Jedro

Pri vsebinskem odločanju o pravno pomembnih okoliščinah v pravdnem postopku je potreben dokazni standard prepričanja o relevantnih dejstvih. O tem govorimo takrat, kadar o resničnosti trditev ne bi dvomil noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek.

Tožnik je zatrjeval, da je bil v času izdaje računa zavezanec za DDV, s čimer naj bi bila toženka seznanjena, prav tako pa je pojasnil, da je sporna klavzula, da ni zavezanec za plačilo DDV, v računu pomotoma ostala še iz prejšnjih računov, ko tožnik še ni bil davčni zavezanec. Trditveno breme se je s tem prevalilo nazaj na toženko, ki pa na tožnikove trditve ni več odgovorila. Glede na navedeno tožnikovo pojasnilo namreč ni več zadostovala zgolj njena navedba, da je tožnik na računu navedel, da ni zavezanec za DDV, zaradi česar naj ne bi bil upravičen obračunavati DDV. Zgolj pomotoma navedena klavzula na računu namreč še ne pomeni, da tožnik ni upravičen do obračuna DDV. Toženka bi morala konkretizirano zatrjevati, da klavzula na računu ni bila zapisana pomotoma, temveč da tožnik tudi dejansko ni bil zavezanec za plačilo DDV, oziroma da o tem, da bi bil tožnik zavezanec za plačilo DDV ni bila nikoli seznanjena. Toženka je torej tista, ki ni zadostila svojemu procesnemu trditvenemu bremenu.

Obveznost preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja (prvi odstavek 319. člena OZ). Izjava upnika mora biti jasna in nedvomno usmerjena na posledico.

Tudi če pogodba o poslovnem sodelovanju predstavlja mandatno pogodbo, kot to utemeljuje pritožnica, ima tožnik na toženkinih sredstvih zakonito zastavno pravico na podlagi specialne določbe 780. člena OZ9 oziroma pridržno (retencijsko) pravico na podlagi splošne določbe 261. člena OZ. Z zakonito zastavno pravico v skladu s 780. členom OZ je zavarovana terjatev mandatarja za plačilo dela in povračilo stroškov, povezanih z izpolnjevanjem naročila. Predmet zastavne pravice so stvari, ki jih je mandatar prejel na podlagi naročila. Pridržno pravico v skladu z 261. členom OZ pa ima upnik zapadle terjatve, v čigar rokah je kakšna dolžnikova stvar.

Tudi ugovor neizpolnjene pogodbe daje stranki pravico, da zadrži izpolnitev toliko časa, dokler ne izpolni nasprotna stranka, če mora ta stranka izpolniti pred ali vsaj obenem s tistim, ki ugovarja.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodna odločba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zavrnilo toženkin ugovor litispendence (I. točka izreka), naložilo toženki, da mora tožniku v roku 15 dni plačati 4.880,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2019 do plačila (II. točka izreka) in zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženka tožniku plačati 8.540,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2019 do plačila (III. točka izreka). Tožniku je naložilo povrnitev toženkinih pravdnih stroškov v višini 208,81 EUR s pripadki (IV. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zoper zavrnilni del in odločitev o pravdnih stroških (zoper III. in IV. točko izreka). Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženki naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka vlaga pritožbo iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP zoper sklep o zavrnitvi ugovora litispendence, ugodilni del in odločitev o pravdnih stroških (zoper I., II. in IV. točko izreka). Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, tožniku pa naloži plačilo pritožbenih stroškov s pripadki.

4. Toženka v odgovoru na tožnikovo pritožbo višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo s pripadki. Toženkina pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Tožnik je od toženke zahteval plačilo mesečnega pavšala za svetovanje pri upravljanje portfelja slabih terjatev X. v višini 4.000,00 EUR in posebne denarne nagrade ob zaključku projekta X. v višini 7.000,00 EUR, oboje povečano za DDV. Toženki je izdal račun 9/2019 z dne 27. 5. 2019 za opravljene storitve za junij 2019 in za nagrado ob zaključku projekta X. v višini 11.000,00 EUR, povečano za DDV, z datumom opravljanja storitve od 1. 6. 2019 do 30. 6. 2019. _O tožnikovi pritožbi_

6. Tožnikova pritožba ni utemeljena.

_Glede posebne nagrade_

7. Med strankama je bila sporna sklenitev dogovora o posebni nagradi ob zaključku projekta X. v višini 7.000,00 EUR, povečano za DDV.

