Jedro

Tožeča stranka je pravilno uporabila zakonske možnosti iz naslova garancije za brezhibno delovanje, ko je najprej zahtevala odpravo napak v določenem roku, nato pa je, ker tožena stranka vseh napak v tem roku ni odpravila, od pogodbe 25. 8. 2010 s pisno izjavo dano toženi stranki odstopila. S tem je bila kupoprodajna pogodba za nakup tiskalnika razvezana. Zato tožeča stranka po zakonu nima pravice zahtevati z oblikovalnim zahtevkom še sodne razveze pogodbe. V tem delu je zato tožba nesklepčna, odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka pravilna, pritožba pa neutemeljena.

Glede na ugotovitev, da je tožena stranka tiskalnik prevzela na odpravo napak, je trditveno in dokazno breme, da je napake odpravila oziroma, da je kupljeni tiskalnik 24. 8. 2010 deloval brezhibno, na strani tožene stranke, ki je napake odpravljala.

Izrek

I. Pritožba zoper 1. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se zavrne in se v tem delu izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožbi zoper 2. in 3. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se delno ugodi in se v tem delu spremeni: - 2. točka izreka delno tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 12.291,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2010 dalje do plačila, v roku 15 dni; - 3. točka izreka pa tako, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka.

III. V preostalem delu se pritožba zoper 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje zavrne in se v nespremenjenem delu (za zahtevane zakonske zamudne obresti do 25. 8. 2010) izpodbijana sodba potrdi.

IV. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 1.729,62 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka tožeče stranke, da je razdrta kupoprodajna pogodba sklenjena med tožečo stranko kot kupcem in toženo stranko kot prodajalcem za nakup dne 20. 4. 2010 prevzetega tiskalnika X., št. stroja 000 (1. točka izreka); in da ji je tožena stranka dolžna v roku 15 dni vrniti prejeto kupnino v višini 12.291,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od plačila posameznih obrokov dalje (2. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti 1.606,74 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (3. točka izreka).

2. Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožbeno sodišče je utemeljenost pritožbenih navedb presojalo na podlagi opravljene pritožbene obravnave 7. 12. 2018 in 25. 1. 2019. V dokazne namene je izvedlo zaslišanje obeh pravdnih strank, vpogledalo v listine v spisu in prebralo mnenja izvedenca mag. T. S. Ostale dokazne predloge je kot nepotrebne zavrnilo, saj je bilo pravno relevantno dejansko stanje dovolj razjasnjeno na podlagi izvedenih dokazov.

5. Na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka na pritožbeni obravnavi je pritožbeno sodišče presodilo, da je pritožba tožeče stranke delno utemeljena.

6. Tožeča stranka je (kot takratni samostojni podjetnik) od tožene stranke aprila 2010 kupila digitalni tiskalnik. Že kmalu po prevzemu je tožeča stranka toženo stranko opozorila na napake tiskalnika, 7. 8. 2010 pa jo je o tem tudi pisno obvestila. Dne 11. 8. 2010 je tožena stranka tiskalnik prevzela v popravilo (A12), tožeča stranka pa se je s podpisom zapisnika z dne 24. 8. 2010 (B8) seznanila z opravljenimi deli na tiskalniku, vendar tiskalnika ni prevzela. Trdila je namreč, da le-ta še vedno ni deloval brezhibno. Zato je od tožene stranke kot prodajalca uveljavljala zahtevke iz naslova garancije za brezhibno delovanje stvari in sicer je od kupoprodajne pogodbe odstopila in od tožene stranke posledično zahtevala vračilo že plačane kupnine v višini 12.291,80 EUR s pripadki ter odškodnino v višini 8.810,80 EUR s pripadki.

7. Pritožbeno sodišče v zadevi odloča drugič. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje vse zahtevke zavrnilo, po delno utemeljeni pritožbi tožeče stranke pa je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo in sklepom I Cpg 945/2016 izpodbijano sodbo delno razveljavilo in sicer glede zahtevka, da je kupoprodajna pogodba za nakup tiskalnika razdrta, in da je tožena stranka posledično tožeči stranki dolžna vrniti kupnino 12.291,80 EUR s pripadki ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje; zavrnitev odškodninskega zahtevka pa je potrdilo. Sodišče prve stopnje je moralo v novem sojenju ugotoviti, ali je tožena stranka napake na tiskalniku odpravila in ali je s tem v zvezi pogodba med strankama razvezana.

