Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so v konkretnem primeru otroci bili ogroženi zaradi možnega odtujevanja od očeta, ker vse od poletja 2022 hčere niso imele nobenega stika z očetom. Zato je izdalo začasno odredbo, s katero je določilo stike enkrat tedensko. S tem je možnost odtujevanja, ki je povezana z različnimi negativnimi vplivi na razvoj otrok, preprečena, saj bodo imele hčere stike z očetom enkrat tedensko. Upnik v pritožbi zelo obširno izpodbija razloge sodišča prve stopnje o njegovem domnevnem nasilju (zaradi katerega je sodišče prve stopnje določilo relativno kratke stike enkrat tedensko po eno uro in to pod nadzorom CSD), vendar pritožba ne uspe pojasniti, zakaj naj bi bile hčerke ogrožene, če imajo stik le enkrat tedensko in ne pogosteje in za daljši čas kot eno uro tedensko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na predlog predlagatelja in tudi po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo, s katero je določilo, da se stiki med upnikom in tremi hčerkami, ki jih ima z dolžnico (A. A., roj. 2012; B. B., roj. 2015; in C. C., roj. 2016) izvajajo enkrat tedensko po eno uro (vsako sredo od 15.30 do 16.30 ure) pod nadzorom strokovnega delavca v prostorih CSD X. Določilo je še, kdaj se izvede prvi stik,1 kako se nadomešča stike v primeru bolezni otrok, spremljanje stikov, kazen za primer kršitve, čas veljavnosti in nesuspenzivnost začasne odredbe, rok, v katerem mora upnik vložiti predlog za zaupanje otrok v varstvo in vzgojo, določitev stikov in preživnine ter zavrnilo, kar je predlagatelj zahteval več ali drugače (obsežnejše stike, obveščanje o zdravstvenih težavah in aktivnostih otrok ter prepoved prečkanja državne meje).

2. Dolžnica zoper sklep ni vložila ugovora.

3. Zoper sklep (zavrnilni del) se pritožuje upnik, ki med drugim navaja, da sodišče prve stopnje ni presojalo njegovih navedb in dokazov glede neresničnosti očitkov dolžnice o njegovem domnevnem nasilju. Obširno navaja dejstva in se sklicuje na predlagane dokaze v potrditev navedb, da do dolžnice ter otrok ni bil nasilen (o pričah, ki bi lahko izpovedale o tem; o izjavah tožnice na policiji; o njenih SMS in WhatsApp sporočilih upniku; o tem, da upnika sploh ni bilo v Ljubljani tistega dne, ko je v dolžnico domnevno vrgel sir in ji grozil z nožem itd.). Psihologinja CSD D. D. je v poročilu z dne 9. 11. 2022 (list. št. 85 do 88) med drugim tudi ugotovila, da je v razgovoru z najstarejšo hčerjo A. A. deloma delovalo, da so odgovori naučeni ter da na vprašanja odgovarja pazljivo. Navedeno kaže na sugestibilnost in manipulativnost dolžnice. Sodišče tudi ni upoštevalo navedb in dokazov upnika glede očitanega ekonomskega nasilja; v zvezi s tem navaja o dolžničinih dveh stanovanjih v Nemčiji in njenih prihodkih. Nasprotuje tudi zavrnitvi predloga za izrek prepovedi prehajanja državne meje, saj je bil upnik »na možnost odhoda dolžnice v tujino« opozorjen s strani CSD, želja po selitvi v tujino pa je razvidna tudi iz poročila CSD z dne 10. 11. 2022 (list. št. 83) in iz zapisnika z dne 16. 11. 2022 (priloga A41). Sodišče tudi ni obrazložilo zavrnitve predloga, da mora dolžnica upnika obveščati o zdravstvenih težavah otrok in o morebitnih šolskih ter obšolskih dejavnostih. Podredno predlaga, da se izvajanje stikov pod nadzorom CSD omeji na največ dva meseca.

4. Dolžnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V zvezi z zatrjevanimi procesnimi kršitvami pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podane. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu navedlo vse bistvene razloge za odločitev, ki jo je mogoče preizkusiti, zato ni podana zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku2 v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju.3

7. Prav tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni prišlo do kršitve upnikove pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da so v postopku izdaje začasne odredbe posebnosti, ki jih narekuje hitrost in sumarnost postopka; sodišče med drugim odloča s stopnjo verjetnosti in ne s stopnjo pretežne verjetnosti ali prepričanja kot v meritornem sojenju. Zato v postopku izdaje začasne odredbe (še) ni potrebno, da sodišče prve stopnje izvede vse predlagane dokaze, se do vseh izvedenih dokazov podrobno opredeli in tudi podrobno obrazloži vsak zavrnjeni dokaz. Poleg tega pritožbeno sodišče opozarja, da v pritožbenem postopku na kršitev pravice do izjave ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), kar med drugim pomeni, da mora biti pritožbeno zatrjevana kršitev pravice do izjave ustrezno obrazložena. Pritožnik mora navesti ne le to, katerih njegovih trditev ali dokaznih predlogov sodišče ni upoštevalo (to je upnik po oceni pritožbenega sodišča v zadostni meri storil), temveč mora pojasniti tudi, da je s temi trditvami in/ali dokazi utemeljeval odločilna dejstva, ki bi lahko pripeljala do drugačne odločitve v postopku.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da upnik slednjega v pritožbi ni izkazal. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo (5. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), da se v družinskih postopkih izda začasna odredba, če je izkazano, da je otrok ogrožen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so v konkretnem primeru otroci bili ogroženi zaradi možnega odtujevanja od očeta, ker vse od poletja 2022 hčere niso imele nobenega stika z očetom. Zato je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo, s katero je določilo stike enkrat tedensko. S tem je možnost odtujevanja, ki je povezana z različnimi negativnimi vplivi na razvoj otrok, preprečena, saj bodo imele hčere stike z očetom enkrat tedensko. Upnik v pritožbi zelo obširno izpodbija razloge sodišča prve stopnje o njegovem domnevnem nasilju (zaradi katerega je sodišče prve stopnje določilo relativno kratke stike enkrat tedensko po eno uro in to pod nadzorom CSD), vendar pritožba ne uspe pojasniti, zakaj naj bi bile hčerke ogrožene, če imajo stik le enkrat tedensko in ne pogosteje in za daljši čas kot eno uro tedensko.

