Jedro

Enako kot velja za varovanje meje se pripravljenost, ko je tožnik opravljal stražo, ker se uporablja Direktiva 2003/88/ES, šteje v delovni čas in utemeljuje vtoževano razliko v plači. Pritožbeno sodišče je v tem delu utemeljeni pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo, tako da je zahtevku za februar 2018 in oktober 2018, katerega višina ni bila sporna, ugodilo; obrestnemu zahtevku je ugodilo od 7. 10. 2019 glede na vložitev tožbe in upoštevaje triletni zastaralni rok za občasne terjatve.

Tožnik je za teren in usposabljanja v prvi pripravljalni vlogi uporabil izraz "naloge na terenu". Toženka ne v odgovoru na tožbo ne v kasnejših pripravljalnih vlogah ni uveljavljala, da se pripravljenost upoštevaje direktivo ne šteje za delovni čas, ampak je uveljavljala izjemi po 1. alineji (za to izjemo bi šlo v tistih primerih, ko se je tožnik operativno uril) in eventualno 2. alineji sodbe SEU C-742/19, ki ne more biti podana iz istih razlogov, kot veljajo pri straži (kvečjemu bi šlo za izjemo po 4. alineji, če bi se naložitev dolžnosti, da se uvede sistem rotacij, izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaške operacije v pravem pomenu besede). Toženka je navedbe glede vsakega posameznega (terena in) usposabljanja podala v drugi pripravljalni vlogi; tožnik se je v naslednji pripravljalni vlogi do njenih navedb opredelil. Sodišče prve stopnje ni razlogovalo, za kakšno posamezno nalogo na terenu oziroma usposabljanje je šlo, zaradi česar preizkus izpodbijane odločitve v smislu katere od uveljavljanih izjem ni mogoč.

Ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, saj ne more nadomestiti manjkajočih razlogov v izpodbijani sodbi oziroma te niti preizkusiti ne more. Zato je pritožbeno sodišče po pritožbi tožnika izpodbijano sodbo v točki II izreka delno - razen glede odločitve o utemeljenosti zahtevka za februar 2018 in oktober 2018, ki se nanaša na stražo - in posledično v točki III, v kateri je vsebovana odločitev o pravdnih stroških, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za delno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje se je odločilo kljub določbi drugega odstavka 354. člena ZPP, saj glede na dosedanji potek postopka brez zastojev ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi se izpodbijana sodba v točkah II in III

- delno spremeni glede odločitve o zahtevku za februar 2018 in oktober 2018, tako da se točka II izreka glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožniku plačati: - za februar 2018 znesek v višini 212,53 EUR; - za oktober 2018 znesek v višini 273,26 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 7. 10. 2019 do plačila; tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneskov od 212,53 EUR in 273,26 EUR za čas od 5. 10. 2019 do 6. 10. 2019 se zavrne."

- v ostalem razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se potrdi nespremenjeni in nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati razliko v plači za mesece julij 2019, od septembra 2019 do januarja 2020, od marca 2020 do aprila 2020, junij 2020, od januarja 2021 do marca 2021, od junija 2021 do septembra 2021, od decembra 2021 do januarja 2022, marec 2022 in maj 2022 v višini, ki je razvidna iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). V presežku je zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Toženki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnika v višini 361,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka III izreka).