8. V novem sojenju je sodišče prve stopnje oba zahtevka ponovno zavrnilo. Zaključilo je, da tožeča stranka, ki je trdila, da tiskalnik 24. 8. 2010 ni deloval kot bi moral, tega z izvedencem ni uspela dokazati; da pa je na drugi strani tožena stranka (predvsem) z zapisnikom o odpravi napak z dne 24. 8. 2010 (B8) dokazala, da so bile napake odpravljene. Poleg tega je kot indic, da so bile napake odpravljene, štelo tudi dejstvo, da je tožeča stranka po opravljenem pregledu tiskalnika še istega dne (24. 8. 2010) plačala nov obrok kupnine za tiskalnik, česar po oceni sodišča prve stopnje zagotovo ne bi storila, če bi menila, da napaka ni odpravljena. Sodišče prve stopnje je torej zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da tožena stranka v dodatnem dogovorjenem roku napak ni odpravila (470. člen OZ1). Posledično je odločilo, da ni prišlo do razveze pogodbe (471. člen OZ2), posledično pa je tudi zavrnilo kot neutemeljen kondikcijski zahtevek za vrnitev plačane kupnine (111. člen OZ).

9. Za presojo odgovornosti prodajalca za brezhibno delovanje stvari (482.3 in 484.4 člen OZ) se smiselno uporabljalo določbe, ki se nanašajo na uveljavljanje zahtevkov iz naslova jamčevanja za stvarne napake stvari.5 Prav tako se v konkretnem primeru uporabljajo določbe Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) in sicer v zvezi s pravicami potrošnika iz naslova garancije proti prodajalcu (21b. člen ZVPot6 v zvezi z 21č. členom ZVPot7). Tako na podlagi 484. člena OZ, kot 21b. člena ZVPot, ima kupec pravico odstopiti od pogodbe oziroma je le-ta razdrta po samem zakonu, če prodajalec napake v določenem roku ne odpravi. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka v konkretnem primeru ravnala pravilno in v skladu z vrstnim redom zahtevkov, ki jih lahko kupec uveljavlja zoper prodajalca na podlagi garancije za brezhibno delovanje stvari. Zato je za odločitev v obravnavani zadevi ključno, ali je tožena stranka napake do 24. 8. 2010 odpravila ali ne in ali je tožeča stranka posledično upravičeno odstopila od pogodbe.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz ponudbe tožene stranke tožeči stranki z dne 18. 3. 2010 (A23) izhaja, da je tožena stranka tožeči stranki ponujala tiskalnik X. Navedeni tiskalnik s funkcijo „one pass fast“ je bil v trenutku priprave ponudbe na voljo le v izvedbi z enojnim nastavkom, pri čemer iz ponudbe izhaja, da bo X. z dvojnim nastavkom s funkcijo „one pass fast“ na voljo predvidoma od začetka maja 2010. Iz izpovedi zaslišanega tožnika izhaja, da je kupil tiskalnik X. z dvojnim nastavkom s funkcijo „one pass fast“ (str. 1, 3 in 7 prepisa zvočnega posnetka o obravnavi z dne 25. 1. 2019), iz izpovedi zaslišane zakonite zastopnice tožene stranke pa, da navedeni tiskalnik z dvojnim nastavkom ob nakupu „one pass fast“ funkcije še ni omogočal, zato ga je bilo treba z namenom omogočanja le-te »software-sko« nadgraditi (str. 10, 15 in 17 prepisa zvočnega posnetka).

