Jedro

Neutemeljeni so tožbeni ugovori, da tožnica ni dolžna vrniti ničesar, ker je znesek prejete finančne pomoči nižji od zneska vseh prisojenih pravdnih stroškov v obravnavani pravdni zadevi. Za upravno-sodno presojo v obravnavanem sporu so namreč relevantni le stroški izplačani iz naslova odobrene brezplačne pravne pomoči na podlagi odločb organa za brezplačno pravno pomoč ter stroški prisojeni v korist tožnice v obsegu, v katerem je bila z odločbama odobrena brezplačna pravna pomoč.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi, sklep Organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru, št. Bpp 301/2006-36 z dne 31. 5. 2012 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. V preostalem delu se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje, do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom št. Bpp 301/2006-36 z dne 31. 5. 2012 je organ za brezplačno pravno pomoč (BPP) sklenil, da je tožnica dolžna Republiki Sloveniji povrniti 1.248,47 EUR izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči. Tožnici je bila na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. Bpp 301/2006-3 z dne 8. 5. 2006 dodeljena brezplačna pravna pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja odvetnika v pravdnem postopku pri Okrožnem sodišču v Mariboru, opr. št. P 1332/95 in sicer v obsegu sestave vseh potrebnih vlog in zastopanja v tej pravdi do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, oprostitve plačila sodne takse za sodbo, oprostitve plačila predujmov za stroške in nagrado sodnega izvedenca travmatologa ter sodnega izvedenca psihologa, izvedba le-te pa je bila zaupana A.A., odvetniku v Mariboru. Svojo odločitev je organ za BPP utemeljil z določbo 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) po kateri je upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ki je v postopku delno ali v celoti uspel ter je na podlagi pravnomočne določbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oz. dohodek dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka. Organ za BPP je ugotovil, da je bila tožnici kot upravičenki v navedeni pravdni zadevi izdana sodba, s katero je bilo odločeno, da so ji tožene stranke dolžne plačati odškodnino v višini 16,691,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti pravdne stroške v višini 2.953,94 EUR ter stroške pritožbe in odgovora na pritožbo. Nadalje je organ za BPP ugotovil, da so bili iz naslova brezplačne pravne pomoči odmerjeni in izplačani stroški v skupni višini 3.367,95 EUR in na podlagi tega zaključil, da je tako tožnica dolžna vrniti 1.248,47 EUR, tožene stranke pa 2.119,48 EUR. Pojasnil je tudi, da je v okviru izvršilnega postopka po zgoraj navedeni sodbi bilo tožnici kot upravičenki izplačano na podlagi te sodbe že 24.036,13 EUR.

Z izpodbijanim sklepom Organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. Bpp 401/2009-32 z dne 31. 5. 2012 je organ za BPP sklenil, da je tožnica dolžna povrniti Republiki Sloveniji 73,99,00 EUR izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi navaja, da ji je bila na podlagi odločbe Organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. Bpp 401/2009-3 z dne 16. 4. 2009 dodeljena brezplačna pravna pomoč v obsegu sestave in vložitve odgovora na pritožbe, ki so jih vložile tožene stranke zoper sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. P 1332/1995 z dne 21. 1. 2009, izvedba le-te pa je bila zaupana A.A., odvetniku v Mariboru. Tudi tukaj kot pravno podlago za svojo odločitev navaja 48. člen ZBPP. Ugotavlja, da je bilo na podlagi sodbe opr. št. P 1332/1995 z dne 21. 1. 2009 odločeno, da so tožene stranke dolžne tožnici kot upravičenki plačati odškodnino v višini 16.691,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti stroške v višini 2.953,94 EUR ter stroške pritožbe in odgovora na pritožbo v višini 375,46 EUR. Stroški, ki so bili odmerjeni in izplačani iz naslova brezplačne pravne pomoči odvetniku A.A. znašajo 449,95 EUR, tako da je od prejete brezplačne pravne pomoči tožnica kot upravičenka dolžna vrniti razliko med tem zneskom (449,45 EUR) in zneskom 375,46 EUR, ki so ji ga na podlagi citirane sodbe dolžne povrniti tožene stranke, torej 73,99 EUR. Prav tako kot v prvoizpodbijanem sklepu organ za BPP tudi v tem sklepu navaja, da je bilo v okviru izvršilnega postopka tožnici na podlagi dosojene odškodnine doslej izplačano že 24.036,13 EUR.