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe in stroškovno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je stražo opravljal v objektih A. in B., kjer se je način izvajanja straže decembra 2022 spremenil. Vojaki niso več v pripravljenosti. Določbe Direktive 2003/88/ES so spoštovane. Čas pripravljenosti tožnika se šteje za delovni čas in upravičuje do zahtevanega plačila. Vrhovno sodišče RS je že v sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018 stražo opredelilo kot običajno službo v mirnem času, kar pomeni, da nobena od izjem od uporabe direktive ni podana. Sodišče prve stopnje ni utemeljilo, zakaj je odstopilo od sodne prakse. Straža je bila tožnikova redna naloga. To je potrdil priča C. C. Sodišče prve stopnje je pričo ocenilo kot verodostojno. Del izpovedi, ki se nanaša na spremenjen način izvajanja straže, je prezrlo. Zmotno je presodilo, da sistem rotacij ni primeren, saj lahko to velja le za vojaške osebe, ki opravljajo visoke strokovne funkcije ali funkcije, za katere se zahtevajo pooblastila za dostop do visokih stopenj tajnosti, kar pomeni, da jih je mogoče le stežka nadomestiti; navedeno lahko velja le za elitne enote. Navedeno izhaja iz sodbe Sodišča EU C‑742/19 in več odločb VS RS ter Višjega delovnega in socialnega sodišča. Sodišče prve stopnje ni ločilo posameznih oblik usposabljanja, le v določenih primerih je šlo za operativno urjenje; v ostalih primerih za dejavnost ni podana izjema. Sodba je obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Pri ugotavljanju, kakšen je bil odzivni čas, je prekoračilo trditveno podlago toženke. Da je bil odzivni čas takoj, ni bilo sporno. Tako izhaja iz Ukaza o načinu izvajanja pripravljenosti v Slovenski vojski z dne 6. 6. 2018. Tožnik je toženko pozval k predložitvi vseh ukazov, s katerimi mu je bila odrejena pripravljenost. Moral se je nahajati na odrejenem kraju. Bil je nenehno na razpolago. Za čas pripravljenosti mu je toženka plačala dodatek. V sodbi SEU C-344/19 in sklepu VS RS VIII Ips 147/2018 je šlo za drugačne dejanske okoliščine. Sodišče prve stopnje je zmotno presojalo izrednost dogodka. Zaradi povečanega števila migrantov je bilo treba sprejeti drugačne, dodatne ukrepe - izvesti operacijo Odboj. Dolgotrajnost migracij ni omilila njihovih posledic. Ker je operacija Odboj vojaška operacija v pravem pomenu besede, je konkretno delo tožnika v okviru te operacije nebistveno. Rotacije so se spremenile v času epidemije. Epidemija je bila izredni dogodek. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek v tem delu zavrne, oziroma ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper ugodilni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V pritožbi vztraja, da je za dejavnost varovanja meje podana izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES, in sicer po vseh štirih alinejah, kot izhajajo iz sodbe Sodišča EU C-742/19. Operacija Odboj je vojaška operacija v pravem pomenu besede. Sodišče ne more poseči v suvereno pravico države, da izvaja vojaške operacije. Tožnik je na meji opravljal naloge, ki jih je zaokrožiti v serijo povezanih taktičnih aktivnosti, ki so koordinirane v času in prostoru za dosego strateških ter operativnih ciljev in so del vojaške operacije v pravem pomenu besede. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb toženke o cilju operacije Odboj. Ni se opredelilo do navedb, da se je tožnik na meji usposabljal. Vojaška operacija je pojem vojaške stroke. Sodišče prve stopnje ni utemeljilo, zakaj definiciji vojaške operacije, podani s strani toženke, ni sledilo. Potrdili sta jo priči D. D. in E. E. Vojska je na meji delovala podporno, kar s strani tožnika ni bilo sporno. Vojaške operacije ne obsegajo le bojev in bitk, ampak taktične postopke, torej stabilizacijsko delovanje. Cilj vojaškega delovanja na meji je bil povečati varnost državljanov in nacionalno varnost. Navedeno potrjuje Ukaz za delovanje sil SV v podporo Policiji pri širšem varovanju državne meje št. 225-1/2019/535. Da gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede, potrjuje Direktiva št. 13-11: sodelovanje SV in Policije pri širšem varovanju državne meje - operacija Odboj št. 804-246/2020-1. Glede na navedeno ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila vojska v podporni vlogi. S policijo je sodelovala. Delovala je po vojaško. Definicija vojaške operacije izhaja iz sklepnih predlogov generalnega pravobranilca v zadevi C-742/19, po kateri so operacije kriznega upravljanja lahko zunanje ali notranje. Za dosego ciljev operacije Odboj je bil posebej predviden koncept naraščanja sil za primere, če bi izredni dogodki to zahtevali. Ravno iz tega razloga je bila odrejena pripravljenost. Le na takšen način se je zagotovila takojšnja odzivnost. Če bi prišlo do množičnega pojava migrantov, bi se vojska v najkrajšem času odzvala. Glede na navedeno ne drži, da bi se varovanje meje lahko izvedlo z rotacijami brez škode za dobro izvedbo vojaške operacije v pravem pomenu besede. Gre za dejavnost, za katero sistem rotacij zaposlenih ni primeren. Rotacije bi vplivale na učinkovitost in odzivnost. Takšno izpoved D. D. je sodišče prve stopnje spregledalo. Do izpovedi se ni opredelilo. Ugotavljalo je le, ali so rotacije možne, in ne, ali so primerne. Sodišče ne more presojati, koliko delovnih mest je sistemiziranih oziroma kakšna je formacija (sodba VS RS VIII Ips 159/2005, sodba VDSS Pdp 908/2022). V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje zmotno presojalo izrednost dogodka. Zaradi povečanega števila migrantov je bilo treba sprejeti drugačne, dodatne ukrepe - izvesti operacijo Odboj. Dolgotrajnost migracij ni omilila njihovih posledic. Ker je operacija Odboj vojaška operacija v pravem pomenu besede, je konkretno delo tožnika v okviru te operacije nebistveno. Rotacije so se spremenile v času epidemije. Epidemija je bila izredni dogodek. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek v tem delu zavrne, oziroma ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe toženke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi z njene strani izpodbijani del sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje je glede odločitve o utemeljenosti zahtevka v delu, v katerem se nanaša na varovanje meje in stražo popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. V zvezi z mejo je materialno pravo uporabilo pravilno in svojo odločitev ustrezno obrazložilo, tako da je njen preizkus mogoč in s strani toženke uveljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. V zvezi s stražo je na sicer popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje zaradi zmotne materialnopravne presoje zahtevek neutemeljeno zavrnilo. V zvezi s terenom (in usposabljanji) je izpodbijana odločitev obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni razlogovalo o posameznem usposabljanju, in kršitvijo iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja tožnik v pritožbi, ker je določeno dejstvo ugotovilo drugače, kot je bilo med strankama nesporno, oziroma ga je ugotovilo, ne da bi ga stranka zatrjevala; gre za vprašanje, ali je bila za vojake v pripravljenosti odzivnost "takoj". Drugačnih dejstev toženka ni zatrjevala. Še več, izrecno je pritrdilo navedbam tožnika, da je bila odzivnost "takoj". Tako je navedla v prvi pripravljalni vlogi. Tudi sicer v zvezi s terenom ni uveljavljala, da se dejavnost, če se uporablja direktiva, ne bi štela za delovni čas. Dejstev, ki jih stranka prizna, ni treba dokazovati oziroma se dokazujejo le v primeru, če sodišče misli, da jih je stranka priznala z namenom razpolaganja z zahtevkom, s katerim ne more razpolagati (prvi odstavek 214. člena ZPP).