8. Toženka je trdila, da je tožniku večkrat ponujala nagrado za projekt X. v višini 7.000,00 EUR neto, vendar naj tožnik na takšno višino nagrade ne bi pristal. Prizadeval naj bi si namreč izposlovati nagrado v višini 30.000,00 EUR neto, na kar naj toženka ne bi pristala. Posledično naj do dogovora o nagradi za projekt X. med pravdnima strankama ne bi prišlo.

9. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo te nagrade. Zaključilo je, da tožnik dogovora o posebni nagradi ni dokazal. Tožnikov najboljši dokaz naj bi bila korespondenca med njim in toženkino delavko A. A. z dne 5. 6. 2019, v katerem naj bi mu ta po njegovem utemeljevanju predloga za nagrado sporočila, da se toženkino vodstvo in lastniki niso pripravljeni pogajati o nagradi, višji od 7.000,00 EUR. Vendar pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik navedene toženkine ponudbe ni sprejel, zato dogovor o nagradi ni bil sklenjen (prvi odstavek 21. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo predloženih listin, ki naj bi dokazovale sklenitev zatrjevanega dogovora o nagradi. Iz obrazložitve izpodbijane sodne odločbe izhaja, da je sodišče prve stopnje te listine upoštevalo, vendar pa je ocenilo, da z njimi tožnik dogovora o posebni nagradi ni dokazal. Višje sodišče se s tem dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje strinja.

11. Pri vsebinskem odločanju o pravno pomembnih okoliščinah v pravdnem postopku je potreben dokazni standard prepričanja o relevantnih dejstvih. O tem govorimo takrat, kadar o resničnosti trditev ne bi dvomil noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek.1 Tožnik je v zaslišanju izpovedal, da se je za nagrado dogovoril s toženkinim direktorjem pisno po elektronskih sporočilih. Iz predloženih elektronskih sporočil (in drugih listinskih dokazov) pa ni mogoče s stopnjo prepričanja ugotoviti, da sta se stranki dogovorili o nagradi. Še posebej ne ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera, in sicer, da gre za izplačilo nagrade (in ne za plačilo za opravo storitev), ki ni bila vnaprej konkretno določena in je bila stvar vsakokratne odločitve poslovodstva družbe.

12. Tožnik se v pritožbi sklicuje na SMS, za katerega trdi, da ga je toženkin direktor poslal tožniku po izstavitvi prvega računa z dne 23. 5. 2019 v višini 11.000,00 EUR in po tožnikovem SMS sporočilu, v katerem naj bi ta toženkinega direktorja prosil za specifikacijo računa. V predloženem SMS sporočilu (priloga A5) je navedeno: „Datum opravljene storitve 1. 6. do 30. 6. Plačilo za opravljene storitve junij 2019 in nagrada ob zaključku projekta X.“ Tožnik trdi, da je toženkino ponudbo sprejel z izstavitvijo iztoževanega računa 9/2019 z dne 27. 5. 2019 za opravljene storitve za junij 2019 in za nagrado ob zaključku projekta X. v višini 11.000,00 EUR. Višje sodišče ugotavlja, da navedeno SMS sporočilo v povezavi z iztoževanim računom ne dokazuje zanesljivo sklenitve dogovora o nagradi. Iz SMS sporočila namreč nista razvidna niti datum pošiljanja niti pošiljatelj, prav tako tudi ne konkreten znesek nagrade, pri čemer je toženka ugovarjala verodostojnosti tega sporočila, toženkin direktor pa se v zaslišanju tudi ni spomnil, da bi to sporočilo poslal tožniku. Poleg tega je iz nadaljnje elektronske korespondence razvidno, da sta bili stranki (kljub domnevnemu SMS sporočilu) še vedno zgolj v fazi pogajanj o nagradi. Ni torej dokazana pritožbena navedba, da je tožnik z izstavitvijo iztoževanega računa sprejel toženkino ponudbo o nagradi v višini 7.000,00 EUR. Takšna navedba pa tudi nasprotuje sami tožnikovi izpovedbi, da sta se pravdni stranki (šele) preko elektronskih sporočil dogovorili o nagradi.

