoštevalo kot kršitev 27. člena ZVCP-1, hkrati pa je sodbo oprlo na dejstva v zvezi s srečanjem dveh vozil, kjer mora v vsakem primeru nekdo od udeležencev peljati po sredini cestišča, pač pa je tudi pritožbeno sodišče v 15. točki obrazložitve odločbe pojasnilo, da zavarovanec toženke z vožnjo po sredini cestišča ni kršil 27. člena ZVCP-1. 14. Glede na navedeno je po mnenju pritožbenega sodišča ob pravilni uporabi 2. odstavka 154. člena OZ pravilna porazdelitev odgovornosti takšna, da toženka odgovarja s 30%, tožnica pa s 70%. Toženki sicer ni uspelo dokazati, da bi bil zavarovanec tožnice v celoti odgovoren za nastalo škodo, saj je tudi zavarovanec toženke kršil predpise in na ta način prispeval k nastanku nevarnostne situacije in posledično škode, je pa res, da je bil prispevek zavarovanca tožnice večji. Pritožbeno sodišče je zato odločitev sodišča prve stopnje v tej smeri ustrezno spremenilo tako, da je toženki naložilo, da tožnici v roku 15 dni plača znesek 6.885,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2006 dalje do plačila; v preostalem delu (za 4.590,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2006 dalje do plačila) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alineja 1. odstavka 358. člena ZPP).

15. V skladu s spremembo sodbe je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških pravdnega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo 806,80 EUR pravdnih stroškov. Glede na to, da je tožnica v postopku uspela s 60% (154. člen ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo, da je toženka dolžna tožnici v 15 dneh povrniti 484,08 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

16. Toženka je s pritožbo uspela s 60%, zato ji je tožnica dolžna glede na priglašene stroške (sodna taksa v višini 423,00 EUR in materialni stroški v višini 10 EUR – tar. št. 6002 ZOdvT) povrniti 60% teh stroškov, kar skupaj znese 259,80 EUR pritožbenih stroškov (154. člen ZPP in 2. odstavek 165. člena ZPP).