9. Ker predmet tega postopka ni domnevno upnikovo nasilje nad dolžnico in/ali hčerkami, to vprašanje (ali je do nasilja prišlo ali ne) ni odločilno dejstvo, temveč je odločilno dejstvo, ali in kako so hčerke ogrožene ter s kakšnimi ukrepi se da to ogrožanje preprečiti oziroma odpraviti. Zato so nepomembne vse obširne pritožbene navedbe in dokazni predlogi, s katerimi upnik dokazuje, da naj ne bi bil nasilen, prav tako navedbe v zvezi z domnevno sugeriranimi in naučenimi odgovori A. A. Glede slednjih pritožbeno sodišče še dodaja, da upnik psihološko poročilo z dne 9. 11. 2022 citira selektivno, kolikor je njemu v korist, in spregleda ugotovitev psihologinje, da so A. A. odgovori _deloma_ delovali naučeni; slednje pomeni, da so bili odgovori _deloma_ tudi nenaučeni, torej pristni in iskreni.

10. Pritožbena kritika, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb in dokazov upnika glede ekonomskega nasilja, so nerazumljive, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo nikakršnega ekonomskega nasilja (ni jasno, koga in nad kom). Kakšno zvezo naj bi to imelo z domnevno ogroženostjo otrok, pa pritožba tudi ne uspe pojasniti; enako velja tudi za navedbe o premoženjskem stanju dolžnice.4

11. Pritožbene navedbe v zvezi z zavrnitvijo predloga za prepoved prehajanja državne meje so po oceni sodišča druge stopnje pavšalne. Upnik se sicer sklicuje na različne listine v spisu, ki jih konkretizirano navaja, vendar ne pojasni, iz katerega dela teh listin oziroma iz katerih izjav naj bi izhajala možnost, da se bo dolžnica z otroki preselila v tujino in tako upniku onemogočila stike. Pritožbeno sodišče tako le ugiba, da je pritožnik imel v mislih navedbo dolžnice v izjavi z dne 16. 11. 2022 (priloga A41), kjer je izjavila, da je v Sloveniji _začasno_, vendar je hkrati tudi povedala, da ima pogodbo pri E. do leta 2027. To pa po oceni pritožbenega sodišča ne izkazuje realne nevarnosti, da bi tožnica odšla v tujino, zato ni nobene podlage za tako resno omejevanje pravic dolžnice in njenih otrok, kot je prepoved prehajanja državne meje. Poleg tega pritožba ne pove, v katero državo naj bi dolžnica hotela odpotovati; slednje je glede na načelo prostega pretoka ljudi, blaga in kapitala v Evropski uniji, pa tudi glede na načelo medsebojnega priznavanja in izvršljivosti sodnih odločb v Evropski uniji, lahko bistveno za presojo, ali je potreben ukrep prepovedi prehoda državne meje.

12. Res je sicer, kar navaja pritožba, da sodišče prve stopnje ni posebej obrazložilo odločitve glede zavrnitve predloga upnika, da ga mora dolžnica obveščati o morebitnih zdravstvenih težavah otrok in o njihovih šolskih ter obšolskih dejavnostih, vendar pa tudi pritožba ne pojasni konkretizirano, zakaj naj bi bili otroci ogroženi, če upnik o vsem navedenem ni obveščen. Kakršne koli ogroženosti v primeru, če upnik s temi okoliščinami ni seznanjen, tudi pritožbeno sodišče ne vidi. Ni dvoma, da je obveščanje očeta o otrocih pomembno in da ni videti razumnega razloga, zakaj dolžnica upnika o tem ne bi obveščala, vendar bo to predmet meritorne odločitve o stikih. Predmet začasne odredbe so le ukrepi, ki so nujni za preprečitev ogroženosti otrok.

13. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker ni ugotovilo niti izrecno uveljavljanih niti uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) kršitev, je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

14. Ker upnik s pritožbo ni uspel, mora sam nositi svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP in 15. členom ZIZ), prav tako tudi tožnica, saj odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi zadeve.

1 Očitno napačno zabeležen datum (18. 1. 2022 namesto 18. 1. 2023) je sodišče prve stopnje popravilo s popravnim sklepom z dne 11. 1. 2023, ki ni predmet pritožbe. 2 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 3 Uradni list RS, št. 3/2007 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZIZ. 4 Pritožbeno sodišče zgolj ugiba, da so te navedbe nekritično prepisane iz vzporedno tekočega postopka po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini.