Jedro

Tudi za povračilne zahtevke pri neupravičeni pridobitvi velja sicer pri vseh reparacijskih zahtevkih primarno veljavno načelo naturalne restitucije. Šele če naturalna restitucija ni mogoča, ali če je (ekonomsko) neupravičena oz. neprimerna, jo nadomesti plačilo vrednosti dosežene koristi, oz. plačilo ustreznega denarnega nadomestila.

Izrek

Pritožbo se z a v r n e kot neutemeljeno ter se v izpodbijanem delu, to je v ugoditvenem izreku pod tč. 2. in v izreku o pravdnih stroških pod tč. 3., potrdi sodbo prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 22.1.1997, opr. št. II Pg 426/96-11 izreklo: "1.Ugotovi se, da je pravno dejanje, s katerim je tožena stranka A. servis M-S, M.S., s.p. iz L. po naročilnici št. 9565 z dne 8.3.1996 pri P. L. d.o.o. iz L. naročila in po dobavnici št. 10 tam tudi prevzela in kupila blago v vrednosti 131.280,00 SIT in ji je bil dne 8.3.1996 na isti znesek izstavljen tudi račun št. 30013, brez pravnega učinka proti stečajni masi v stečajnem postopku zoper tožečo stranko P. L. d.o.o. v stečaju. 2.Tožena stranka A. servis M-S, M. S. s.p.je dolžna v roku 8 dni pod izvršbo vrniti v stečajno maso stečajnega postopka zoper P. L. d.o.o. v stečaju vso z izpodbijanim pravnim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist v znesku 131.280,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.3.1996 dalje do plačila. 3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 58.920,00 SIT,v roku 8 dni pod izvršbo." V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje najprej povzelo potek pravdnega postopka in navedbe pravdnih strank: tožeče stranke v dne 18.9.1996 vloženi tožbi ter v dne 19.11.1996 in v dne 20.1.1997 vloženih prvem in drugem pripravljalnem spisu ter tožene stranke v dne 28.10.1996 vloženem odgovoru na tožbo in v dne 13.1.1997 vloženi pripravljalni vlogi; naštelo na glavni obravnavi v dokaznem postopku izvedene in kot nepotrebne zavrnjene dokaze; ter citiralo čl. 125 Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL (Ur. l. RS, št. 67/93)). Nato pa je zapisalo: "Med pravdnima strankama je nesporno, da je bila tožeča stranka dolžnik tožene stranke, ki svojega dolga toženi stranki ni bila sposobna plačati in ji je ponudila blago v vrednosti terjatve, ki jo je imela tožena stranka do tožeče stranke. Tako je dne 8.3.1996 prišlo do sklenitve kupoprodajne pogodbe med tožečo in toženo stranko na podlagi katere je tožena stranka pri tožeči prevzela in kupila blago v vrednosti 131.280,00 SIT, za kar ji je bil izstavljen račun št. 30013 z dne 8.3.1996. Po podatkih v stečajnem spisu zoper tožečo stranko je bil stečaj nad tožečo stranko uveden s sklepom tega sodišča opr. št. St ... dne 1.4.1996. Tožeča stranka je tožbo vložila 18.9.1996,to je znotraj zakonskega roka šestih mesecev po uvedbi stečajnega postopka v skladu z določilom I. odst. 129. čl. Stečajnega zakona. Sodišče ugotavlja, da je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka in je tako temeljni pogoj iz 125. čl. Stečajnega zakona podan. Poleg tega pa sta izpolnjena tudi oba alternativna pogoja izpodbijanja iz 1. in 2. tč. IV. odst. 125. čl. Stečajnega zakona za domnevo o upnikovi vednosti za neugodno ekonomsko - finančno stanje dolžnika.Tožena stranka je namreč sprejela izpolnitev svoje terjatve na način, ki ni običajen - v blagu, poleg tega pa je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka. Tožena stranka je sicer obe domnevi izpodbijala, vendar njenim ugovorom ni bilo mogoče slediti. Namesto plačila svoje terjatve je tožena stranka od tožeče stranke prejela blago,torej nadomestno spolnitev v smislu I. odst. 308. čl. ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih). Za neobičajno (inkongruentno) poplačilo terjatve pa gre (med drugim) vedno tudi takrat, če je bilo dejanje storjeno na način, katerega upnik ne bi mogel doseči s tožbo. Tožeča stranka do sklenitve kupoprodajne pogodbe ni imela tožbe na izročitev blaga, marveč na vrnitev dolga v denarju. Zato tožena stranka z dejanjem, ki ga tožeča stranka izpodbija, ni prišla samo v ugodnejši položaj, v primerjavi z ostalimi upniki, marveč se po 1. tč. IV. odst. 125. čl. stečajnega zakona tudi domneva, da je vedela, oziroma bi morala vedeti za neugodno ekonomsko finančno stanje tožeče stranke. Glede na dejstvo, da je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno 8.3.1996, stečaj nad tožečo stranko pa uveden 1.4.1996,pa je podana tudi domneva po 2. tč. IV. odst. 125. čl. stečajnega zakona. Za izpodbijano pravno dejanje sta po zaključkih sodišča podana tudi objektivna pogoja po I. odst. 125. čl. Stečajnega zakona, kajti z izpodbijanim pravnim dejanjem je tožena stranka prišla v ugodnejši položaj, ostali upniki pa so bili prikrajšani. Razpoložljivo dolžnikovo premoženje je namreč zmanjšano za kupnino, ki bi bila pridobljena s prodajo blaga, ki ga je na podlagi izpodbijanega pravnega posla tožena stranka pridobila in bi zato bili stečajni upniki, ki se iz stečajne mase, ki ne bo zadoščala za 100 % poplačilo, sorazmerno poplačujejo, v primeru veljavnosti obravnavanega pravnega dejanja slabše poplačani. Tožena stranka pa je z izpodbijanim pravnim dejanjem prišla v ugodnejši položaj kot bi bila, če bi imela do dolžnika denarno terjatev, kajti kupljeno blago je imela možnost za polno ceno prodati in se poplačati za terjatev takoj in v celoti, za v stečajnem postopku prijavljeno terjatev pa bi bila poplačana šele čez daljši čas in le sorazmerno. Tožena stranka je sicer tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izpodbijano dejanje brez pravnega učinka proti stečajni masi, pripravljena pripoznati, vendar pod pogojem,da v stečajno maso vrne blago, ki ga je z izpodbijanim pravnim dejanjem prejela, pri čemer se sklicuje na dejstvo, da je do sklenitve izpodbijanega pravnega dejanja prišlo na pobudo tožeče stranke in da zato namen tožene stranke nikakor ni bil oškodovati ostale upnike. V smislu že citiranih zakonskih določil 125. čl. Stečajnega zakona je pravni posel izpodbojen v kolikor je z njim kršeno stečajno načelo paritetnega poplačila upnikov, in pri tem ni pomembno na pobudo katere izmed pravnih strank je do sklenitve izpodbijanega dejanja prišlo, marveč je pomembno to,da se odpravijo posledice izpodbijanega pravnega dejanja, ki naj privedejo do povečanja stečajne mase oziroma preprečijo njeno zmanjšanje. Na podlagi navedenih zaključkov je sodišče tožbenemu zahtevku za izpodbijanje pravnega dejanja ugodilo in razsodilo, da je izpodbijano pravno dejanje brez pravnega učinka proti stečajni masi v stečajnem postopku zoper tožečo stranko. V skladu z določilom II. odst. 130. čl. Stečajnega zakona je sodišče ugodilo tudi tožbenemu zahtevku pod tč. 2 tožbe in sicer, da je tožena stranka dolžna vrniti v stečajno maso vso premoženjsko korist, ki jo je pridobila z izpodbijanim pravnim dejanjem, po splošnih pravilih neupravičeno pridobljenega. Pri tem ni bilo mogoče slediti predlogu tožene stranke za vrnitev blaga v naravi, ki je po navedbah tožene stranke pri njej še vedno na razpolago. Posebnost pravnega razmerja neupravičene pridobitve je namreč v tem, a predmet obveznosti ni plačilo protivrednosti za nekaj, kar je prikrajšani dobil brez osnove, pač pa vrnitev koristi, ki jo je pridobitelj na račun drugega prejel v svoji premoženjski sferi. V konkretnem primeru je korist, ki jo je z izpodbijanim pravnim dejanjem prejela tožena stranka, bila premoženjska, kajti z nadomestno spolnitvijo v blagu je tožena stranka prejela plačilo svoje terjatve in zato je tožeči stranki dolžna kar je z izpodbijanim pravnim dejanjem prejela, to pa je premoženjska korist v znesku 131.280,00 SIT. Sicer pa naravna restitucija, ki se ji upira tudi tožeča stranka, v konkretnem primeru tudi ne bi bila ekonomsko upravičena, kajti ne gre prezreti dejstva, da je tožeča stranka v stečaju že skoraj leto dni in je povsem prenehala tako s proizvodnjo kot tudi uslužno dejavnostjo. Glede na navedeno je sodišče toženi stranki naložilo vrnitev z izpodbijanim pravnim dejanjem pridobljene koristi v denarni obliki. Višina le te je izkazana z računom z dne 8.3.1996 v znesku 131.280,00 SIT. Tožena stranka višini tožbenega zahtevka ni oporekala. Ugovarjala je, da je blago, ki ga je z izpodbijanim pravnim poslom prejela od tožeče stranke, bilo brez vrednosti. Takim ugovorom tožeče stranke pa ni bilo mogoče slediti. Ob sklenitvi izpodbijanega pravnega posla se je tožena stranka z vrednostjo blaga v višini 131.280,00 SIT namreč strinjala, kajti višini cit. računa ni ugovarjala, poleg tega pa v teku jamčevalnih rokov, prevzetega blaga tudi ni reklamirala. Glede na že navedeno domnevo, da je tožena stranka vedela za slabo ekonomsko in finančno stanje dolžnika, je sodišče štelo, da tožene stranke ni mogoče šteti za poštenega pridobitelja in je zato zamudne obresti naložilo v plačilo toženi stranki za čas od dneva neupravičene pridobitve dalje, v skladu z določilom 214. čl. ZOR. Tožeča stranka je v pravdi uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti nastale pravdne stroške, ki znašajo 58.920,00 SIT. Stroški predstavljajo stroške sestave tožbe, takse za tožbo in sodbo, stroške sestave dveh pripravljalnih vlog in stroške udeležbe pooblaščenca tožeče stranke na glavni obravnavi." Tožena stranka z dne 11.4.1997 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje v ugoditvenem izreku pod tč. 2. in v izreku o pravdnih stroških pod tč. 3. iz pritožbenih razlogov "napačne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava". Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo prve stopnje "spremeni tako, da se v tč. 2 izreka izpodbijane sodbe toženi stranki naloži, da vrne v stečajno maso sredstva, ki jih je od tožeče stranke pridobila na podlagi dobavnice št. 10 z dne 8.3.1996, nadalje razveljavi točko 3 izreka sodbe in naloži tožeči stranki, da toženi stranki povrne nastale pravdne stroške", oz. podredno, da pritožbi ugodi, sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Na pritožbenih stroških tožena stranka priglaša:sestava pri- tožbe - 250 točk, "takse za pritožbo" in obvestilo stranki - 10 točk. V pritožbi tožena stranka navaja: "Sodišče v izpodbijani sodbi napačno ugotavlja, da je tožena stranka pri tožeči stranki dne 8.3.1996 kupila blago v vrednosti 131.280,00 SIT. Takšna odločitev je tudi v nasprotju z razlago v sodbi,kjer pa sodišče pravilno ugotavlja, da je tožena stranka blago po dobavnici štev. 10 prevzela kot nadomestno izpolnitev (čl. 308/I ZOR). Pri tem pa tožena stranka še posebej povdarja, da jo je tožeča stranka dobesedno posiljevala z blagom oziroma materialom, naj ga vendarle prevzame, da bi ji s tem ugasnil denarni dolg do tožene stranke. Tožena stranka tako spornega materiala