11. Tožeča stranka je trdila, da kupljeni tiskalnik, tudi po »softwear-ski« nadgradnji majic ni tiskal tako, kot bi moral. Da kupljeni tiskalnik ni brezhibno deloval, po oceni pritožbenega sodišča izhaja iz listin v spisu in sicer zlasti potrdila o prevzemu tiskalnika (A12) v odpravo stvarnih napak v garancijskem roku in zapisnika o odpravi napak z dne 24. 8. 2010 (B8), iz katerega izhaja, da so napake na spornem tiskalniku nedvomno bile. Zakonita zastopnica tožene stranke A. P. R. je sicer zaslišana izpovedala, da so bile nepravilnosti v delovanju tiskalnika posledica napačnega rokovanja tožeče stranke z njim, in da je tožena stranka tiskalnik prevzela (z namenom odprave nepravilnosti) zgolj na podlagi njene dobre volje oziroma zaradi ohranjanja njenega dobrega imena in zagotavljanja zadovoljstva strank. Vendar ji pritožbeno sodišče ni moglo slediti, saj iz dopisa tožeče stranke toženi stranki z dne 7. 8. 2010 (A9) izhaja, da ima tiskalnik napake (A10 – A11), prav zaradi zatrjevanih napak pa ga je nato tožena stranka prevzela v odpravo teh napak v garancijskem roku (potrdilo o prevzemu tiskalnika z dne 11. 8. 2010 (A12)). Vprašanje pa je, ali so bile napake odpravljene tako, da je tiskalnik (z vsemi funkcijami, ki so bile dogovorjenem ob nakupu) deloval brezhibno ali ne.

12. Tožeča stranka je trdila, da tožena stranka napak v dogovorjenem roku oziroma do 24. 8. 2010 (B8) ni odpravila, tožena stranka pa je nasprotno trdila, da je vse napake odpravila, kar je dokazovala z zapisnikom o odpravi napak, ki ga je podpisala tudi tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da tožena stranka v dodatnem dogovorjenem roku ni odpravila napak. Pri tem se je sklicevalo zlasti na zapisnik o odpravi napak z dne 24. 8. 2010, iz katerega naj bi izhajalo, da so bile napake odpravljene, zapisnik pa naj bi brez pripomb podpisali obe stranki. Poleg tega je kot indic, da so bile napake odpravljene štelo tudi dejstvo, da je tožeča stranka po opravljenem pregledu tiskalnika še istega dne plačala nov (četrti) obrok kupnine za tiskalnik, kar zagotovo ne bi storila, če bi menila, da je pogodba razvezana zaradi neodprave napak. Navsezadnje pa je v breme tožeče stranke štelo dejstvo, da izvedenec, katerega postavitev je predlagala tožeča stranka z namenom, da ugotovi, ali je imel tiskalnik ob prevzemu 23. 4. 2010 napake in ali so bile napake na dan 24. 8. 2010 odpravljene, na to vprašanje ni mogel odgovoriti brez zagona tiskalnika, katerega stroški so bili ocenjeni na 1.000,00 EUR. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja, da tožeča stranka naj ne bi hotela plačati dodatnega predujma v višini 1.000,00 EUR, zato je sodišče prve stopnje dejstvo, da ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali so bile napake odpravljene ali ne, na podlagi pravila o trditvenem in dokaznem bremenu štelo v breme tožeče stranke.

13. Tožeča stranka je tudi v pritožbi vztrajala, da 24. 8. 2010 napake na tiskalniku niso bile odpravljene, saj naj bi se pri testnem tisku dveh majic pojavile enake napake kot prej. Navedeno je izpovedala tudi zaslišana kot stranka na pritožbeni obravnavi. Tožnik je pojasnil, da je zapisnik o odpravi napak sicer podpisal, vendar le z namenom potrditve svoje prisotnosti (str. 8 prepisa zvočnega posnetka) in torej ne kot potrditev brezhibnega delovanja tiskalnika oziroma odprave vseh napak. Povedal je še, da je po razmisleku ugotovil, da tako ne bo šlo več naprej, zato je naslednjega dne po ogledu tiskalnika, to je 25. 8. 2010, toženi stranki poslal dopis, da odstopa od pogodbe. Iz navedenega izhaja, da je tožeča stranka uporabila zakonsko možnost in sicer, da lahko odstopi od pogodbe v primeru, če prodajalec napake v dogovorjenem roku ne odpravi (glej ZVPot člen 21b in 484. člen OZ).

14. Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi ga izpodbija (212. čl. ZPP). Utemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da tožena stranka kot prodajalec ni odpravila napak, in da posledično tiskalnik ne deluje brezhibno. Glede na ugotovitev, da je tožena stranka tiskalnik prevzela na odpravo napak, je trditveno in dokazno breme, da je napake odpravila oziroma, da je kupljeni tiskalnik 24. 8. 2010 deloval brezhibno, na strani tožene stranke, ki je napake odpravljala. Tožena stranka se je v dokaz odprave napak sicer sklicevala na že navedeni zapisnik o odpravi napak z dne 24. 8. 2010 (B8), ki ga je tožeča stranka res podpisala, sporna pa je bila med pravdnima strankama vsebina potrditve, katero je sodišče prve stopnje razlagalo (brez zaslišanja strank) kot nedvomno potrditev odprave vseh napak (oziroma brezhibnosti delovanja tiskalnika). Vendar kot zgoraj navedeno, je tožeča stranka uspela s pritožbenim očitkom, da o tem spornem dejstvu ni bila zaslišana. Zato jo je zaslišalo pritožbeno sodišče, pred katerim je izjavila, da zapisnika ni podpisala zato, ker bi se strinjala, da tiskalnik deluje brezhibno, temveč zgolj kot potrditev svoje prisotnosti ob ogledu tiskalnika. Pa tudi sicer navedeni zapisnik tudi po oceni pritožbenega sodišča dokazuje zgolj, da so bile odpravljene nekatere napake, kar pa še ne dokazuje, da je tiskalnik deloval brezhibno, kar pa je bilo glede na zahtevek iz garancije za brezhibno delovanje tiskalnika v obravnavani zadevi odločilno, česar pa sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo. Navsezadnje dejstvo, da je tožeča stranka naslednji dan po ogledu tiskalnika oziroma 25. 8. 2010 toženi stranki poslala odstopno izjavo potrjuje, da njen podpis zapisnika o odpravi napak nedvomno ni mogel za toženo stranko predstavljati potrditve, da je tiskalnik 24. 8. 2010 deloval brezhibno. S tem se izkaže, da je sodišče prve stopnje na podlagi podpisa tožnika na spornem zapisniku zmotno sklepalo, da je potrdil brezhibno delovanje pri toženi stranki kupljenega tiskalnika.

15. Ker je bilo ob pravilni uporabi materialnega prava trditveno in dokazno breme za dejstvo, da so bile napake (na prodanem tiskalniku) 24. 8. 2010 odpravljene, na strani prodajalca oziroma tožene stranke, je sodišče prve stopnje zmotno štelo tožeči stranki v breme dejstvo, da izvedenec zaradi neplačila predujma za zagon tiskalnika v višini 1.000,00 EUR, ni mogel odgovoriti na vprašanje o (ne)odpravi napak na dan 24. 8. 2010. Poleg tega, da je tožeča stranka v pritožbi utemeljeno navajala, da s strani sodišča prve stopnje sploh ni bila pozvana na plačilo predujma, je ključno, da je bilo na toženi stranki trditveno in dokazno breme, da so bile napake odpravljene, ki pa tega bremena ni zmogla. V dokaz, da so bile napake 24. 8. 2010 odpravljene bi morala ona predlagati postavitev izvedenca, česar pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni storila. Prav tako sta obe stranki pred sodiščem druge stopnje izpovedali, da so na ogledu 24. 8. 2010 tiskalnik zagnali in testno izvedli tisk na dve majici. Tožeča stranka je zaslišana izpovedala, da sta majici ostali v prostorih tožene stranke, česar slednja ni zanikala, predložila pa jih prav tako ni, zato njenih trditev, da je tiskalnik 24. 8. 2010 brezhibno tiskal, po oceni pritožbenega sodišča ni dokazala.

16. Nadalje je utemeljen pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je zmotno štelo kot pomemben indic dejstvo, da je tožeča stranka na dan ogleda tiskalnika 24. 8. 2010, po testnem zagonu in podpisu zapisnika, ob 17.42 uri plačala še en (četrti) obrok kupnine za tiskalnik. Tožeča stranka je v pritožbi opozorila, da je sodišče prve stopnje zmotno upoštevalo uro, ko je tožena stranka prejela plačilo kot uro plačila tožeče stranke. Tožnik je obrok, s plačilom katerega je bil nesporno že v zamudi, plačal že dopoldne, preden se je odpravil na ogled tiskalnika, in v dokaz navedenega je predložil potrdilo o vnesenem plačilnem nalogu 24. 8. 2010 ob 11.32 uri (A28). Glede na navedeno ugotovljeno dejstvo pa se izkaže, da je sodišče prve stopnje plačilo četrtega obroka neutemeljeno upoštevalo kot indic za sklepanje, da je tožnik potrdil odpravo napak 24. 8. 2010. Zato tožena stranka neutemeljeno vztraja pri trditvah, da se je naslednjega dne, torej 25. 8. 2010 tožnik premislil brez kakršnegakoli utemeljenega razloga.

