Jedro

Toženka je dokazala, da tožniku ni bilo brez razloga prepovedano opravljanje dela, temveč mu je bil zavrnjen vstop v vojašnico, ker ni izpolnjeval pogoja PCT, saj se je odločil, da se ne želi testirati. Tako ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da tožniku ni bilo omogočeno opravljanje dela iz razlogov na strani toženke, saj je šlo pri zavračanju testiranja kot utemeljene zahteve toženke za tožnikovo osebno odločitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je neutemeljen odpovedni razlog v ugotovitvenem sklepu toženke z dne 6. 10. 2021, s katerim je tožniku prenehalo delovno razmerje pri njej, razveljavitev tega sklepa, ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo in še traja, reintegracijo ter reparacijo (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Zatrjuje, da je zahteva tožene stranke za redno tedensko testiranje tožnika v nasprotju z drugim odstavkom 14. in 22. člena Ustave RS. Predhodno testiranje kot pogoj za opravljanje dela šteje za arbitrarno, saj za dosego zasledovanih ciljev ni nujen, potreben, primeren in sorazmeren ukrep. Trdi, da se obveznost kakršnihkoli posegov v človeško telo lahko predpiše le z zakonom, ne pa z ukazom. Zatrjuje, da se z ukazom ne sme kršiti zakonodaje in ustave ter da poveljniki SV nimajo pravice posegati v zakonsko področje, saj nimajo pooblastil in pristojnosti zakonodajne veje oblasti. Sklicuje se na odločbi Ustavnega sodišča U-I-79/20 (glede dolžnosti spoštovanja načela legalitete) in U-I-180/21 (glede pravice do zasebnosti) ter na sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru, št. ZSV 935/2021, izdano v postopku o prekršku zaradi (ne)preverjanja izpolnjevanja pogoja PCT. Meni, da nikogar ni mogoče kaznovati za kršitev zakona, če je ta v nasprotju z ustavo, četudi se zakon oziroma na njegovi podlagi sprejet podzakonski predpis formalnopravno še uporablja. Zaradi napotitve na testiranje na COVID-19 zatrjuje kršitev prepovedi diskriminacije iz 6. člena ZDR-1 v povezavi z 2. točko prvega odstavka 62. člena ZSSloV ter kršitev drugega odstavka 14. člena ustave. Navaja, da v spornem obdobju epidemija ni bila več razglašena, ravnanje toženke pa je bilo uperjeno neposredno zoper tožnika, kar je diskriminatorno in presega načelo avtonomije toženke, ki ne sme prevladati nad pravicami delavcev. Vztraja, da morajo biti delavci, ki se ne cepijo, obravnavani enako kot tisti, ki so se cepili, za različno ureditev obveznosti testiranja cepljenih in necepljenih oseb pa ni razumnega razloga. Navaja, da mu je zaradi neposredne diskriminacije toženke s pogojevanjem dela s testiranjem oziroma posredno s cepljenjem nastala škoda, duševne bolečine in osebna stiska. Sklicuje se na odločitve pritožbenega sodišča Pdp 660/2008, Pdp 1067/2014 in Pdp 927/2012, iz katerih izhaja, da odklonitev testiranja ni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč le kršitev delovnih obveznosti (kršitev prepovedi dela pod vplivom alkohola), kar mora dokazati delodajalec. Navaja, da mu zaradi odklonitve testiranja ni mogoče prepovedati opravljanja dela, epidemiološki ukrepi pa so praviloma stvar razmerja med državo kot nosilcem javne oblasti in posameznikom, ne pa stvar delavca in njegovega delodajalca. Zatrjuje arbitraren odstop od ustaljene sodne prakse na podlagi 6. člena ZDR-1. Podaja obširne pritožbene navedbe o tem, da ureditev, po kateri je opravljanje dela dovoljeno pod pogojem rednega tedenskega testiranja, nima strokovne podlage. Nasprotuje dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje in njegovi dokazni oceni. Očita mu, da je neutemeljeno in nekritično sledilo le zatrjevanju toženke, navedbe tožnika pa v celoti negiralo. Navaja, da mu je bil 20. 9. 