Tožnica s tožbo izpodbija oba upravna akta zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe zakona in bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je v zvezi z pravdnim postopkom (P 1332/1995) v štirih ločenih postopkih dobila brezplačno pravno pomoč (v zadevi Bpp 301/2006, Bpp 260/2009, Bpp 401/2009 in Bpp 1348/2010) in da je bilo v teh postopkih izplačano iz naslova brezplačne pravne pomoči skupaj 4.643,27 EUR oz. tako kot je navedeno za posamezno BPP zadevo. Nadalje ugotavlja, da so bili s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča Maribor P 1332/95 z dne 21. 1. 2009, v zvezi s sodbo Višjega sodišča Maribor I Cp 1386/2009 z dne 10. 3. 2010 ter z njo povezano sodbo Okrožnega sodišča Maribor II P 7/2011 z dne 11. 10. 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča Maribor I Cp 939/2011 z dne 9. 11. 201, v korist tožnice in in v breme tožencev iz navedene pravdne zadeve, prisojeni pravdni stroški v skupni višini 5.327,79 EUR brez obresti. Tako je očitno, da še neizterjane terjatve tožnice iz naslova pravdnih stroškov, ki so na podlagi določb prvega odstavka 46. člena ZBPP prešle na toženo stranko, zadoščajo za izterjavo za tožnico izplačanih stroškov brezplačne pravne pomoči in tako ni zakonite osnove za to, tožena stranka zahteva povrnitev v izpodbijanih sklepih navedenih zneskov. Predlaga, da sodišče izpodbijana sklepa odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek toženi stranki, hkrati pa odloči tudi o povračilu stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravne spise.

V obravnavanem upravnem sporu tožeča stranka s tožbo izpodbija 2 upravna akta, ki se oba nanašata na stroške izplačane iz naslova prejete brezplačne pravne pomoči v zvezi s pravdno zadevo P 1332/95. Zato po presoji sodišča ni bilo razloga za razdružitev zadev in ločenega obravnavanja in odločanje glede vsakega posamičnega izpodbijanega akta.

Tožba je delno utemeljena.

Po določbi 48. člena ZBPP je upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ki je delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oz. dohodke, dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka oz. tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona. Po določbi prvega odstavka 46. člena ZBPP pa terjatev stranke – upravičenca do brezplačne pravne pomoči proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih je sodišče prisodilo v korist upravičenca z odločbo, s katero se je postopek pred njim končal, preide do višine stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči po tem zakonu na Republiko Slovenijo z dnem pravnomočnosti odločbe oz. sklepa o stroških postopka. Po določbi drugega odstavka citiranega člena vstopi Republika Slovenija s prehodom terjatve na Republiko Slovenijo v razmerju do nasprotne stranke v položaj stranke – upravičenca do brezplačne pravne pomoči kot upnika. Predlog za izterjavo terjatev izvrši na predlog državnega pravobranilstva pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov. S tem se odločba, s katero sodišče razsodi o stroških šteje za izvršilni naslov. Na podlagi navedenega izhaja, da ima upravičenec do brezplačne pravne pomoči obveznost povrniti določen del dobljene finančne pomoči, če obstaja razlika med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka oz. tistim zneskom, ki ga je izterjala Republika Slovenija od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona.