17. Zaradi zmotne uporabe pravila o trditvenem in dokaznem bremenu je sodišče prve stopnje materialno pravno zmotno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da tiskalnik 4. 8. 2010 ni deloval brezhibno. Kot zgoraj obrazloženo je bilo na toženi stranki trditveno in dokazno breme, da je tiskalnik 24. 8. 2010 deloval brezhibno, česar ni zmogla. Zato je tožeča stranka upravičeno uveljavila zakonske možnosti (21b. člen ZVPot in 484. člen OZ) in 25. 8. 2010 odstopila od pogodbe. Tožena stranka ima pravico obdržati tiskalnik, tožeči stranki pa je dolžna vrniti že plačano kupnino (peti odstavek 111. člena OZ). Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi zoper 2. točko izreka izpodbijane sodbe delno ugodilo in je v tem delu odločitev spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 12.291,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2010 dalje do plačila (1. alineja 358. člena ZPP). Tožeča stranka je sicer od zneska 12.291,80 EUR zahtevala zakonske zamudne obresti od dneva plačila vsakokratnega obroka kupnine dalje, vendar obrestni del tožbenega zahtevka ni utemeljen do dneva odstopa od pogodbe, v konkretnem primeru torej do 25. 8. 2010. Vrhovno sodišče RS je namreč že zavzelo stališče, da v primeru, ko je do razveze pogodbe prišlo na podlagi oblikovalnega upravičenja ene od pogodbenih strank, nasprotna stranka, ki mora vračati prejeto denarno izpolnitev, ne more biti v zamudi, preden je odstopno upravičenje uveljavljeno.8

18. V preostalem delu zato pritožba zoper 2. točko izreka sodbe ni utemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter v nespremenjenem delu (za zahtevane zakonske zamudne obresti do 25. 8. 2010) potrditi (353. člen ZPP).

19. Glede na ugotovitev, da tožena stranka ni dokazala, da je tiskalnik 24. 8. 2010 deloval brezhibno, je tožeča stranka upravičeno odstopila od pogodbe. Zato niso pravilni razlogi izpodbijane sodbe o tem, da posledično ni utemeljen niti zahtevek za razdrtje pogodbe. Vendar pa je odločitev o zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka vseeno pravilna, a iz drugih razlogov. Tožeča stranka je kot že rečeno pravilno uporabila zakonske možnosti iz naslova garancije za brezhibno delovanje, ko je najprej zahtevala odpravo napak v določenem roku, nato pa je, ker tožena stranka vseh napak v tem roku ni odpravila, od pogodbe 25. 8. 2010 s pisno izjavo dano toženi stranki odstopila (21b. člen ZVPot in 484. člen ter 471. člen OZ). S tem je bila kupoprodajna pogodba za nakup tiskalnika razvezana.9 Zato tožeča stranka po zakonu nima pravice zahtevati z oblikovalnim zahtevkom še sodne razveze pogodbe. V tem delu je zato tožba nesklepčna, odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka pravilna, pritožba pa neutemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter izpodbijano sodbo v 1. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

20. Glede na to, da je bila izpodbijana sodba delno spremenjena, je bilo treba odločiti tudi o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po delno utemeljeni pritožbi in delni spremembi izpodbijane sodbe je tožeča stranka uspela z dajatvenim tožbenim zahtevkom na plačilo 12.291,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2010 dalje do plačila. Ni pa uspela s tožbenim zahtevkom na razvezo pogodbe, na plačilo odškodnine v višini 8.810,80 EUR s pripadki in z zahtevkom za plačilo zakonskih zamudnih obrestmi od zneska 12.291,80 EUR od dneva plačila posameznih obrokov do 25. 8. 2010. Glede na njen delni uspeh v pravdi je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka ter s tem spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča iz izpodbijane 3. točke izreka.