nikoli ni iskala pri tožeči stranki ali ga želela, ampak ga je, kot že rečeno glede na ponujanje tožeče stranke pač prevzela in za kar ji je še sedaj žal. Zato je neutemeljen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka s tem, ko ji je tožena stranka namesto, da bi plačala svoj dolg vsilila nekurantno blago,prišla v ugodnejši položaj glede na ostale upnike. Ker je tožena stranka iz že pojasnjenih razlogov prevzela od tožeče stranke obravnavano blago, ki ni takšno, da bi ga lahko uporabila pri svojem delu,ji prevzeto blago v celoti leži v skladišču v stanju kot je bilo ob prevzemu. Zlasti pa je prvostopno sodišče napačno uporabilo zakon, oziroma kršilo zakon, ko je toženi stranki naložilo plačilo vrednosti blaga, ki ji ga je tožeča stranka izročila kot nadomestno izpolnitev.Sodišče za svojo odločitev nima opore v zakonu. Drugi odstavek 130. člena stečajnega zakona namreč določa, da oseba, v korist katere je bilo dejanje storjeno, v primeru iz 1. odstavka istega člena, dolžna vrniti v stečajno maso vse premoženjske koristi,ki jih je pridobila zaradi izpodbitega pravnega posla,po splošnih pravilih o vračanju neupravičeno pridobljenega. ZOR pa v 210. členu predpisuje, da je pridobitelj dolžan vrniti sredstva, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Citirani predpis določa torej prvenstveno naravno restitucijo in šele, če ta ni mogoča, je pridobitelj dolžan nadomestiti vrednost dosežene koristi. Sodišče je tako odločilo v očitnem nasprotju z določilom čl. 130/II stečajnega zakona in 210. členom ZOR. Neutemeljen in nezakonit je tako zaključek prvostopnega sodišča,da bi bila naravna restitucija nesmotrna.Sodišče prav gotovo v obravnavani situaciji ni pooblaščeno, da odloča na podlagi smotrnosti, ampak je bilo dolžno odločiti na podlagi Zakona. Ob tem, ko je sodišče prekršilo Zakon in odločilo v nasprotju z njim je nujno še povdariti, da so neutemeljene in v nasprotju s citiranimi določbami Zakona pravno nevzdržne konstrukcije, ki jih je izvajalo prvostopno sodišče, da bi lahko utemeljilo svojo nezakonito odločitev. Ker je tožena stranka zahtevek, ki ga ima tožeča stranka na podlagi Zakona v obravnavani situaciji, pripoznala, bi bila pravdanja ob pravilnem postopanju tožeče stranke in sodišče nepotreben. Glede na navedeno tožena stranka tudi predlaga, da sodišče ob reševanju pritožbe spremeni izrek o stroških in sicer tako, da tožečo stranko obveže na plačilo stroškov postopka, kot tudi na plačilo stroškov pritožbenega postop ka." Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni vložila. Pritožba ni utemeljena. Ker je bil z na prvi stopnji izdano obravnavano sodbo postopek pred sodiščem prve stopnje končan (še) pred uveljavitvijo (dne 14.7.1999 (novega)) Zakona o pravdnem postopku (ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99)), se je ta pritožbeni postopek nadaljeval po dotedanjih predpisih (ZPP (Ur.l. SFRJ, št. 4/77-27/ 90 (čl. 498/I (novega) ZPP))). Kakšna upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz čl. 354/II ZPP, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (čl. 365/II ZPP), ni podana. Za odločitev v tem gospodarskem sporu odločilno dejansko stanje je v zadostnem obsegu pravilno in popolno ugotovljeno (čl. 7/I ZPP); na podlagi navedb in dokazov, podanih oz. predlaganih do konca postopka na prvi stopnji, ni bilo mogoče ugotoviti drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo (ugoditveni izrek pod tč. 2. in izrek o pravdnih stroških pod tč. 3. v sodbi prve stopnje) tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Posledica