V obravnavani zadevi je v zvezi z izpodbijanim sklepom opr. št. Bpp 301/2006-36 z dne 31. 5. 2012 med strankama nesporno, da so bili odmerjeni in izplačani iz naslova odobrene brezplačne pravne pomoči stroški v višini 3.367,95 EUR in da je v zadevi v zvezi s katero je bila tožnici dodeljena brezplačna pravna pomoč bila izdana sodba Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. P 1332/95 z dne 21. 1. 2009, s katero je bilo odločeno, da so tožene stranke dolžne plačati upravičenki – tožnici odškodnino v višini 16.691,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji povrniti pravdne stroške v višini 2.953,94 EUR ( ter stroške pritožbe in odgovora na pritožbo). Upoštevaje prej navedeno pravno podlago bi bila torej tožnica dolžna povrniti stroške izplačane iz naslova brezplačne pravne pomoči samo v višini razlike med dejansko izplačanimi stroški v višini 3.367,95 EUR in zneskom 2.953,94 EUR in ne 1.248,47 EUR, kakor izhaja iz izpodbijanega sklepa. Tudi po presoji sodišča zato tožeča stranka utemeljeno ugovarja, da iz izpodbijanega sklepa ni mogoče ugotoviti podlage za zaključek tožene stranke, da je tožnica dolžna vrniti stroške v višini 1.248,47 EUR. Ker je glede tega vprašanja ostalo dejansko stanje v obravnavani zadevi nepopolno ugotovljeno, to pa je imelo za posledico tudi nepravilno uporabo materialnega prava, je sodišče upoštevaje določbo 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo morala upoštevaje stališče izraženo v tej sodbi ponovno odločiti o obveznosti tožnice glede vračila že prejete brezplačne pravne pomoči. Po presoji sodišča pa je odločitev tožene stranke, ki je z izpodbijanim sklepom opr. št. Bpp 401/2009-32 z dne 31. 5. 2012 odločila, da je tožnica dolžna povrniti Republiki Sloveniji 73,99 EUR izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči, pravilna in zakonita. Kot je bilo že navedeno, je dolžan upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ki je v postopku delno ali v celoti uspel, povrniti Republiki Sloveniji v skladu z določbo 48. člena ZBPP razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka. Ker v zadevi med strankami ni spora glede obsega dodeljene brezplačne pravne pomoči z odločbo Bpp 401/2009-3 z dne 16. 4. 2009 (v obsegu sestave in vložitve odgovora na pritožbe, ki so jih vložile tožene stranke zoper sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. P 1332/1995 z dne 21. 1. 2009) in glede na že zgoraj navedeno ugotovitev, da je bilo s citirano sodbo odločeno, da so tožene stranke dolžne tožnici (poleg pravdnih stroškov v višini 2.953,94 EUR) povrniti tudi stroške pritožbe in odgovora na pritožbo v višini 375,46 EUR ter ob dejstvu, da znašajo stroški izplačane brezplačne pravne pomoči 449,45 EUR, je torej pravilna odločitev tožene stranke, da je tožnica kot upravičenka dolžna vrniti razliko v višini 73,99 EUR.

Zato so neutemeljeni tožbeni ugovori, da tožnica ni dolžna vrniti ničesar, ker je znesek prejete finančne pomoči nižji od zneska vseh prisojenih pravdnih stroškov v obravnavani pravdni zadevi. Za upravno-sodno presojo v obravnavanem sporu so namreč relevantni le stroški izplačani iz naslova odobrene brezplačne pravne pomoči na podlagi odločb organa za BPP št. 301/2006 in 401/2009 ter stroški prisojeni v korist tožnice v obsegu, v katerem je bila s citiranima odločbama odobrena brezplačna pravna pomoč.

Upoštevaje navedeno je zato sodišče tožbo glede tega izpodbijanega sklepa kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Zaradi (delne) ugoditve tožbi je sodišče tožeči stranki priznalo pravico do povrnitve stroškov postopka v višini 350,00 EUR z 20 % DDV, torej skupaj 420,00 EUR. Navedena odločitev temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

Sodišče o predlogu tožeče stranke, da se jo oprosti plačila sodnih taks ni odločilo, ker upoštevaje izid spora, taksna obveznost ni nastala.