13. Toženka je tožniku v začetku junija 2019 poslala osnutek Sporazuma o prenehanju poslovnega sodelovanja in o ureditvi medsebojnih razmerij (priloga B8). V slednjem je sicer zapisala, da bo tožniku ob izpolnitvi določenih pogojev izplačala dodatno nagrado 7.000,00 EUR, vendar pa se tožnik s tem ni strinjal. V elektronskem sporočilu z dne 5. 6. 2019 (prilogi A9–A10) je predlagal, da se mu izplača nagrada v višini 30.000,00 EUR. Prvi odstavek 29. člena OZ določa, da če odgovor na ponudbo izraža sprejem, hkrati pa predlaga, naj se v nečem spremeni ali dopolni, se šteje, da je naslovnik ponudbo zavrnil in sam dal drugo ponudbo svojemu prejšnjemu ponudniku. Glede na navedeno določbo se torej šteje, da je tožnik s predlogom, da se mu izplača nagrada v višini 30.000,00 EUR, toženkino ponudbo za plačilo nagrade 7.000,00 EUR zavrnil, toženka pa je zavrnila tožnikovo ponudbo za plačilo nagrade v višini 30.000,00 EUR. V elektronskem sporočilu z dne 5. 6. 2019 (priloga A9) je namreč toženkina delavka A. A. zapisala: „Nagrada je zate določena v višini 7000 EUR in bo taka tudi ostala po odločitvi vodstva in lastnikov.“ Nadalje je zapisala: „Nikoli ti ni bila obljubljena nikakršna vnaprej določena višina nagrade, ne pisno ne ustno.“ In še: „Gre za zasebno gospodarsko družbo in odločitve o morebitnih nagradah posameznikov so stvar presoje vodstva v povezavi z lastniki. Nikjer ni nobene obligacije, da nagrada mora biti, ampak je izključna prosta presoja zasebnega kapitala. Nikoli ni bil podpisan vezano na to noben dokument, da se bo nagrada sploh zagotovo izplačala oz. da se mora izplačati, kot tudi ni bilo nikoli nobenega govora s strani lastnikov ali direktorja o njeni višini kot tudi ne 100 % zagotovilu izplačila.“ V elektronskem sporočilu z dne 6. 6. 2019 (priloga A11) pa je pojasnila, da so se do bonusa že opredelili, da ta ostaja 7.000,00 EUR. Iz navedenega tako ni razvidno, da bi se pravdni stranki (vnaprej) dogovorili o nagradi 7.000,00 EUR. Tudi toženkin direktor B. B. je izpovedal, da je bilo elektronsko sporočilo A. A. z dne 5. 6. 2019 poslano še v fazi pogajanj za nagrado in da sta se pravdni stranki na koncu dogovorili le za nagrado v višini 16.000,00 EUR, ki se iztožuje v drugem postopku. Višje sodišče tako pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je toženka tožniku sicer ponudila nagrado 7.000,00 EUR, za katero pa tožnik ni s stopnjo prepričanja dokazal, da bi jo sprejel. 14. Ne držijo pritožbene navedbe, da iz elektronskega sporočila toženkinega direktorja z dne 24. 6. 2019 (priloge A13) izhaja priznanje, da je tožnik upravičen do nagrade v navedeni višini. V njem je toženkin direktor glede iztoževanega računa navedel: „Načeloma lahko plačamo, vendar napiši še stavek, koliko je po tvoje odprtega. Ne morem potrjevat, če sploh ne vem, koliko še terjaš naprej.“ Toženkin direktor je torej plačilo mesečnega pavšala in nagrade pogojeval s tem, da mu tožnik pove, kaj je še odprtega, koliko še terja, saj ni sporno, da sta se pravdni stranki tekom poslovnega razmerja dogovarjali o različnih zneskih oziroma nagradah.2 Iz navedenega elektronskega sporočila torej izhaja, da je toženka želela najprej izvedeti, kolikšen je skupni znesek, ki ga tožnik od nje zahteva, preden bi lahko potrdila kakršnokoli plačilo. Toženka tako z njim ni priznala sklenitve dogovora o nagradi v višini 7.000,00 EUR.

