Jedro

V zadevi ni sporno, da je tožnica, ki do 31. marca 2015 ni oddala poročila glede doseganja ciljev naložbe za leto 2014, tudi po tem, ko ji je bil 30. 4. 2015 vročen poziv Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja, naj poročilo predloži v 8 dneh, z opozorilom na posledico, ki sicer sledi, tega v danem roku (ki se je iztekel 8. 5. 2015) ni storila. Kot sama navaja, je poročilo oddala šele 31. 7. 2015. Zato ji je bilo na podlagi tretjega odstavka 127a. člena Uredbe PRP utemeljeno naloženo, da vrne pet odstotkov prejetih sredstev. Ugovori tožnice, da je kljub zamudi izpolnila svojo obveznost in da z zamudo pri dostavi zahtevanega poročila nikomur ni povzročila nikakršne škode, do drugačne odločitve v zadevi ne morejo pripeljati.

Tožnica je v pritožbi zoper izpodbijano odločbo navedla zgolj to, da zaradi težav z informacijskim sistemom ni bila v stanju poročati v rokih, navedenih v odločbi, ne da bi za to predložila oziroma sploh sploh ponudila kakršenkoli dokaz, kot to zahteva Uredba PRP. To pa nadalje pomeni, da šele v tožbi podane navedbe, s katerimi tožnica konkretizira ta svoj ugovor, in v zvezi z njimi prav tako šele v tožbi prvič predlagani dokazi, pomenijo nedopustne novote, ki jih sodišče pri odločanju ne more upoštevati, saj tožnica ni obrazložila, zakaj teh dejstev in dokazov ni mogla navesti že v upravnem postopku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija) tožnici naložila, da mora vrniti na podlagi odločbe Agencije, št. 33111-71/2009/11 z dne 12. 10. 2009, prejeta sredstva v višini 25.287,92 EUR, in sicer v 30 dneh od vročitve izpodbijane odločbe na v njej navedeni račun, od poteka tega roka se začnejo obračunavati zakonske zamudne obresti. Iz izreka izhaja še, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve in da posebni stroški v postopku niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da so bila tožnici na podlagi vloge za dodelitev nepovratnih sredstev iz ukrepa Dodajanje vrednosti kmetijskim in gozdarskim proizvodom za gospodarske družbe, samostojne podjetnike in zadruge, ki so bila razpisana z javnim razpisom za ta ukrep, objavljenim v Uradnem listu RS št. 21/09, z odločbo z dne 12. 10. 2009 odobrena sredstva v višini do 505.758,26 EUR. Sredstva v navedenem znesku so ji bila izplačana 30. 6. 2010. Prejemnik sredstev mora poročati o uresničevanju ciljev in izpolnjevanju obveznosti še pet let od prejema sredstev. Agencija je ugotovila, da tožnica do 31. marca 2015 ni oddala poročila o doseganju ciljev za leto 2014. Zato jo je pozvala, naj letno poročilo preko spletne aplikacije odda v 8 dneh. Poziv je bil tožnici vročen 30. 4. 2015, vendar v danem roku poročila ni oddala in torej ni izpolnila svoje obveznosti poročanja iz Uredbe oziroma javnega razpisa, zato mora vrniti pet odstotkov izplačanih sredstev. Pri tem se Agencija sklicuje na določbe četrtega odstavka 57. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1), četrtega odstavka 110. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 (Uradni list RS, št. 73/08 in 17/09, v nadaljevanju Uredba) in javnega razpisa, ter nato na določbe 38. člena Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (Uradni list RS, št. 63/13) ter sedmega odstavka 122. člena in tretjega odstavka 127a. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (Uradni list RS, št. 28/11 in naslednji, v nadaljevanju Uredba PRP).

3. Pritožbo tožnice zoper navedeno odločbo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano s svojo odločbo, št. 33111-3/2015/2 z dne 23. 9. 2015, kot neutemeljeno zavrnilo. Drugostopenjski organ sledi razlogom organa prve stopnje. Glede obveznosti poročanja opozarja še na določbe javnega razpisa in na izjavo tožnice v njeni prijavi na razpis ter pojasni, da je bilo treba obrazec poročila za leto 2014 posredovati v letu 2015, in sicer do 31. 3. 2015. Tožnica je bila v pozivu opozorjena, da bo v primeru, če v roku iz poziva ne bo posredovala podatkov, morala vrniti pet odstotkov izplačanih sredstev. Poročila v roku ni oddala, ampak je to storila šele 31. 7. 2015. Glede na njeno pritožbeno navedbo, da ni mogla pravočasno poročati zaradi težav z informacijskim sistemom, drugostopenjski organ navaja določbe četrtega in petega odstavka 122. člena Uredbe PRP ter zaključi, da se tožnica ne more sklicevati višjo silo, saj te Agenciji ni pravočasno sporočila in tudi ne izkazala v skladu z Uredbo PRP.

4. Tožnica s tožbo v upravnem sporu izpodbija prvostopenjsko odločbo. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in tožnici vrne sredstva, ki jih je plačala po odločbi. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

5. V tožbi navaja, da je svojo obveznost poročanja izpolnila, čeprav z zamudo, s katero pa ni nikomur povzročila nikakršne škode. Poročilo je Agenciji dostavila 31. 7. 2015, ko je imela pripravljene podatke, ki so podlaga za izpolnitev poročila. Razlog, da tega ni storila prej, so bile stalne težave z informacijskim sistemom, ki se pojavljajo že nekaj časa in še niso odpravljene. Tožnica in ostale družbe v okviru njene skupine namreč uporabljajo informacijski sistem „ERP sistem SCALA“ z dograditvami podjetja A. d.o.o. To podjetje je tožnici dolga leta nudilo informacijsko podporo, nato pa je prekinilo sodelovanje z družbo B., lastnico omenjenega sistema, ter posledično izgubilo kadre, ki so imeli ustrezno znanje glede sistema. Kopičiti so se začele napake, ki jih nihče ni znal oziroma mogel odpraviti. Reševanje je prevzela družba C. d.o.o. iz ..., sedanji uradni zastopnik programa SCALA, ki pa tožničine programske funkcionalnosti oziroma njenih dograditev še ne obvladuje v celoti. Tožnica in njene odvisne družbe imajo zato težave pri zagotavljanju pravilnega delovanja informacijskega sistema, kar je pogoj za pravilno vodenje poslovnih knjig in izdelavo računovodskih izkazov, ki so tudi podlaga za podajo poročila Agenciji. V sistemu se nenehno pojavljajo napake oziroma težave, zato tožnica vodi intenzivne razgovore o njegovi nadgradnji ali celo menjavi. Težave lahko potrdita g. D.D., vodja oddelka podpora SCALA pri družbi C. d.o.o., in tožničin informatik g. E.E. Zamuda pri dostavi poročila je nastala iz razlogov, na katere tožnica ni mogla vplivati, naredila pa je vse, kar je bilo v njeni moči, da bi jih odpravila. V danih gospodarskih razmerah je vsak nenačrtovan odliv sredstev lahko precejšnja težava, največja škoda pa je nastala sami tožnici, ki se je trudila in se še trudi odpraviti težave z informacijskim sistemom, kar lahko potrdi njen direktor F.F. 6. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi in njenih razlogih, razvidnih iz prvo- in drugostopenjske odločbe, ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Sklicuje se na sodbo tega sodišča v podobni zadevi, št. II U 506/2014 z dne 16. 9. 2015. Bistveno je, da tožnica v roku ni izpolnila obveznosti iz odločbe o pravici do sredstev in ni skladno s pozivom Agencije oddala poročila. To je storila šele 31. 7. 2015 in to na pravilnost izpodbijane odločbe ne vpliva. Tožnica se ne more sklicevati na višjo silo ali izredne okoliščine, ker teh ni pravočasno sporočila ter izkazala. Razlogi za upravičen odstop od izpolnjevanja obveznosti so taksativno našteti v določbi četrtega odstavka 122. člena Uredbe PRP, po kateri odstop od izpolnjevanja obveznosti zaradi težav z informacijskim sistemom ni predviden oziroma dovoljen.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se opira. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, se sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi sta odločitev utemeljila prvo- in drugostopenjski organ, ter se nanje sklicuje na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in še dodaja:

9. Tožnici so bila na podlagi njene vloge na javni razpis za dodelitev nepovratnih sredstev iz zadevnega ukrepa odobrena sredstva, in sicer z odločbo Agencije z dne 12. 10. 2009, ki je bila nato, kot je razvidno iz upravnih spisov, na tožničin predlog z odločbo istega organa z dne 21. 6. 2010 spremenjena v 2. točki izreka, to je zgolj glede roka za posredovanje zahtevka za izplačilo. Sredstva v znesku 505.758,26 EUR so bila tožnici tudi izplačana dne 30. 6. 2010, kar ni sporno.

