Jedro

Listina „specifikacija opravljenega dela preko polnega delovnega časa“ vsebuje s strani tožnika sestavljeno evidenco nadur. Vtoževane nadure so v tej listini po mesecih in letih podrobneje razčlenjene. Navedba tožnika, da naj se podatki iz te listine štejejo za del tožbenih navedb, sama po sebi še ne pomeni, da listina ni bila predložena kot dokaz ali da ne more predstavljati dokaza. Vprašanje vsakega konkretnega primera je, kako presodi sodišče vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, upoštevaje trditveno in dokazno breme strank. Kot je razbrati iz sodbe sodišča prve stopnje, je imela posebno težo listina, ki se nanaša na marec 2013 (računalniški izpis prisotnosti tožnika v prostoru naročnika A.), s predložitvijo katere je tožnik dokazal, da so se pri toženi stranki opravljale nadure, ki v plačilni listi niso bile zajete.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki obračunati nadure v znesku 6.207,79 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati: od bruto zneska 4.506,48 EUR ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2013 dalje do plačila, od bruto zneska 1.701,31 EUR ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2013 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (I. točka izreka) zavrnilo pa je zahtevek za obračun nadur v višini 491,03 EUR ter za izplačilo neto zneska s pp (II. točka izreka). Toženi stranki je sodišče prve stopnje naložilo še, da je dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leti 2012 in 2013 v znesku 283,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti davek, tožeči stranki pa izplačati neto znesek in zakonske zamudne obresti, in sicer: od neto zneska od obračunanih 800,00 EUR bruto od 18. 8. 2012 do 28. 6. 2013; od neto zneska od obračunanih 16,34 EUR bruto od 29. 6. 2013 dalje do plačila; od neto zneska od obračunanih 266,66 EUR bruto od 2. 7. 2013 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (III. točka izreka); zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za obračun regresa v znesku 783,66 EUR bruto in izplačilo neto zneska s pp (IV. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 562,47 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe, to je zoper I. točko in III. točko izreka ter zoper izrek o stroških postopka, se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče zaradi bistvene kršitve določb postopka napačno zaključilo, da so nadure dokazane. V najbolj spornem delu sodbe je poudarilo, da je tožena stranka dolžna voditi evidenco o opravljenih urah in nadurah, ter da je bila na prvem naroku za glavno obravnavo opozorjena s strani tožnika, da bi morala to evidenco predložiti. Sodišče je napačno navedlo, da je opustila dolžnost po 212. členu ZPP, ko svojih ugovorov ni podprla z dokazi, ter napačno zaključilo, da je zahtevek o številu opravljenih nadur dokazan. Listina „specifikacija opravljenega dela preko polnega delovnega časa“ namreč ni dokaz, ampak del tožbenih navedb. Vsebina tabele je bila med strankama očitno sporna, tožnik pa ni ponudil dokazov za svoje trditve. Predlagal je svoje zaslišanje, a sodišče tega dokaza ni izvedlo. Edini tožnikov dokaz v zvezi z nadurami je listina, ki se nanaša na marec 2013 - računalniški izpis prisotnosti v prostoru naročnika A., pa še s tem v zvezi je tožnik ročno dopisal številko 226, čeprav je v izpisu zabeležen saldo 26 ur in 51 minut. Sodišče se je zmotno oprlo na 212. člen ZPP, namesto na 227. člen ZPP, ki ga prav tako ni pravilno uporabilo. Toženi stranki je kršilo pravico do udeležbe v postopku, saj se sodišče na naroku ni opredelilo do zahteve tožnika po predložitvi listin. Sodišče je kršilo 23. člen Ustave RS (pravica do sodnega varstva) in 22. člen Ustave RS (pravica do enakega varstva pravic). Tožena stranka je namreč predložila dokaze, med drugim mesečne obračune plač, iz katerih so razvidne nadure in njihovo plačilo. Ni predpisano, da je določena dejstva mogoče dokazovati samo z določenimi dokazi. Tudi, če poseben predpis od delodajalca zahteva vodenje evidenc, to ne pomeni, da lahko delodajalec dejstva, povezana s tem, dokazuje le z evidenco. Ker obračuni plač vsebujejo podatek o urah in nadurah, je pričakovala opredelitev sodišča do teh dokazov. Sodišče je zaradi teh dokazov tožbeni zahtevek delno zavrnilo. Ker pa ga ni zavrnilo v celoti, je sprejelo protispisno stališče, da ni predložila dokazov v zvezi z nadurami. Zato je kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je vložil odgovor na pritožbo. Predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih bistvenih kršitev postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti zahtevka iz naslova nadur ni kršilo postopkovnih določb niti ni zmotno ugotovilo dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz 212. člena ZPP, ki določa, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Četudi je v dokazni oceni izpostavilo okoliščino, da tožena stranka ni predložila evidenc o opravljenih nadurah, na predložitev katere jo je sicer pozival tudi tožnik, to še ne pomeni, da bi moralo ravnati v skladu z 227. členom ZPP, ki določa edicijsko dolžnost. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo splošna pravila o dokaznem bremenu in glede na izvedene dokaze pravilno ocenilo, da je bil tožnik pri dokazovanju svojih trditev o opravljeni nadurah bolj uspešen od tožene stranke, ki je opravljene nadure zanikala in se pri tem sklicevala na podatke iz mesečnih obračunov plač.

