Jedro

Grafične dejavnosti ni mogoče enačiti s katero od dejavnosti, navedenih v 3. točki 1. odstavka 29. člena carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76 do 21/90).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo podjetja ... proti odločbi Carinarnice Ljubljana ... št. ... z dne ..., s katero je bil zavrnjen zahtevek za oprostitev plačila carine za blago po uvozni carinski deklaraciji št. ... z dne .... V obrazložitvi odločbe je tožena stranka ugotovila, da podjetje ne izpolnjuje pogojev za oprostitev carine po 3. točki 1. odstavka 29. člena carinskega zakona, saj ne opravlja nobene od dejavnosti, ki so navedene v tej zakonski določbi. Podjetje je registrirano za opravljanje grafičnih storitev in grafičnega oblikovanja, pogoje za oprostitev pa bi izpolnjevalo, če bi bilo registrirano za opravljanje časopisno založniške dejavnosti, vendar ni. Tožena stranka tudi meni, da v postopku ni bilo mogoče upoštevati potrdila Ministrstva za kulturo št. ... z dne ..., s katerim ministrstvo potrjuje, da se podjetje ukvarja s kulturno dejavnostjo. Potrdilo je bilo izdano na podlagi 172. člena zakona o splošnem upravnem postopku, takšno potrdilo pa ne veže organa, ki mu je predloženo kot dokaz in ki naj odloči o stvari. Carinski organ prve stopnje je pravilno ugotovil, da podjetje ne bo uporabljalo uvoženega ofsetnega stroja za kulturno dejavnost, saj je samo navedlo, da bo s strojem tiskalo knjige, ki jih bo naročila Ekonomska fakulteta v Ljubljani. Oprostitev carine pa velja le pod pogojem, da se uporabnik blaga ukvarja z določeno dejavnostjo in da uvoženo blago uporablja za opravljanje te dejavnosti. Grafična dejavnost in dejavnost grafičnega oblikovanja ne spadata med takšne dejavnosti, zato je morala tožena stranka pritožbo zavrniti.

Tožnica v tožbi navaja, da je kot uvoznik v carinskem postopku predložila vsa dokazila, potrebna za carinsko oprostitev. Končni uporabnik je registriran za opravljanje grafične dejavnosti, ki sicer ni navedena med dejavnostmi, ki so pogoj za oprostitev plačila carine, vendar tožnica meni,da je časopisno založniška dejavnost, ki jo navaja carinski zakon, le podskupina grafične dejavnosti. Ker zakon o podjetjih ne zahteva taksativnega navajanja dejavnosti v sodnem registru, ima končni uporabnik registrirano le grafično dejavnost, s čemer pa ima v mislih celotno skupino, v katero sodi tudi časopisna in založniška dejavnost. Registrirano dejavnost končnega uporabnika je torej treba tehtati kot celotno dejavnost, v kateri sta omogočeni tudi založniška in časopisna dejavnost. Tožnica zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in poudarja, da uporabnik ni registriran za nobeno od dejavnosti, glede katerih je po 3. točki 1. odstavka 29. člena carinskega zakona določena oprostitev plačila carine. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah odloka o enotni klasifikaciji dejavnosti (Uradni list SRJ, št. 34/76), ki se v Republiki Sloveniji v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot republiški predpis, in enotne klasifikacije dejavnosti, ki je sestavni del tega odloka, je grafična dejavnost razvrščena v področje 01- industrija in rudarstvo kot posebna panoga s šifro 0134. V to dejavnost sodi med drugim tiskanje knjig, knjigoveška dela in tiskarske storitve. Založniška in časopisno založniška dejavnost pa sta razvrščeni v panogo 1203 (kultura, umetnost in informacije) področja 12 - izobraževanja, znanost, kultura, informacije, kot posebni podskupini s šiframa 120311 (založniška dejavnost: izdajanje knjig) oziroma 120312 (časopisno založniška dejavnost: izdajanje časopisov, revij in drugih publikacij, ki izhajajo za obveščanje javnosti). Iz navedenega sledi, da tožnica nima prav, ko v tožbi zatrjuje, da je časopisno založniška dejavnost le podskupina grafične dejavnosti, za katero je sicer registriran uporabnik, podjetje C., d.o.o.. Prav tako iz tega sledi, da grafične dejavnosti ni mogoče enačiti s katero od dejavnosti, navedenih v 3. točki 1.odstavka 29. člena carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76 do 21/90). Ker je tožena stranka v izpodbijani odločb dejansko stanje pravilno ugotovila in ker je po navedenem tudi pravilno uporabila predpise, ki so pravno pomembni za odločanje o zahtevi za oprostitev plačila v tem spornem primeru, po mnenju sodišča tožba torej ni utemeljena, zato jo je moralo zavrniti.

Svojo odločitev je sodišče oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih. Ta zakon in carinski zakon je sodišče v skladu s 1. odstavkom 4. člena navedenega ustavnega zakona smiselno uporabilo kot republiški predpis.