10. Po določbi četrtega odstavka 57. člena ZKme-1 je pristojnemu organu treba poročati o uresničevanju ciljev in izpolnjevanju obveznosti v primerih, roku in na način, določenih s podzakonskim predpisom iz 10. člena tega zakona, to je v skladu s predpisom za izvedbo ukrepov kmetijske politike. V času javnega razpisa oziroma izdaje odločbe o dodelitvi sredstev je bila to Uredba, ki je v četrtem odstavku 89. člena določala, da mora prejemnik sredstev na zahtevo Agencije poročati še pet let od zadnjega izplačila sredstev. Tožnica se je, kot skladno z upravnimi spisi zadeve ugotavlja drugostopenjski organ, z izjavo, podano v svoji vlogi - prijavi na javni razpis, tudi sama izrecno zavezala, da bo o doseganju ciljev naložbe poročala Agenciji še pet let od zadnjega izplačila sredstev, najpozneje do 31. marca za preteklo leto, in temu niti ne ugovarja. Že v odločbi o dodelitvi sredstev je bila opozorjena, da se kršitve oziroma neizpolnjevanje obveznosti, prevzetih iz naslova ukrepa, ki je predmet odločbe, sankcionira.

11. V Uradnem listu RS št. 63/13 objavljena in od 27. 7. 2013 veljavna Uredba o spremembah in dopolnitvah (v letu 2011 na podlagi 10. člena ZKme-1 izdane) Uredbe PRP, je v 38. členu predpisala, da se, ne glede na prvi odstavek 128. člena Uredbe PRP, že začeti postopki v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti na podlagi Uredbe, kot je tudi obravnavani primer, dokončajo v skladu z novim sedmim odstavkom 122. člena Uredbe PRP. Ta določa, da skladno s petim odstavkom 57. člena ZKme-1 Agencija končne prejemnike sredstev, ki ne izpolnjujejo obveznosti, sankcionira v skladu s XXVI.a poglavjem Uredbe PRP. V tem poglavju se nahaja 127a. člen, ki v tretjem odstavku predpisuje, da končnemu prejemniku sredstev, ki v roku, določenem pri posameznem ukrepu, ne poroča o doseganju ciljev in izpolnjevanju obveznosti iz četrtega odstavka 121. člena (ta določa obdobje in način poročanja), Agencija izda poziv, v katerem mu določi dodatni rok za predložitev poročila o doseganju ciljev in izpolnjevanju obveznosti. Če končni prejemnik sredstev v roku iz poziva ne predloži poročila o doseganju ciljev in izpolnjevanju obveznosti, mora v proračun Republike Slovenije vrniti pet odstotkov izplačanih sredstev.

12. Navedeni predpisi so bili pri izdaji izpodbijane odločbe pravilno uporabljeni. Kot je razvidno iz upravnih spisov in v zadevi ni sporno, tožnica, ki do 31. marca 2015 ni oddala poročila glede doseganja ciljev naložbe za leto 2014, tudi po tem, ko ji je bil 30. 4. 2015 vročen poziv Agencije, naj poročilo predloži v 8 dneh, z opozorilom na posledico, ki sicer sledi, tega v danem roku (ki se je iztekel 8. 5. 2015) ni storila. Kot sama navaja, je poročilo oddala šele 31. 7. 2015. Zato ji je bilo na podlagi tretjega odstavka 127a. člena Uredbe PRP utemeljeno naloženo, da vrne pet odstotkov prejetih sredstev.