7. Sodišče prve stopnje je res pritrdilo tožniku, da 18. člen Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV, Ur. l. RS, št. 40/2006 in nasl.) toženi stranki nalaga za vsakega delavca voditi evidence o izrabi delovnega časa, med katerimi je tudi evidenca o opravljenih nadurah, ki je ni predložila. A navedeno še ne pomeni, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je to edino možno dokazno sredstvo, s katerim bi tožena stranka lahko dokazala neutemeljenost zahtevka. Takšen pritožbeni očitek je neutemeljen.

8. Listina „specifikacija opravljenega dela preko polnega delovnega časa“ vsebuje s strani tožnika sestavljeno evidenco nadur. Nadure, ki so predmet tožbe, so v tej listini po mesecih in letih podrobneje razčlenjene. Navedba tožnika, da naj se podatki iz te listine štejejo za del tožbenih navedb, sama po sebi še ne pomeni, da listina ni bila predložena kot dokaz ali da ne more predstavljati dokaza. Vprašanje vsakega konkretnega primera je, kako presodi sodišče vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, upoštevaje trditveno in dokazno breme strank. Kot je razbrati iz sodbe sodišča prve stopnje, je imela posebno težo listina, ki se nanaša na marec 2013 (računalniški izpis prisotnosti tožnika v prostoru naročnika A.), s predložitvijo katere je tožnik dokazal, da so se pri toženi stranki opravljale nadure, ki v plačilni listi niso bile zajete. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je jasna in pritožbeno sodišče z njo soglaša. 9. S tem, ko je tožena stranka pričakovala, da bo sodišče prve stopnje razsodilo le na podlagi podatkov o urah in nadurah, ki izhajajo iz plačilnih list, in ker sodišče prve stopnje ni že na naroku obrazložilo, kako ocenjuje okoliščino nepredložitve evidence o opravljanih nadurah, toženi stranki ni bila kršena pravica do udeležbe v postopku v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako toženi stranki zaradi navedenega ni bila kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in tudi ne pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

10. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nestrinjanje z dokazno oceno namreč ne pomeni, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni predložila relevantnih dokazov v zvezi z nadurami, ne pomeni postopkovne kršitve protispisnosti v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak se ugotovitev sodišča prve stopnje nanaša na oceno dokazov. Pritožba je tudi s tem v zvezi neutemeljena.

11. Sodišče prve stopnje je poleg plačila nadur toženi stranki pravilno naložilo v plačilo tudi razliko še dolgovanega regresa za letni dopust, pri čemer je upoštevalo delna poplačila tožene stranke.

12. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo uveljavljanih pritožbenih razlogov niti razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka zato, ker v sporu ni uspela, tožnik pa zato, ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi (154., 155. in 165. člen ZPP).