2021 vstop v vojašnico onemogočen, čeprav je vztrajal, naj se mu omogoči opravljanje dela, ker je zdrav, ter da se je 21. 9. 2021 na uradnem razgovoru pri toženki seznanil z ukazom z dne 17. 9. 2021. Čeprav je nadrejenega obvestil, da želi opravljati delo, ga je ta obvestil, naj na delo ne prihaja, če ne izpolnjuje PCT pogoja, zato zatrjuje, da je razlog za to, da od 22. 9. 2021 ni smel prihajati na delo, na strani tožene stranke, saj mu opravljanja dela ni dovolila. Graja zaključek, da je neupravičeno izostal z dela ter da nadrejenega ni obvestil o razlogih za to, saj je bila toženka seznanjena z razlogom njegove odsotnosti. Glede na načelo subordinacije se zavzema za to, da bi njegov prvi nadrejeni A. A. (in ne B. B.) moral izdati ukaz za enoto, v kateri je delal tožnik, v njem pa bi moral upoštevati posebnosti glede zdravstvenega stanja pripadnikov enote, izpolnjevanje pogoja PCT pa ne bi smelo biti samoumevno. Sklicuje se na predpisane veljavne postopke vnosa v ARDČ, po katerih je morala C. C. vnesti podatke v aplikacijo izključno na podlagi vsakodnevnega jutranjega poročanja pristojnih. Navaja, da se oznaka „prost“ nikoli ni uporabljala za primere, ko razlog odsotnosti pripadnika ni bil znan nadrejenemu oziroma je ta še ni potrdil. Sprašuje se, zakaj toženka ni takoj popravila vnosov odsotnosti tožnika z dela za 20. 9., 22. 9. in 23. 9. 2022 s „prosti dan“ na „neupravičena odsotnost“. Navaja, da je bil ključni razlog za tožnikovo domnevno (ne)opravičeno odsotnost ukaz B. B. o prepovedi vstopa v vojašnico, čeprav je bilo v inšpekcijskem postopku 12. 10. 2021 ugotovljeno, da nalog in pristojnosti za izvedbo zaščitnih ukrepov in postopkov za preprečitev koronavirusa v vojašnici poveljnik ni določil, saj v zvezi s tem na podlagi 3. alineje 170. člena Pravil službe v Slovenski vojski ni prejel nobenega akta načelnika GŠSV, zato je inšpekcijski organ izrekel opozorilo št. 1. Poudarja, da je ukaz z dne 17. 9. 2021, na podlagi katerega je mu bil izrečen izpodbijani sklep, nezakonit in neveljaven, saj bi ga moral izdati poveljnik vojašnice, in ne poveljnik prve brigade SV. Sklicuje se na zapisnik D. z dne 18. 11. 2021. Trdi, da toženka ni skladno z ZDR-1 ter 9. členom Konvencije o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca št. 158 MOD dokazala obstoja utemeljenega odpovednega razloga iz 2. točke prvega odstavka 62. člena ZSSloV, saj je bilo tožniku opravljanje dela prepovedano, čeprav ni bila izkazana njegova krivda. Zatrjuje kršitev prvega odstavka 227. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni pozvalo toženke k predložitvi dokumentacije, v kateri so opredeljeni ukrepi glede varnosti in varstva pri delu, izjave o varnosti in ocene tveganja, pojasnil v zvezi z zagotavljanjem pogoja PCT z dne 17. 9. 2021, poročila o odpravi nepravilnosti, ki izhajajo iz zapisnika D. z dne 18. 11. 2021, ter celotne dokumentacije, povezane z izredno odpovedjo delovnega razmerja tožniku. Trdi, da mu je sodišče prve stopnje brez utemeljenega razloga onemogočilo izvedbo dokaza z zaslišanjem predlaganih prič, s katerimi bi dokazal svoje trditve, s čimer je storilo kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da je odločilno, ali je ugotovitveni sklep z dne 6. 10. 2021 zakonit in veljaven, kar je izpodbijal s predlaganimi dokazi, ki jih sodišče prve stopnje brez ustrezne obrazložitve ni izvedlo in je s tem kršilo njegove pravice iz 22., 3. alineje 29. člena, 23. in 25. člena Ustave ter 6. in 13. člena EKČP. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma razveljavitev izpodbijanega dela in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. št. 26/99 in nasl. – ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, na katere obsežno in podrobno obrazložitev se pritožbeno sodišče sklicuje in jo sprejema kot svojo.

5. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Prav tako niso podane druge kršitve določb pravdnega postopka niti ni izpodbijana sodba v neskladju z Ustavo RS, do česar se bo pritožbeno sodišče podrobneje opredelilo v nadaljevanju.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je toženka tožniku s sklepom z dne 6. 10. 2021 utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 2. točke prvega odstavka 62. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl. – ZSSloV)1 z 21. 9. 2021, ker tožnik od tega dne dalje ni več prihajal na delo, za svojo odsotnost pa ni navedel opravičljivega razloga, zato je bil od 22. 9. 2021 dalje neupravičeno odsoten z dela.

7. Tožnik ne nasprotuje ugotovitvi, da je bil od 22. 9. 2021 dalje odsoten z dela, vztraja pa, da ni bil neupravičeno odsoten z dela, saj naj bi mu toženka nezakonito prepovedala vstop v prostore vojašnice in s tem opravljanje dela, ker je zavračal testiranje za Covid-19. Pritožbene navedbe v smeri nezakonitosti in neustavnosti pogojevanja opravljanja dela pri toženki s predhodnim testiranjem na koronavirusno bolezen, niso utemeljene. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila v Obveznih usmeritvah za zagotavljanje izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja (PCT pogoj) za zajezitev širjenja virusa SARS Cov-2 in s tem okužb s Covid-19 v MORS z dne 15. 9. 2021 (B 3) povzeta vsebina Odloka o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (Ur. l. RS, št. 142/2021), med drugim tudi določbe, da morajo delavci izpolnjevati PCT pogoj, kako ga izkažejo in da se morajo v primeru, če ga ne izkažejo, testirati s hitrim testom (HAG; samotestiranje) pri delodajalcu. S pogojevanjem opravljanja dela s predhodnim testiranjem tožniku niso bile kršene ustavne pravice. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-793/21 in U-I-822/21 z dne 17. 2. 2022 presojalo ustavnost Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo Covid-19 (Ur. l. RS, št. 174/2021) oziroma v njem predpisanega izpolnjevanja PCT pogoja. Določbe Odloka 174/2021 so vsebinsko enake določbam Odloka 142/2021. Razlogi citirane ustavne odločbe so zato uporabljivi tudi za ta spor in se v zvezi s testiranjem v bistvenem nanašajo na stališča o tem, da testiranje ne predstavlja posega v telesno integriteto ter osebno dostojanstvo, saj zasleduje ustavno dopusten cilj, ukrep je primeren, nujen in prestane test sorazmernosti v ožjem smislu.

8. Zahteva po izpolnjevanju PCT pogoja ne posega niti v svobodo dela (49. člen Ustave RS), saj je ukrep izpolnjevanja PCT pogoja primeren za dosego ustavno dopustnega cilja, z njim se namreč delavcem, ki so lahko vir okužbe, preprečuje možnost širjenja nalezljive bolezni v delovnem okolju. Ukrep je nujen za zmanjšanje možnosti prenosa virusa SARS-CoV-2, saj bi bil brez tega omogočen nenadzorovan dostop v delovno okolje. Podana je tudi sorazmernost v ožjem smislu, pri čemer korist, ki jo prinaša PCT pogoj, tj. omogočanje opravljanja dela in delovanje delodajalca, pretehta nad težo posledic, ki jih ima ureditev za prizadetega delavca z vidika nemotenega uresničevanja pravice do svobode dela. Če je ustavno dopustno testiranje, je še toliko bolj dopustno tudi (manj invazivno) samotestiranje (pri katerem bi lahko tožnik sam reguliral globino odvzema brisa iz nosne sluznice), ki naj bi bilo po tožnikovi izpovedi pri toženki omogočeno od 20. 9. 2021 dalje.

9. Na pravilnost odločitve ne vplivajo pritožbene navedbe o tem, da ureditev, po kateri je opravljanje dela dovoljeno pod pogojem rednega tedenskega testiranja, nima strokovne podlage ter da je tožnik na delo prišel zdrav. Kot je namreč pojasnilo že Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-793/21 in U-I-822/21, je mogoče odrediti obvezne usmerjene zdravstveno higienske preglede oseb, ki lahko prenesejo nalezljivo bolezen, in to vključno z zdravimi osebami oziroma osebami, ki lahko s svojim delom ali ravnanjem prenesejo nalezljivo bolezen. Ti pregledi lahko vključujejo odvzem materiala za usmerjeno laboratorijsko preiskavo, kar je tudi odvzem bioloških vzorcev človeškega izvora za ugotavljanje zdravstvenega stanja preiskovanca. Po stališču Ustavnega sodišča RS tudi odvzem vzorca nosne sluznice in preiskava (testiranje) tega vzorca na ugotovitev prisotnosti virusa SARS-CoV-2 s podajanjem navodil, kako ravnati v primeru ugotovljene okužbe, pomeni usmerjen zdravstveni pregled oseb zaradi preprečevanja nalezljive bolezni. Glede na navedeno se torej tožnik, četudi bi držalo, da je hodil na delo zdrav, ni mogel izogniti izpolnjevanju PCT pogoja oziroma (samo)testiranju pri delodajalcu. Na pravilnost tega stališča ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru št. ZSV 935/2021 z dne 17. 12. 2021, ki je bila izdana v postopku o prekršku, ki se nanaša na povsem drugačno dejansko stanje (odgovornost za prekršek zaradi nepreverjanja pogoja PCT pri potrošniku - stranki bencinskega servisa s strani odgovorne osebe pri delodajalcu).