15. Glede na navedeno tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je toženka iztoževani račun z dne 27. 5. 2019 zavrnila šele 7. 10. 2019. Pravdni stranki sta se namreč o nagradi pogajali oziroma dogovarjali že v začetku junija.

_**O toženkini pritožbi**_

16. Toženkina pritožba ni utemeljena.

_Glede litispendence oziroma res iudicata_

17. Sodišče prve stopnje je zavrnilo toženkin ugovor litispendence, ki ga je ta podala v zvezi z gospodarskim sporom Okrožnega sodišča v Ljubljani v zadevi VI Pg 463/2020 (tretji in četrti odstavek 189. člena ZPP)3. Ugotovilo je namreč, da ne gre za istovetnost tožbenih zahtevkov niti glede mesečnega pavšalnega plačila 4.000,00 EUR niti glede posebne nagrade ob zaključku projekta X. 7.000,00 EUR.

18. Pritožnica zatrjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje v delu zavrnitve ugovora litispendence napačna, in sicer v delu glede odločitve o plačilu posebne nagrade. Navaja, da tožnik tudi v drugi pravdi iztožuje posebno nagrado iz naslova upravljanja paketa terjatev X. Nadalje zatrjuje, da je del tožbenega zahtevka v drugi pravdi že postal pravnomočen, zato naj bi šlo v tem delu za res iudicata (drugi odstavek 319. člena ZPP)4. 19. Glede na to, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo posebne nagrade, višje sodišče pa je s to sodno odločbo navedeno odločitev potrdilo, toženka nima pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o zavrnitvi ugovora litispendence glede posebne nagrade (del I. točke izreka izpodbijane sodne odločbe). Zase namreč ne more doseči ugodnejše odločitve od zavrnitve tega tožbenega zahtevka (359. člen ZPP). Njena pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora litispendence zato v tem delu ni dovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP). Iz istega razloga toženka tudi nima pravnega interesa za uveljavljanje ugovora res iudicata.

20. Toženka se je sicer pritožila zoper celotno I. točko izreka o zavrnitvi ugovora litispendence, vendar pa glede odločitve o plačilu mesečnega pavšala ni podala nobenih pritožbenih razlogov,5 zato njena pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

_Glede mesečnega pavšala_

21. Med strankama ni bilo sporno, da sta sklenili ustno pogodbo o poslovnem sodelovanju za svetovanje pri upravljanje portfelja slabih terjatev X. Prav tako ni bilo sporno, da sta se dogovorili za mesečno pavšalno plačilo 4.000,00 EUR, povečano za DDV.

22. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo mesečnega pavšala za upravljanje portfelja terjatev v višini 4.000,00 EUR, povečanega za DDV, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2019 dalje do plačila.

_Glede DDV_

23. Toženka je v vlogah najprej trdila, da je tožnik upravičen do plačila 4.000,00 EUR plus DDV, na prvem naroku pa je izpostavila, da je tožnik na iztoževanem računu navedel, da ni zavezanec za DDV,6 na računu pa naj tudi ne bi bila navedena njegova ID za DDV, kar naj bi pomenilo, da tožnik ni upravičen obračunavati DDV. Tožnik je odgovoril, da je bil v času izdaje računa davčni zavezanec, kar se lahko preveri v javno dostopnih evidencah. Glede klavzule v računu, da ni zavezanec za plačilo DDV, je pojasnil, da je ta pomotoma ostala še iz prejšnjih računov, ko tožnik še ni bil zavezanec za plačilo DDV. Toženka naj bi bila seznanjena, da je bil tožnik že prej davčni zavezanec. Toženka naj bi morala takoj po prejemu računa tožnika na klavzulo, ki naj ne bi ustrezala dejanskemu stanju, opozoriti, pa naj tega ne bi storila. Računa naj iz tega razloga ne bi nikoli zavrnila.

24. Sodišče prve stopnje je navedlo, da stranki soglašata, da je tožniku pripadalo mesečno pavšalno plačilo 4.000,00 EUR, povečano za DDV.