8.Tožnik kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, uveljavlja neobrazloženo.

9.Tožniku, vojaku, upravljavcu TGM (težke gradbene mehanizacije) je bila v spornem obdobju odrejena pripravljenost. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o utemeljenosti njegovega zahtevka za plačilo razlike v plači med 50 odstotkov urne postavke, kolikor je v Kolektivni pogodbi za javni sektor (KPJS; drugi in tretji odstavek 46. člena KPJS) določen dodatek za čas stalne pripravljenosti, in 100 odstotkov urne postavke pravilno izhajalo iz 97.e člena Zakona o obrambi (ZObr), ki določa, da se pripravljenost ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti. Tožnik je podal navedbe, ki jih ponavlja v pritožbi, da je bil v času, ko mu je bila odrejena pripravljenost, na določenem kraju in na razpolago delodajalcu, zaradi česar se je zavzemal, da se ta čas šteje v delovni čas, kar bi pomenilo neposredno uporabo direktive in upravičenost do plačila v višini 100 odstotkov urne postavke. Toženka je temu nasprotovala. Uveljavljala je (le), da gre za izjemo od uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa.

10.Vrhovno sodišče RS je v sporu, v katerem je odločilo s sodbo in sklepom VIII Ips 196/2018 z dne 1. 2. 2022, postavilo predhodno vprašanje Sodišču EU glede uporabe Direktive 2003/88/ES za vojaške osebe in ureditve, po kateri se pripravljenost ne šteje v delovni čas. Sprejeto sodbo Sodišča EU C-742/19 z dne 15. 7. 2021 je pri odločanju upoštevalo in v bistvenem delu povzelo sodišče prve stopnje. Sodba SEU C-742/19 opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES v povezavi s členom 4(2) Pogodbe o Evropski uniji razlagati, tako da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena od uporabe te direktive; ob upoštevanju člena 2(2) Direktive Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (Direktiva 89/391/EGS) je posamezna dejavnost oboroženih sil izključena od uporabe Direktive 2003/88/ES, kadar tej uporabi neizogibno nasprotujejo posebne značilnosti te dejavnosti in sicer: - kadar ta dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja te osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede; - kadar pomeni tako posebno dejavnost, da zanjo ni primeren sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev navedene direktive; - kadar je glede na vse upoštevane okoliščine razvidno, da se ta dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, - kadar bi se uporaba navedene direktive za tako dejavnost z naložitvijo dolžnosti zadevnim organom, da uvedejo sistem rotacij ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede.