10. V pritožbi tožnik neutemeljeno nasprotuje zakonitosti Ukaza za prilagoditev delovanja ... v času spreminjanja epidemiološke situacije Covid-19 z dne 17. 9. 2021 (B 4), v katerem je določen tudi nadzor nad vstopom v vojašnico, v kateri je tožnik opravljal delo, ter da nobena oseba ne sme vstopiti na to območje brez izpolnjevanja pogoja PCT. Ne drži, da ukaza ni izdala pristojna oseba. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je na podlagi 170. člena Pravil službe v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 84/2009 – Pravila) poveljnik vojašnice pristojen za urejanje varstva pri delu na območju vojašnice, ukaz z dne 17. 9. 2021 pa je kot varnostni ukrep, ki je veljal za celo vojašnico, izdal B. B., ki je bil (tudi) poveljnik vojašnice, v kateri je delo opravljal tožnik. Tudi zavzemanje tožnika, da bi moral ukaz izdati njegov neposredni nadrejeni A. A., je kot neutemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje s sklicevanjem na 53. točko Pravil, po kateri je poveljnik vojašnice nadrejen vsem vojaškim osebam v vojašnici.

11. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s prvostopenjsko presojo, da toženka tožnika ni obravnavala diskriminatorno. V zvezi z obveznostjo testiranja ga je obravnavala tako kot ostale zaposlene, ta ukrep je bil namenjen zagotavljanju zdravja zaposlenih, temeljil je na veljavni pravni podlagi in ni predstavljal posega v njegove ustavne pravice. Necepljenost ni osebna okoliščina v smislu prvega odstavka 6. člena ZDR-1, na podlagi katere bi bilo mogoče utemeljevati nedopustno neenakopravno obravnavo, temveč gre za izbiro posameznika, kar je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Tudi iz ustavne odločbe U-I-793/21 in U-I-822/21 izhaja, da različno obravnavanje (izvzetje iz dolžnosti testiranja) cepljenih in prebolelih ter na drugi strani necepljenih ne predstavlja nedopustne diskriminacije. Zavzemanje tožnika za to, da bi se ga drugače (ugodneje) obravnavalo kot druge zaposlene v enakem položaju, pa ne more biti utemeljeno na podlagi predpisov o prepovedi diskriminacije. V zvezi z zahtevo po rednem tedenskem testiranju toženka tako ni kršila 14. in 22. člena Ustave RS.

12. Tožnik v pritožbi izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z njegovo izpovedjo ter izpovedmi prič ter presojo listinskih dokazov. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče oziroma stranke mora ustrezno obrazložiti. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi prič E. E., F. F., B. B., A. A., G. G. in C. C. ter listinske dokaze. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Okoliščina, da sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot tožnik, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno, niti da je sledilo le navedbam in dokazom toženke. Toženka je dokazala, da tožniku ni bilo brez razloga prepovedano opravljanje dela, temveč mu je bil zavrnjen vstop v vojašnico, ker ni izpolnjeval pogoja PCT, saj se je odločil, da se ne želi testirati. Tako ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da tožniku ni bilo omogočeno opravljanje dela iz razlogov na strani toženke, saj je šlo pri zavračanju testiranja kot utemeljene zahteve toženke, za tožnikovo osebno odločitev. Dejstvo, da naj bi 20. 9. 2021 po lastnem zatrjevanju na delo prišel zdrav, na pravilnost odločitve ne vpliva. Tudi pritožbene trditve glede vnašanja podatkov v aplikacijo ARDČ ne morejo izpodbiti njene pravilnosti, saj ob ugotovitvi, da je bil tožnik 20. 9. 2021 ter od 22. 9. 2021 dalje neupravičeno odsoten z dela, niti ni bistveno, ali in kdaj je toženka odsotnosti tožnika v aplikaciji ARDČ opredelila kot neupravičene odsotnosti. Tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na inšpekcijski postopek Inšpektorata D. (D.) v vojašnici, v kateri je delal tožnik, ki je potekal 12. 10. 2021 in v zvezi s katerim je bil izdelan zapisnik z dne 18. 11. 2021 (listina B 14), niso utemeljene. Vsebina obeh opozoril, ki jih je D. izrekel v izrednem inšpekcijskem nadzoru v vojašnici, ne vpliva na pravilnost ugotovitve, da je bil tožnik zaradi zavračanja testiranja ob neizpolnjevanju pogoja PC neupravičeno odsoten z dela. Pritožbene trditve, da toženka ni imela podlage za pogojevanje opravljanja dela z izpolnjevanjem pogoja PCT, pa so bile zavrnjene že zgoraj.