25. Niso utemeljeni pritožbeni očitki, da tožnik glede pravno odločilnega dejstva, da je bil v času izdaje računa zavezanec za plačilo DDV, ni izpolnil svojega trditvenega in dokaznega bremena. Tožnik je zatrjeval, da je bil v času izdaje računa zavezanec za DDV, s čimer naj bi bila toženka seznanjena, prav tako pa je pojasnil, da je sporna klavzula, da ni zavezanec za plačilo DDV, v računu pomotoma ostala še iz prejšnjih računov, ko tožnik še ni bil davčni zavezanec. Trditveno breme se je s tem prevalilo nazaj na toženko, ki pa na tožnikove trditve ni več odgovorila. Glede na navedeno tožnikovo pojasnilo namreč ni več zadostovala zgolj njena navedba, da je tožnik na računu navedel, da ni zavezanec za DDV, zaradi česar naj ne bi bil upravičen obračunavati DDV. Zgolj pomotoma navedena klavzula na računu namreč še ne pomeni, da tožnik ni upravičen do obračuna DDV. Toženka bi morala konkretizirano zatrjevati, da klavzula na računu ni bila zapisana pomotoma, temveč da tožnik tudi dejansko ni bil zavezanec za plačilo DDV, oziroma da o tem, da bi bil tožnik zavezanec za plačilo DDV ni bila nikoli seznanjena. Toženka je torej tista, ki ni zadostila svojemu procesnemu trditvenemu bremenu.

26. Tudi sicer pa (če bi toženka svojemu trditvenemu bremenu zadostila) višje sodišče ugotavlja, da je tožnik zadostil tudi svojemu dokaznemu bremenu. Tožnik je namreč v postopku na prvi stopnji predlagal vpogled v javno dostopne evidence, kar zadošča za izkaz, da je zavezanec za DDV. Vpogled v javne evidence pa v konkretnem primeru ne predstavlja takšnega nesorazmernega bremena, ki bi toženko onemogočalo v učinkoviti pravici do izjave.7 Višje sodišče je tako na podlagi vpogleda v javno evidenco Registra zavezancev za DDV ugotovilo, da je bil tožnik v času izdaje računa zavezanec za DDV.

27. Pravno neodločilne so pritožbene navedbe, da tožnik ni izstavil ustreznega računa, saj je v primeru, da je davčni zavezanec za DDV, dolžan od vsake storitve plačati tudi DDV. Napoved in plačilo DDV nista predmet tega pravdnega postopka, temveč je to vprašanje davčnega postopka.

28. Ni utemeljena niti pritožbena navedba, da je tožnik z vključitvijo klavzule v iztoževani račun, da ni upravičen do obračunavanja DDV po zakonu, toženki dejansko odpustil (morebitni) dolg v višini DDV. Obveznost preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja (prvi odstavek 319. člena OZ). Izjava upnika mora biti jasna in nedvomno usmerjena na posledico. Ta pogoj v konkretnem primeru ni izpolnjen, saj je tožnik z iztoževanim računom kljub navedeni klavzuli DDV obračunal. Tudi sicer pa je toženka ugovor glede odpusta dolga podala šele v pritožbi, zato je ta prepozen (prvi odstavek 337. člen ZPP).

_Glede ugovora neizpolnjene pogodbe_

29. Toženka je v postopku na prvi stopnji podala ugovor neizpolnjene pogodbe v skladu s 101. členom OZ. Ta v prvem odstavku določa, da v dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla. V drugem odstavku nadalje določa, da če pa na sodišču ena stranka ugovarja, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, dokler tudi druga stranka ne izpolni svoje, ji sodišče naloži, da mora izpolniti svojo obveznost takrat, ko jo izpolni tudi druga stranka.

30. Toženka je trdila, da ker ji tožnik po prenehanju sodelovanja ni vrnil njenih sredstev (mobilnega telefona in računalniške opreme), ki mu jih je na podlagi pogodbe izročila za opravljanje pogodbenega dela, tudi sama ni dolžna izpolniti svoje obveznosti plačila iz te pogodbe. Posledično naj tožnik ne bi bil upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti od mesečnega pavšala. Tožnik je trdil, da je glede zadržanega mobilnega telefona in računalnika pridobil retencijsko pravico z dnem zapadlosti iztoževanega računa 27. 5. 2019, toženka pa je ugovarjala, da sklenjena pogodba po svoji pravni naravi predstavlja mandatno in ne podjemno pogodbo, zato tožnik na njenih sredstvih nima retencijske pravice.