11.Glede na navedene izjeme je Vrhovno sodišče RS v že navedeni sodbi in sklepu VIII Ips 197/2018 kot v kasnejših odločbah (sodbe VIII Ips 11/2024, VIII Ips 12/2024, VIII Ips 13/2024, VIII Ips 15/2024, VIII Ips 17/2024, vse z dne 14. 5. 2024, s sklepom VS RS VIII Ips 16/2024 z dne 28. 5. 2024 je bila odločitev razveljavljena in zadeva vrnjena v novo sojenje) presojalo, ali se za določeno dejavnost uporabljajo določbe Direktive 2003/88/ES. Gre za odločbe, izdane v istovrstnih sporih zoper toženko.

12.Vrhovno sodišče RS je potrdilo presojo nižjih sodišč, da v zvezi z mejo in stražo ni podana nobena izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES.

13.V zvezi z mejo je toženka pred sodiščem prve stopnje uveljavljala izjemo po 1. alineji sodbe SEU C-742/19, da ta dejavnost poteka v okviru vojaške operacije v pravem pomenu besede. Drugih izjem ni izrecno uveljavljala niti ni podala navedb, da bi se tožnik na meji usposabljal (0perativno uril), da bi šlo za posebno dejavnost, za katero sistem rotacij ne bi bil primeren (razen v zvezi z epidemijo, ki jo v pritožbi označi za izredni dogodek), ali da bi se dejavnost opravljala v okviru izrednih dogodkov. Pritožbene navedbe, s katerimi utemeljuje druge izjeme, so kot novote neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP), pa tudi nebistvene. Izjeme so določene alternativno in ne morejo biti podane vse hkrati.

14.Sodišče prve stopnje je kljub odsotnosti navedb toženke v izpodbijani sodbi razlogovalo, zakaj se varovanje meje ni opravljalo v okviru izrednih dogodkov in zakaj je za to dejavnost sistem rotacij primeren, pri čemer je pravilno upoštevalo, da bi šlo za izredne dogodke le v primeru naravnih ali tehnoloških katastrof, atentatov ali hudih nesreč, katerih resnost in obseg bi zahtevali sprejetje ukrepov, nujnih za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti (čemur bi eventualno množične migracije ustrezale na začetku, ko ni bilo odrejene pripravljenosti), predvsem pa, da je sistem rotacij očitno primeren, saj je na ta način vojska na meji delovala do operacije Odboj. V zvezi z delovanjem vojske na meji toženka v pritožbi po eni strani zatrjuje, da je bila njena vloga podporna, in po drugi strani, da je s policijo (ki je pristojna za varovanje meje) sodelovala.

15.Sodišče prve stopnje s presojo, da varovanje meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede, ni z ničemer poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo. Še več, soglašalo je s toženko, da je operacija Odboj vojaška operacija, vendar ne v pravem pomenu besede, da bi šlo za izjemo. Pri tem (vojaška operacija v pravem pomenu besede) gre za pravni standard, ki ga je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevaje razloge, ki jih je navedlo SEU, ne za pojem vojaške stroke. Za vojaško operacijo v pravem pomenu besede bi tako šlo v primeru operacije, ki zaradi teže ali izrednosti preprečuje načrtovanje delovnega časa oziroma bi spoštovanje zahtev navedene direktive med operacijo pomenilo precejšnje tveganje za njen uspeh in katere izvedba bi bila ogrožena, kar se nanaša na primer na vojaško posredovanje, bojno delovanje, bitke. Za takšne okoliščine upoštevaje toženkine navedbe o načinu organizacije vojske ni šlo. Opredelitev izjeme od uporabe direktive ne more biti odvisna od tega, kako operacijo Odboj razume toženka ali z njene strani predlagane priče. V zvezi s tem toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja vsebino predloženih pisnih izjav prič D. D. in E. E. ter se sklicuje na listine, iz katerih bi izhajali cilji operacije Odboj. Da ti za odločitev niso bistveni, je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje.