uspelega izpodbijanja pravnega dejanja po čl. 125 in naslednjih ZPPSL je, da je izpodbito pravno dejanje brez (pravnega) učinka proti stečajni masi (čl. 130/(1) ZPPSL); oseba, v korist katere je bilo dejanje storjeno,pa je dolžna vrniti v stečajno maso vse premoženjske koristi, ki jih je pridobila zaradi izpodbitega pravnega dejanja, po splošnih pravilih o vračanju neupravičeno pridobljenega (čl. 130/(2) ZPPSL). V razmerju do stečajne mase tako preneha pravni temelj, na podlagi katerega je bilo dejanje opravljeno; s tem pa nastane pravica zahtevati vrnitev tistega, kar je oseba, v korist katere je bilo dejanje storjeno, z izpodbitim pravnim dejanjem prejela (čl. 210/IV ZOR). Ker so v razmerju med osebo, v korist katere je bilo dejanje storjeno, in stečajnim dolžnikom pravne posledice uspelega izpodbijanja enake pravnim posledicam razveljavitve pogodbe po splošnih obligacijskih pravilih, se zato ta pravila uporabljajo tudi v primeru uspelega izpodbijanja v stečaju, in sicer: če je bilo na podlagi izpodbitega kaj izpolnjeno, je treba to vrniti; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa je treba dati ustrezno denarno nadomestilo (čl. 113/I ZOR); denarno nadomestilo se daje po cenah ob vrnitvi oz. ob izdaji sodne odločbe (čl. 113/II ZOR). Tudi za povračilne zahtevke pri neupravičeni pridobitvi torej velja sicer pri vseh reparacijskih zahtevkih primarno veljavno načelo naturalne restitucije. Šele če naturalna restitucija ni mogoča, ali če je (ekonomsko) neupravičena oz. neprimerna, pa jo nadomesti plačilo vrednosti dosežene koristi, oz. plačilo ustreznega denarnega nadomestila. Ker bi tudi po mnenju pritožbenega sodišča bila vrnitev z izpodbitim pravnim dejanjem prevzetega in kupljenega blaga v stečajno maso (ekonomsko) neupravičena oz. neprimerna,je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje o njeni nadomestitvi s plačilom vrednosti dosežene koristi tožene stranke, oz. s plačilom tožeči stranki prisojenega denarnega nadomestila, utemeljena. Že sodišče prve stopnje pa je z v obravnavani sodbi navedenimi razlogi o za to izpodbijano odločitev odločilnih dejstvih natančno in nazorno pojasnilo neutemeljenost trditev tožene stranke o možnosti oz. upravičenosti naturalne restitucije. Da ne bi prišlo do nepotrebnega ponavljanja, je pritožbeno sodišče te razloge sodišča prve stopnje v celoti povzelo še v obrazložitvi svoje sodbe. Ker pa so cit. razlogi sodišča prve stopnje prepričljivi in povsem pravilni, jih zato tudi pritožbeno sodišče (v celoti) sprejema kot svoje, in jim, zaradi njihove obširnosti in jasnosti, nima ničesar več dodati. Izpodbijani ugoditveni izrek pod tč. 2. v sodbi prve stopnje je tako pravilen. Pravilen pa je tudi izpodbijani izrek o pravdnih stroških pod tč. 3. v sodbi prve stopnje. Tožena stranka je res pripoznala tožbeni zahtevek, vendar pod odložnim pogojem. Ker se ta pogoj ni izpolnil, je zato sodišče prve stopnje moralo o tožbenem zahtevku (meritorno) odločiti, in pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov upoštevati načelo uspeha v postopku (čl. 154/I ZPP). Tožena stranka pa je v tem gospodarskem sporu popolnoma propadla; zato mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške, ki jih je sodišče prve stopnje ob pravilnem upoštevanju tudi načela potrebnosti stroškov (čl. 155/I ZPP) in načela povzročitve stroškov (čl. 156/I ZPP) ter (takrat veljavnih) Zakona o sodnih taksah in Odvetniške tarife pravilno odmerilo. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (čl. 365/I ZPP) potrditi sodbo prve stopnje (čl. 368 ZPP).