13. Ugovori tožnice, da je kljub zamudi izpolnila svojo obveznost in da z zamudo pri dostavi zahtevanega poročila nikomur ni povzročila nikakršne škode, do drugačne odločitve v zadevi ne morejo pripeljati. Vračilo petodstotnega zneska izplačanih sredstev je s predpisom določena sankcija za primer, da prejemnik sredstev (niti) v roku iz poziva ne izpolni svoje obveznosti poročanja, ki ni vezana na nadaljnji pogoj, da bi zaradi tega nastala kakšna škoda.

14. Tožnica tudi s svojim sklicevanjem na težave z informacijskim sistemom ne more uspeti. Podzakonski predpis sicer predvideva situacijo, ko upravičenec oziroma prejemnik sredstev svojih obveznosti ne more (pravočasno) izpolniti zaradi višje sile ali izrednih okoliščin. Pri tem pa jasno določa, da mora o višji sili ali izrednih okoliščinah pisno obvestiti Agencijo in predložiti ustrezna dokazila o tem v desetih delovnih dneh od dneva, ko je upravičenec oziroma njegova pooblaščena oseba to zmožna storiti (peti odstavek 122. člena Uredbe PRP; tako je določala tudi že Uredba v sedmem odstavku 90. člena). Tožnica tega ni storila. O okoliščinah, na katere se sklicuje, Agencije ne v 8-dnevnem roku iz poziva in vse do izdaje izpodbijane odločbe, ni obvestila, ampak je ugovor v tej smeri prvič podala šele v 3. 8. 2015 vloženi pritožbi zoper izpodbijano odločbo. In še takrat je navedla zgolj to, da zaradi težav z informacijskim sistemom ni bila v stanju poročati v rokih, navedenih v odločbi, ne da bi za to predložila oziroma sploh sploh ponudila kakršenkoli dokaz, kot to zahteva Uredba PRP. To pa nadalje pomeni, da šele v tožbi podane navedbe, s katerimi tožnica konkretizira ta svoj ugovor, in v zvezi z njimi prav tako šele v tožbi prvič predlagani dokazi (zaslišanje prič D.D. in E.E. ter direktorja tožnice F.F.), pomenijo nedopustne novote, ki jih sodišče pri odločanju ne more upoštevati, saj tožnica ni obrazložila, zakaj teh dejstev in dokazov ni mogla navesti že v upravnem postopku (tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1).

15. Tudi sicer pa okoliščine, kot jih je navedla v tožbi, niso takšne, da bi jih bilo utemeljeno šteti med primere višje sile ali izrednih okoliščin. Četrti odstavek 122. člena Uredbe PRP določa, da se kot višja sila štejejo zlasti naslednji primeri: smrt upravičenca, dolgotrajna nezmožnost upravičenca za delo, naravna nesreča, ki resno prizadene kmetijsko gospodarstvo, razlastitev velikega dela kmetijskega gospodarstva (v primeru, da tega ni bilo mogoče pričakovati na dan sprejetja obveznosti), uničenje hlevov na kmetijskem gospodarstvu zaradi nesreče, kužna živalska bolezen in bolezni oziroma škodljivci v trajnem nasadu, zaradi katerih je potrebno ta nasad uničiti (četrti odstavek 122. člena Uredbe PRP). V citirani določbi sicer ne gre za taksativno določen, torej zaprti krog primerov. Vendar je očitno, da dalj časa trajajočih težav z informacijskim sistemom takšne narave, kot jih je v tožbi opisala tožnica, ni mogoče šteti za višjo silo ali izredne okoliščine, ampak gre za dogodke v poslovni sferi, za katere je odgovorna tožnica. Njeno splošno sklicevanje na slabe gospodarske razmere na odločitev tudi ne more vplivati.

16. V ostalem tožnica ugovorov nima. Po navedenem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 17. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave ter izvajanja predlaganih dokazov na podlagi določb prvega odstavka in 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tista dejstva, ki so glede na zavzeta stališča sodišča o uporabi prava pomembna za odločitev, so bila ugotovljena že v upravnem postopku in med strankama niti niso sporna. Dokaznih predlogov za zaslišanje prič D.D. in E.E. ter direktorja tožnice F.F. sodišče ne more upoštevati že zato, ker jih je tožnica, kot rečeno, podala šele v tožbi, ne da bi obrazložila, zakaj tega ni storila že v upravnem postopku. Potrdilo o plačilu naloženih obveznosti na odločitev ne more vplivati.

18. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.