13. Z ugotovitvijo, da je toženka dokazala resen in utemeljen razlog za odpoved, sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava niti ni kršilo določbe 9. člena Konvencije Mednarodne organizacije dela (MOD) št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ustrezno in podrobno tudi obrazložilo, da je bil tožnik od 22. 9. 2023 odsoten z dela zaporedoma najmanj 3 dni, da njegova odsotnost ni bila opravičena in da se na delo ni vrnil, zaradi česar je pravilna odločitev, da je toženka tožniku zakonito podala odpoved na podlagi 2. točke prvega odstavka 62. člena ZSSloV. Tožnik neutemeljeno vztraja pri zmotnem stališču, da je bila njegova odsotnost opravičena zaradi toženkine po njegovem mnenju neutemeljene zahteve po izpolnjevanju PCT pogoja oziroma tožnikovem (samo)testiranju za vstop v vojašnico. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in določbe Ustave RS. Glede očitka neopravičene odsotnosti z dela je jasno, da je ni mogoče storiti drugače kot krivdno, saj se tožnik namenoma ni želel podvreči testiranju ob izostanku izpolnjevanja pogoja PC, kot bi se za opravljanje dela glede na opisane pravne podlage moral. Tožnik ni dokazal, da bi bil opravičeno odsoten oziroma da bi upravičeno odklonil (samo)testiranje. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o arbitrarnem odstopu od ustaljene sodne prakse v zvezi z diskriminacijo. Zadeve pritožbenega sodišča, na katere se v zvezi s tem tožnik sklicuje (Pdp 660/2008, Pdp 927/2012 in Pdp 1067/2014), so v bistvenem različne2 od predmetne in jih zato pri odločitvi sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo.

14. V pritožbi tožnik zatrjuje kršitev številnih ustavnih pravic in določb ZPP, ker naj sodišče prve stopnje ne bi izvedlo z njegove s strani predlaganih dokazov. Tožnik v pritožbi ne opredeli, zaslišanje katerih prič mu je bilo onemogočeno, iz spisa pa nasprotno izhaja, da je sodišče prve stopnje zaslišalo vse s strani tožnika predlagane priče. Sodišče prve stopnje ni kršilo prvega odstavka 227. člena ZPP niti s tem, da toženke ni pozvalo k predložitvi dokumentacije, na katero opozarja tožnik v pritožbi. Do zavrnitve dokaznih predlogov se je ustrezno opredelilo. Pravilno je pojasnilo, da izvedba predlaganih listinskih dokazov v zvezi z varnostjo in varstvom pri delu, inšpekcijskim nadzorom pri toženki ter vojaško hierarhijo za odločitev ni relevantna, nekateri predlagani dokazi pa so nesubstancirani (npr. predložitev dokumentacije, povezane s konkretnim primerom izredne odpovedi delovnega razmerja tožniku). Glede na navedeno je treba zavrniti pritožbene očitke o relativni in absolutnih bistvenih kršitvah določb ZPP (iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ter očitke o kršitvi določb iz 22., 23., 25. in 3. alineje 29.3 člena Ustave RS ter 6. in 13. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP).

15. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

16. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev, da tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

1 Ta določa, da se vojaški osebi lahko pogodba o zaposlitvi enostransko odpove, če je bila neupravičeno odsotna z dela zaporedoma tri delovne dni in se ne vrne na delo, in sicer z zadnjim dnem, ko je bila še na delu. 2 Nanašajo se na odklonitev testa alkoholiziranosti oziroma testa prisotnosti psihoaktivnih substanc na delovnem mestu, in ne na izpolnjevanje PCT pogoja v pogojih posebne epidemiološke situacije zaradi koronavirusne bolezni. 3 Ta se nanaša na pravna jamstva v kazenskem postopku in jih tako sodišče prve stopnje v postopku individualnega delovnega spora niti pojmovno ne bi moglo prekršiti.