Jedro

Dodajanje tožbenega zahtevka (izročitev nepremičnine v zapuščino), ki temelji na isti podlagi, ne spremeni same identitete tožbenega zahtevka o ničnosti pogodbe. Pravilnost obravnavanja sedanjega tožbenega zahtevka kot celote potrdi tudi primerjava s prejšnjo pravdo. Če bi tožnika v prejšnji pravdi s tožbenim zahtevkom za ugotovitev pravne neveljavnosti (točneje: ničnosti) sporne pogodbe uspela, bi bila posledica njunega uspeha v prejšnji pravdi na zapuščinskem področju taka, kot jo sedaj terjata v dajatvenem delu tožbenega zahtevka, ki sta ga dodala ugotovitvenemu delu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V pravdni zadevi pri Okrajnem sodišču v Novem mestu pod I P 178/96 sta tožnika proti tožencema zahtevala ugotovitev, da pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo toženki 20.5.1992 sklenili z zapustnikom R. K., ni pravno veljavna. Svoj zahtevek sta utemeljevala s trditvami, da zapustnik pogodbe ni niti podpisal, niti overil svojega podpisa na sodišču, ker je bil tega dne v domu upokojencev. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku s sodbo zavrnilo njun tožbeni zahtevek. Ugotovilo je, da tožnika ne uveljavljata ničnostnih razlogov, objektivni rok za izpodbijane pogodbe pa je iztekel že pred vložitvijo tožbe. Navedlo je še razloge, zakaj je tudi sicer tožbeni zahtevek neutemeljen. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Revizijsko sodišče je revizijo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno.

V sedanji pravdni zadevi ista tožnika proti istima tožencema glede iste pogodbe zahtevata ugotovitev, da je nična, ugotovitev, da so vse nepremičnine, ki so bile 25.4.1995 pripisane k vl. št... k.o..., zapuščina po pokojnem R. K. in še vrnitev teh nepremičnin v zapuščino v naravi, po 25.4.1995 odtujenih pa v revalorizirani tolarski protivrednosti na dan izdaje sodbe. Trditvena podlaga sedanje tožbe je bila tudi, da zapustnik pogodbe ni lastnoročno podpisal, svojega podpisa ni osebno overil pri sodnici in mu pogodba zato ni bila prebrana. Tega dne ni zapustil doma upokojencev. Zato je sporna pogodba sklenjena v nasprotju s prisilnim predpisom iz 117. člena Zakona o dedovanju. Tožnika sta sedanji tožbi priložila še preliminarno mnenje grafologa in potrdilo doma. Sodišče prve stopnje je njuno tožbo s sklepom zavrglo, ker je ob primerjanju strank, tožbenih zahtevkov in trditvene podlage v obeh pravdah ugotovilo, da je podana subjektivna in objektivna identiteta tožbe. Poudarilo je tudi, da mora po drugem odstavku 333. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP/77) ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Tožnika v pravočasni reviziji proti sklepu sodišča druge stopnje uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagata razveljavitev sklepov obeh sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče bi moralo v skladu s 109. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR) na ničnost sporne pogodbe paziti po uradni dolžnosti in v konkretnem primeru ugotoviti, ali je sporna pogodba v nasprotju s prisilnimi predpisi. Po mnenju revizije ne gre za tak zahtevek, o katerem naj bi bilo že pravnomočno odločeno, saj glede na nove (mnenje grafologa) in ne zgolj enake predložene dokaze ni objektivne identitete med zahtevkoma v tej in v prejšnji pravdni zadevi. Zaradi zmotne uporabe materialnopravnih določb 109. in 110. člena ZOR je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Revizija je bila vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Določbi 109. in 110. člena ZOR o tem, da sodišče na ničnost pazi po uradni dolžnosti in da pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne, je sodišče upoštevalo že v prejšnji pravdi, ko je presodilo, da tožnika ne uveljavljata razlogov ničnosti, temveč razloge izpodbojnosti. V tej pravdni zadevi je sodišče druge stopnje na pritožbene trditve tožnikov, da sta prej uveljavljala ugotovitev pravne neveljavnosti sporne pogodbe, sedaj pa ugotovitev ničnosti, pravilno odgovorilo, da pojem "absolutne pravne neveljavnosti" (kot sta se tožnika opredelila med drugim tudi v trditvah v prejšnji pravdi) zajema ničnost in da zato ni mogoče ponovno odločati o pravni podlagi in o tožbenem zahtevku, katerega podlaga je bila izčrpana že v prejšnjem postopku.

Tožnika svoje revizijsko stališče, da ne gre za že razsojeno stvar, utemeljujeta s trditvijo, da na to kaže nov dokaz - mnenje grafologa. Revizijsko sodišče načeloma odgovarja, da je nov dokaz lahko le razlog za vložitev predloga za obnovo prejšnjega postopka, saj tak dokaz v ničemer ne vpliva na objektivno identiteto postavljenega tožbenega zahtevka. V konkretni zadevi pa revizijsko sodišče še ugotavlja, da sta izvedbo tega dokaza tožnika v prejšnji pravdi že predlagala, vendar s takim dokaznim predlogom nista uspela.

Subjektivna identiteta spora je po pravilnih ugotovitvah obeh sodišč v tej in prejšnji pravdni zadevi enaka. Teh ugotovitev tožnika niti pritožbeno niti revizijsko nista izpodbijala, saj gre v obeh pravdnih zadevah za iste pravdne stranke. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnika uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, pri tem pa obravnavata tožbeni zahtevek po sedanji tožbi kot celoto. Po mnenju revizijskega sodišča ga je tudi treba obravnavati kot celoto, saj dodajanje tožbenega zahtevka (izročitev nepremičnine v zapuščino), ki temelji na isti podlagi, ne spremeni same identitete tožbenega zahtevka o ničnosti pogodbe. Pravilnost obravnavanja sedanjega tožbenega zahtevka kot celote potrdi tudi primerjava s prejšnjo pravdo. Če bi tožnika v prejšnji pravdi s tožbenim zahtevkom za ugotovitev pravne neveljavnosti (točneje: ničnosti) sporne pogodbe uspela, bi bila posledica njunega uspeha v prejšnji pravdi na zapuščinskem področju taka, kot jo sedaj terjata v dajatvenem delu tožbenega zahtevka, ki sta ga dodala ugotovitvenemu delu. Glede na to revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnika oba dela tudi sama v reviziji utemeljeno obravnavata kot celoto.

Ob takem revizijskem izhodišču uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Revizijsko sodišče še ugotavlja, da v postopku pred sodiščema nižjih stopenj ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je na podlagi četrtega odstavka 400. člena ZPP/77 v zvezi s 393. členom ZPP/77 zavrnilo neutemeljeno revizijo.