Jedro

Dedič drugega dednega reda ne more uveljavljati nujnega deleža v zapuščinskem postopku po zapustniku, ki je premoženje pridobil z darilno pogodbo od osebe, v odnosu do katere pa je dedič drugega dednega reda res nujni dedič.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijani končni sklep o dedovanju potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delnim sklepom o dedovanju z dne 2.7.1990 odločilo o delu zapuščine, in sicer o osebnem avtomobilu R4, ki ga je zapustik v oporoki zapustil I. B. S sedaj izpodbijanim končnim sklepom o dedovanju pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da spadajo v zapuščino tudi nepremičnine vl. št. 112 k.o. K. G., parc. št. 120 stavbišče, dvorišče in njiva, pripisana pri zemljiškonjižnem telesu I ter hiša na parc. št. 120 stavbišče, ki je pripisana k zemljiškoknjižnem telesu II. Zemljiškoknjižno telo I je družbena lastnina, na kateri je zapustnik imel pravico uporabe, v zapuščino pa spadajo tudi manjši zneski na hranilnih knjižicah. Nadalje je sodišče ugotovilo, da je zapustnik napravil oporoko pred pričama dne 8.1.1989, s katero je za dedinjo vsega svoje premičnega in nepremičnega premoženja postavil P. P., I. B. je volil osebni avtomobil, o katerem je bilo že prej odločeno, B. A. pa orodje.

Ugotovilo je tudi, da sta zakonita dediča drugega dednega reda po zapustniku njegova nečaka A. B. in B.B. priznala zapustnikovo oporoko za veljavno, opročna dedinja in volilojemnika pa so sprejeli, kar jim po oporoki pripada (točka I izreka). Za oporočno dedinjo je razglasilo P. P. (točka II izreka). Odredilo je, da se pri zapustnikovih nepremičninah vknjiži lastninska pravica pri zemljiškoknjižnem telesu II oziroma pravica uporabe pri zemljiškoknjižnem telesu I na P. P. (točka III izreka). LB PE Jesenice pa je naročilo, da P. P. izplača vloge iz hranilnih knjižic (točka IV izreka).

Proti sklepu se pritožujeta dediča A. B. in B. B., ki uveljavljata pritožbena razloga nepopolne ugotovljenga dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega porava ter predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo pošlje prvostopenskemu sodišče v ponovno obravnavanje in sklepanje. Prvostopno sodišče je sočasno vodilo zapuščinska postopka po zapustniku F.S. in po njegovi materi, že dne 20.5.1965 umrli M. S. Pritožnika sta uveljavljala njuna nujna deleža, ki jima pripadata po njunem pokojnem očetu A. B., torej tudi zapuščini po pokojni M.S. in njunem stricu F. S., vendar sodišče o njunem nujnem deležu ni kakorkoli odločalo in odločilo, čeprav jima gre nujni delež na hiši, ki jo je po oporoki podedovala P. P., saj A. S. kot pravnemu predniku dedičev in tudi dedičema zaradi neizvedenega dedovanja po M. S. D 147/89 dosedaj ni bila dana možnost uveljavljanja njunega nujnega deleža, ki je pripadal njunemu očetu A. B. to je bratu F. S. in sinu M. S. Zaradi tako nepopolno ugotovljenga dejanskega stanja je po mnenju pritožnikov prvostopno sodišče nepravilno uporabilo določila Zakona o dedovanju, saj bi moralo o njunem nujnem deležu odločiti.

Pritožba ni utemeljena.

Iz podatkov tega zapuščinskega spisa in priloženega spisa v zapuščinski zadevi po dne 20.5.1965 umrli M. S., materi zapustnika, je razvidno, da je M. S. z darilno pogodbo dne 11.5.1965 podarila svojemu sinu F. S., zapustniku v tej zadevi, nepremičnine, ki so predmet te zapuščine. Sedanja pritožnika sta v zapuščinski zadevi po M. S. izpodbijala veljavnost navedene darilne pogodbe, zato sta bila napotena na pravdo. Ta pravda se je končala tako, da je Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče s sklepom tožbo obeh sedanjih pritožnikov kot prepozno zavrglo. Po določbi 117. člena Zakona o obligacijskih razmerjih je namreč mogoče pogodbo izpodbijati v subjektvinem roku 1 leta, najkasneje pa v objektivnem roku 3 let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena. Ta rok pa je potekel že davno pred vložitvijo tožbe sedanjih pritožnikov, s katero sta skušala izpodbiti veljavnost navedene darilne pogodbe. To je navedlo tudi prvostopno sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa o dedovanju.

Tožnika sta izpodbijala tudi veljavnost oporoke zapustnika F. S., vendar tudi v tej pravdi nista uspela, nakar sta naknadno veljavnost oporoke priznala. Iz obrazloženega je jasno, da bi lahko pritožnika uveljavljala nujni delež le po vstopni pravice namesto svojega že pokojnega očeta A.B., vendar le v zapuščinski zadevi po pokojni M. S., svoji stari materi. Kot zapustnikova nečaka v tej zapuščinski zadevi pa nujnega deleža po pokojnem F. S. ne moreta uveljavljati, saj zato ni nikakršne osnove in tudi v svoji pritožbi ne pojasnjujeta, po katerih določb Zakona o dedovanju naj bi jima šel nujni delež do zapuščine F. S. Provostopno sodišče je ugotovilo, da nepremičnine, na katerih sedaj pritožnika uveljavljata nujni delež, spadajo v zapuščino po pokojnem F. S. Ta ugotovitev je povsem pravilna in je pritožnika v pravdi, v kateri sta skušala izpodbijati navedeno darilno pogodbo z dne 11.5.1965, nista uspela ovreči. Zapustnik F. S. ni zapustil nobenega dediča prvega dednega reda in tudi nobenega nujnega dediča (25. člen ZD). Z oporoko je lahko zato veljavno razpolagal s celotnim premoženjem. Odločitev prvostopnega sodišča, da nepremičnine, na katerih pritožnika uveljavljata nujni delež, v celoti pripadajo oporočni dedinji P. P., je zato povsem pravilna in zakonita.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje o dedovanju potrdilo (2. odstavek 380. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).