Jedro

1. Pri presoji odškodninske odgovornosti prve in druge tožene stranke je potrebno izhajati iz ugotovljenega dejstva, da tretji toženec v času obravnavane prometne nesreče ni opravil preizkusa znanja iz predpisov o varnosti cestnega prometa.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa se revizijsko sodišče pridružuje presoji obeh sodišč o odškodninski odgovornosti prve in druge tožene stranke za tožničino škodo (4. odst. 165. čl. in 166. čl. ZOR).

2. Zmanjšanje odškodnine se lahko zahteva le, če škoda ni bila povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti (191. čl. ZOR). Upoštevaje ugotovljene dejanske okoliščine obravnavane prometne nesreče, pa se revizijsko sodišče pridružuje presoji sodišča prve stopnje, da je bila tožnici škoda povzročena iz hude malomarnosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku in toženim strankam naložilo plačilo 466.000,00 SIT za gmotno in negmotno škodo, ki jo je tožnica pretrpela v prometni nesreči dne 16.5.1986. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo toženih strank.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji trdi, da iz zapisnika o zaslišanju prve in druge tožene stranke izhaja, da je sin imel opravljen izpit iz cestnoprometnih predpisov. Prva toženka je še izpovedala, da je sina opozarjala na previdnost, da sin ni imel še nobene prometne nesreče ter da z njim ni bilo nobenih težav. Tudi to je potrdil drugi toženec. Ker je imel tretji toženec opravljen izpit iz poznavanja cestnoprometnih predpisov, kar je odločilno dejstvo, je po mnenju revidenta podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Staršema pa ni moč naprtiti odgovornosti za nastalo škodo. Reviziji prilaga potrdilo o opravljenem preizkusu cestnoprometnih predpisov, ki ga je tretji toženec založil, in pojasnjuje, da je bilo na zadnji glavni obravnavi predlagano, naj se to vprašanje razišče. Poleg tega očita pritožbenemu sodišču, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker ne obrazloži, zakaj je bil zavrnjen dokaz o brezposelnosti drugega toženca s poizvedbami pri Zavodu za zaposlovanje. Brezposelnosti vendar ni moč dokazati drugače kot s prijavo na zavodu za zaposlovanje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Res iz zapisnika o glavni obravnavi, ki je bila dne 23.3.1992 (l.št. 52), izhaja, da sta prva in druga tožena stranka izpovedali, da je imel v času prometne nesreče njun sin, tretji toženec, opravljen preizkus znanja iz predpisov o varnosti cestnega prometa. Toda nasprotna dejanska ugotovitev sodišč prve in druge stopnje (4. stran obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in 2. stran obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje) ne temelji na njuni izpovedbi temveč na pojasnilu Mestnega sekretariata za notranje zadeve (l.št. 53). To pojasnilo je sodišče v soglasju s strankama pribavilo po zaključku glavne obravnave (zapisnik z glavne obravnave, ki je bila dne 23.3.1992, l.št. 52). Če je sodišče sledilo slednjemu, je to rezultat dokazne ocene (8. čl. ZPP). Zatrjevano nasprotovanje med razlogi sodbe in vsebino zapisnika o zaslišanju prve in druge tožene stranke, na katerega se izpodbijani sodbi ne sklicujeta, tedaj ni podano. Uveljavljane absolutno bistvene kršitve določb ZPP iz 13.tč. 2. odst. 354. čl. ZPP sodišči tako nista zagrešili. Pri presoji o odškodninski odgovornosti prve in druge tožene stranke je zato potrebno izhajati iz ugotovljenega dejstva, da tretji toženec v času obravnavane prometne nesreče ni opravil preizkusa znanja iz predpisov o varnosti cestnega prometa. Reviziji priloženega potrdila o opravljenem prizkusu namreč ni moč upoštevati, ker zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP). Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa se revizijsko sodišče pridružuje presoji obeh sodišč o odškodninski odgovornosti prve in druge tožene stranke za tožničino škodo (4. odst. 165. čl. in 166. čl. ZOR).

Glede sklicevanja na slabo premoženjsko stanje tožene stranke pa je revidenta potrebno opozoriti, da se zmanjšanje odškodnine lahko zahteva le, če škoda ni bila povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti (191. čl. ZOR). Upoštevaje ugotovljene dejanske okoliščine obravnavane prometne nesreče, pa se revizijsko sodišče pridružuje presoji sodišča prve stopnje, da je bila tožnici škoda povzročena iz hude malomarnosti. Premoženjsko stanje toženih strank tako ni relevantno. Glede na revizijske trditve pa ni odveč dodati, da iz že omenjenega zapisnika o zadnji glavni obravnavi izhaja, da je bil drugi toženec takrat zaposlen.

Tožena stranka v reviziji ne izpodbija izrecno ne presoje sodišč o porazdelitvi odškodninske odgovornosti za obravnavani škodni dogodek ne presoje o višini prisojene odškodnine za negmotno škodo. Oboje je revizijsko sodišče zato preizkusilo le v okviru uradoma upoštevnega razloga zmotne uporabe materialnega prava (386. čl. ZPP) in ob tem presodilo, da ta revizijski razlog ni podan. Sodišči tudi nista kršili 10. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, na katero revizijsko sodišče prav tako pazi po uradni dolžnosti.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl.ZPP).