21. V nadaljevanju je pritožbeno sodišče odločalo še o stroških pritožbenega postopka, ki so nastali pravdnima strankama v zvezi s pritožbo tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 12. 1. 2018. Tožeča stranka je s pritožbo zoper 2. točko izreka izpodbijane sodbe v večini (razen za del obrestnega zahtevka) uspela. S pritožbo zoper 1. točko izreka izpodbijane sodbe pa sicer ni uspela, vendar s tem delom toženi stranki niso nastali v pritožbenem postopku posebni stroški. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Tožeči stranki je odmerilo nagrado za pritožbeni postopek v višini 545,60 EUR (tarifna št. 3210), nagrado za narok v višini 409,20 EUR (tarifna št. 3212), materialne stroške v višini 20,00 EUR (tarifna št. 6002) in 22 % DDV, skupaj 1.189,26 EUR. Nadalje ji je priznalo potne stroške pooblaščenca za prihod na obe pritožbeni obravnavi na relaciji K. – L. – K. (2 x 96 km) v višini 71,04 EUR in potne stroške tožeče stranke za prihod na obe pritožbeni obravnavi v višini najcenejšega (železniškega) javnega prevoza 4 x 2,58 EUR oziroma 10,32 EUR (7. in 9. člen Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku - Pravilnik)10 ter sodno takso za pritožbo v višini 459,00 EUR, vse skupaj 1.729,62 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače (kilometrino za tožečo stranko), ji pritožbeno sodišče zaradi neutemeljenosti ni priznalo.

1 Kupec lahko odstopi od pogodbe le, če je poprej pustil prodajalcu primeren dodaten rok za izpolnitev pogodbe. Kupec sme odstopiti od pogodbe tudi, ne da bi pustil dodatni rok, če mu je prodajalec po obvestilu o napakah sporočil, da ne bo izpolnil pogodbe, ali če iz okoliščin danega primera očitno izhaja, da je prodajalec niti v dodatnem roku ne bo mogel izpolniti. 2 Če prodajalec v dodatnem roku ne izpolni pogodbe, je ta razvezana po samem zakonu, vendar jo kupec lahko obdrži v veljavi, če nemudoma izjavi prodajalcu, da pogodba ostaja v veljavi. 3 Če stvar ne deluje pravilno, lahko kupec v garancijskem roku zahteva od prodajalca oziroma od proizvajalca, da jo popravi ali zamenja, ne glede na to, kdaj se je pokazala napaka v delovanju. Pravico ima tudi do povračila škode, ki mu je nastala zaradi tega, ker stvari ni mogel uporabljati, in sicer od trenutka, ko je zahteval popravilo ali zamenjavo, do njune izvršitve. 4 Če prodajalec v primernem roku ne popravi ali ne zamenja stvari, lahko kupec odstopi od pogodbe ali zniža kupnino in zahteva odškodnino. 5 Plavšak N., OZ s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana, str. 223. 6 Če blago, za katero je izdaja garancije obvezna, ne deluje brezhibno ali nima lastnosti, navedenih v garancijskem listu ali oglaševalskem sporočilu, lahko potrošnik najprej zahteva odpravo napak. Če napake niso odpravljene v skupnem roku 45 dni od dneva, ko je proizvajalec, prodajalec ali pooblaščeni servis od potrošnika prejel zahtevo za odpravo napak, mora proizvajalec potrošniku brezplačno zamenjati blago z enakim, novim in brezhibnim blagom. Če proizvajalec v roku iz prejšnjega odstavka ne popravi ali ne zamenja blaga z novim, lahko potrošnik razdre pogodbo ali zahteva znižanje kupnine. Za zamenjano blago ali zamenjan bistveni del blaga z novim mora proizvajalec izdati nov garancijski list. Pravice potrošnika iz tega člena ugasnejo po dveh letih od dneva, ko je potrošnik zahteval brezplačno odpravo napak ali zamenjavo blaga z novim. 7 Pravice iz tega poglavja pripadajo tudi osebam, ki se po tem zakonu ne štejejo za potrošnike, razen pravic iz 21. člena tega zakona. 8 VS RS Sodba III Ips 60/2018 z dne 11. 12. 2018. 9 Primerjaj Plavšak N., OZ s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana, str. 170 – 171. 10 Tožeča stranka prebiva v K. Udeležila se je dveh pritožbenih obravnav. Na relaciji K. – L. – K. obstaja oziroma je najcenejši javni železniški prevoz (6. člen Pravilnika), o ceni katerega se je sodišče prepričalo na drug primeren način (drugi odstavek 7. člena Pravilnika) in sicer na podlagi splošno dostopnih podatkov Slovenskih železnic.