Jedro

Glede določitve vrednosti predmeta spora v zvezi z opisnim zahtevkom za plačilo razlike v plači je potrebno upoštevati določbo 1. odstavka 24. člena ZOdvT. Ta določa, da se v individualnih delovnih sporih v zvezi z ponavljajočimi terjatvami (zahtevek za plačilo razlik v plači pa je tak), vrednost predmeta določi po znesku zahtevanih dajatev, pri čemer vrednost predmeta ne sme presegati triletnega zneska dajatev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka II izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo postopek zaradi umika tožbe (točka I izreka) in tožniku naložilo, da toženi stranki povrne stroške tega postopka v višini 848,10 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka II izreka).

Zoper točko II izreka izpodbijanega sklepa se pritožuje tožnik. Navaja da se je sicer sodišče prve stopnje sicer sklicevalo na določbo 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008), vendar teh določb v resnici ni upoštevalo. Tako ni ugotavljalo ali so bili priglašeni stroški potrebni za to pravdo ter ni upoštevalo, da predmet spora ni določljiv, saj o njegovi višini ni bilo razsojeno. Znesek, ki ga je tožnik navedel v tožbi (42.500,00 EUR) ne predstavlja dejanske vrednosti spora, saj tožnik ni uk pravnih postopkov in se ne spozna na določanje vrednosti spora. Gre za znesek, ki ga je tožnik sicer želel, vendar pa to še ne pomeni, da ta znesek lahko predstavlja vrednost tega spora. S sodbo sodišča prve stopnje I Pd 1238/2009 je bilo razsojeno o štirih tožbah tožnika, toženi stranki pa so bili priznani stroški v skupni višini 927,50 EUR. Sodišče prve stopnje bi zato z izpodbijanim sklepom lahko priznalo kvečjemu stroške največ v višini ene četrtine priznanih stroškov v zadevi I Pd 1238/2009. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa spremeni tako, da se stroški tožene stranke odmerijo v višini 150,00 EUR.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi z 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zmotno je pritožbeno stališče, da vrednost spora ni določljiva, ker o tožbenemu zahtevku ni bilo po vsebini odločeno. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo odškodnine za negmotno škodo v višini 40,000 EUR, opisno pa je zahteval tudi plačilo razlike v plači med izplačanimi osnovnimi plačami za 38. plačni razred in pripadajočimi plačami za 47. plačni razred in sicer za ves čas od 2. 7. 2010 dalje. Tožnik je v tožbi kot vrednost spora označil 42.500,00 EUR, kar je povsem ustrezno, saj opisni denarni zahtevek prav gotovo predstavlja vsaj vrednost 2.500,00 EUR. Glede določitve vrednosti predmeta spora v zvezi z opisnim zahtevkom za plačilo razlike v plači je namreč potrebno upoštevati določbo 1. odstavka 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008). Ta določa, da se v individualnih delovnih sporih v zvezi z ponavljajočimi terjatvami (zahtevek za plačilo razlik v plači pa je tak), vrednost predmeta določi po znesku zahtevanih dajatev, pri čemer vrednost predmeta ne sme presegati triletnega zneska dajatev. Triletni znesek razlike v plači med 47. in 38. plačnim razredom pa prav gotovo presega znesek 2.500,00 EUR (mesečna razlika med obema plačnima razredoma znaša 720,47 EUR), zato sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da kot vrednosti spora ne bi upoštevalo zneska, ki ga je tožnik sam navedel v tožbi.

V zvezi z določitvijo vrednosti spora se tožnik tudi povsem neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi bil prava neuk. Tožnik je tožbo vložil po odvetniku, zato se ne more sklicevati na pravno neukost in na to, da se ne spozna na določanje vrednosti spora. Sicer pa je za določanje vrednosti predmeta bistveno kaj tožnik s tožbo zahteva. V skladu s 1. odstavkom 21. člena ZOdvT, se takrat, kadar se odvetniške nagrade odmerjajo po vrednosti, vrednost predmeta za njihovo odmero ugotavlja na način, določen z zakonom, ki zadeva sodne takse, če s tem zakonom ni drugače določeno. Zakon o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 s spremembami) pa v 2. odstavku 19. člena določa, da se za ugotavljanje vrednosti zahtevkov oziroma predmeta smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni v tem zakonu drugače določeno. Navedeno pomeni, da je za vrednost predmeta odvetniške tarife kot vrednost spornega predmeta potrebno vzeti samo vrednost glavnega zahtevka (1. odstavek 39. člena ZPP). Navedeno pomeni, da je kot vrednost spornega predmeta za odmero odvetniške nagrade potrebno vzeti seštevek vtoževanega zneska 40.000,00 EUR in zneska vtoževanih razlik v plači za 3 leta, čemur prav gotovo ustreza znesek 2.500,00 EUR, kakor je to že razloženo zgoraj.

Sklicevanje tožnika na odločitev o stroških postopka v sodbi sodišča prve stopnje I Pd 1238/2009 je brezpredmetno za ta spor. Nagrada pooblaščencu tožene stranke se določi glede na vrednost predmeta v tem sporu in ni odvisna od vrednosti predmeta v sporu, ki je med strankama potekal v zadevi I Pd 1238/2009. Sicer pa tožnik niti pritožbi ni priložil sodbe sodišča prve stopnje, na katero se sklicuje v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi tar. št. 3100 ZOdvT toženi stranki priznalo nagrado za postopek v višini 828,10 EUR, ter na podlagi tar. št. 6002 pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotila iz 1. odstavka 155. člena ZPP o tem, da pri odločanju o povrnitvi stroškov postopka sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Sodišče prve stopnje je priznalo le nagrado za postopek in pavšalni znesek po tar. št. 6002, kar prav gotovo so stroški, ki so bili potrebni za ta individualni delovni spor.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.