16.Tožnik je stražo opravljal februarja 2018 v objektu B. in oktobra 2018 v objektu A. Sodišče prve stopnje je glede straže sledilo navedbam toženke, da gre za posebno dejavnost, za katero sistem rotacij ni primeren (toženka glede straže drugih izjem ni obrazloženo uveljavljala, razen v zvezi z epidemijo, ki je bila v kasnejših letih), pri čemer je neprimernost rotacij povezalo z interesom nacionalne varnosti, da se stražarska služba opravlja neprekinjeno. Navedeno je zmotno, kot pravilno opozarja tožnik v pritožbi. Z vidika presoje, ali so rotacije primerne, ni relevantno vprašanje, ali se straža izvaja neprekinjeno, ampak vprašanje, ali so primerne rotacije vojakov, ki stražo opravljajo. Uveljavljana izjema po 2. alineji sodbe SEU C-742/19 se, kot izhaja iz navedene sodbe, lahko nanaša le na posebne vojaške dejavnosti, ki zaradi visoke usposobljenosti pripadnikov ali izjemne občutljivosti nalog lahko povzročijo velike težave pri nadomeščanju z drugimi pripadniki, torej za vojake, ki bi bili posebej usposobljeni, kot so specialne enote, ali za naloge izjemnega pomena. Straže, četudi gre za bojno nalogo v miru, ni mogoče šteti za nalogo izjemnega pomena, ampak običajno vojaško službo. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo le na pomen objektov, kjer se straža opravlja, je pravilna presoja, da je sistem rotacij (ki je bil kasneje uveden) za to dejavnost primeren. Izjema od uporabe direktive ni podana.

17.Enako kot velja za varovanje meje se pripravljenost, ko je tožnik opravljal stražo, ker se uporablja Direktiva 2003/88/ES, šteje v delovni čas in utemeljuje vtoževano razliko v plači. Pritožbeno sodišče je v tem delu utemeljeni pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo, tako da je zahtevku za februar 2018 in oktober 2018, katerega višina ni bila sporna, ugodilo; obrestnemu zahtevku je ugodilo od 7. 10. 2019 glede na vložitev tožbe in upoštevaje triletni zastaralni rok za občasne terjatve.

18.Tožnik je za teren in usposabljanja v prvi pripravljalni vlogi uporabil izraz "naloge na terenu". Toženka ne v odgovoru na tožbo ne v kasnejših pripravljalnih vlogah ni uveljavljala, da se pripravljenost upoštevaje direktivo ne šteje za delovni čas, ampak je uveljavljala izjemi po 1. alineji (za to izjemo bi šlo v tistih primerih, ko se je tožnik operativno uril) in eventualno 2. alineji sodbe SEU C-742/19, ki ne more biti podana iz istih razlogov, kot veljajo pri straži (kvečjemu bi šlo za izjemo po 4. alineji, če bi se naložitev dolžnosti, da se uvede sistem rotacij, izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaške operacije v pravem pomenu besede).

19.Toženka je navedbe glede vsakega posameznega (terena in) usposabljanja podala v drugi pripravljalni vlogi; tožnik se je v naslednji pripravljalni vlogi do njenih navedb opredelil. Sodišče prve stopnje ni razlogovalo, za kakšno posamezno nalogo na terenu oziroma usposabljanje je šlo, zaradi česar preizkus izpodbijane odločitve v smislu katere od uveljavljanih izjem ni mogoč.

20.Ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, saj ne more nadomestiti manjkajočih razlogov v izpodbijani sodbi oziroma te niti preizkusiti ne more. Zato je pritožbeno sodišče po pritožbi tožnika izpodbijano sodbo v točki II izreka delno - razen glede odločitve o utemeljenosti zahtevka za februar 2018 in oktober 2018, ki se nanaša na stražo - in posledično v točki III, v kateri je vsebovana odločitev o pravdnih stroških, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za delno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje se je odločilo kljub določbi drugega odstavka 354. člena ZPP, saj glede na dosedanji potek postopka brez zastojev ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

21.V preostalem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče sicer pritožbo tožnika (glede zavrnitve obrestnega zahtevka za februar 2018 in oktober 2018 od 5. 10. 2019 do 6. 10. 2019) in v celoti pritožbo toženke kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo nespremenjeni in nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22.Odločitev o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Zveza:

Mednarodne Pogodbe

Pogodba o Evropski uniji (PEU) - člen 4, 4-2

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu - člen 2, 2-2

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kolektivna pogodba za javni sektor (2008) - KPJS - člen 46, 46/2, 46/3 Zakon o obrambi (1994) - ZObr - člen 97e Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 165, 165/3, 214, 214/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353, 354, 354/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.