31. Sodišče prve stopnje je presojalo pravno naravo ustno sklenjene pogodbe. Navedlo je, da če pogodba po svoji naravi predstavlja podjemno pogodbo, ima tožnik skladno s 647. členom OZ na zadržanem mobilnem telefonu in računalniku zastavno pravico,8 toženka pa je v tem primeru v zamudi s plačilom. Ocenilo je, da ima sklenjena pogodba pravno naravo podjemne in ne mandatne pogodbe.

32. Višje sodišče pojasnjuje, da tudi če pogodba o poslovnem sodelovanju predstavlja mandatno pogodbo, kot to utemeljuje pritožnica, ima tožnik na toženkinih sredstvih zakonito zastavno pravico na podlagi specialne določbe 780. člena OZ9 oziroma pridržno (retencijsko) pravico na podlagi splošne določbe 261. člena OZ10.11 Z zakonito zastavno pravico v skladu s 780. členom OZ je zavarovana terjatev mandatarja za plačilo dela in povračilo stroškov, povezanih z izpolnjevanjem naročila. Predmet zastavne pravice so stvari, ki jih je mandatar prejel na podlagi naročila. Pridržno pravico v skladu z 261. členom OZ pa ima upnik zapadle terjatve, v čigar rokah je kakšna dolžnikova stvar.12

33. Višje sodišče dodaja, da toženka ni trdila, da bi se tožnik zakoniti zastavni pravici odpovedal. Ni namreč zatrjevala, da bi tožnik jasno pristal na to, da bo stvari toženki vrnil še pred zapadlostjo svoje terjatve na plačilo storitve, ki je zavarovana z zakonito zastavno pravico.13 Tudi ugovor neizpolnjene pogodbe daje stranki pravico, da zadrži izpolnitev toliko časa, dokler ne izpolni nasprotna stranka, _če mora ta stranka izpolniti pred ali vsaj obenem s tistim, ki ugovarja_.14 Pogodbena obveznost izročitve sredstev po prenehanju pogodbe načeloma sledi obveznosti vsakokratnega mesečnega plačila za opravljene storitve svetovanja (stranki sta bili v dlje časa trajajočem pogodbenem razmerju). Nasprotnega pa (kot že pojasnjeno) toženka ni zatrjevala.

34. Glede na navedeno toženkin ugovor neizpolnjene pogodbe ni utemeljen in je torej toženka v zamudi s plačilom.

_Glede zamude_

35. Sodišče prve stopnje se je v zvezi z zamudo (in posledično prisojo zakonskih zamudnih obresti) sklicevalo na drugi odstavek 299. člena OZ, ki ureja položaj, če rok za izpolnitev ni določen. Drugi odstavek 299. člena OZ se glasi: „Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost.“ Navedlo je, da toženka ni prerekala tožnikovih navedb glede poziva k plačilu 27. 5. 2019, zato je ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo zakonskih zamudnih obresti od naslednjega dne dalje. Sodišče prve stopnje je torej zavzelo stališče, da rok za plačilo v tem sporu prisojene glavne obveznosti ni bil vnaprej določen.

36. Pritožnica ugovarja, da iz iztoževanega računa izhaja, da je tožnik storitve zaračunal, preden so bile opravljene (storitve naj bi bile nesporno opravljene junija 2019). Nadalje ugovarja, da tožnik ni zatrjeval in izkazal, da sta se stranki dogovorili, da bi se njegove storitve plačevale oziroma obračunavale vnaprej.

37. Dospelost terjatve je obligacijskopravni pojem in pomeni čas oziroma rok, ko mora biti obveznost dolžnika izpolnjena. To časovno točko opredelita stranki s pogodbo, sicer se določi po splošnih pravilih OZ. Slednji v 289. členu določa, da, če rok ni določen, in tudi namen posla, narava obveznosti in druge okoliščine ne zahtevajo za izpolnitev nekega roka, lahko upnik zahteva takojšnjo izpolnitev obveznosti, dolžnik pa po svoji strani od upnika, da izpolnitev takoj sprejme. Upnik je v tem primeru upravičen zahtevati izpolnitev takoj po nastanku obveznosti. Obveznost pa dospe šele po upnikovem opominu ali zahtevku, pri čemer se pri denarnih zahtevkih kot zahtevek ali opomin šteje tudi faktura.15

38. Višje sodišče pojasnjuje, da tudi če rok za izpolnitev ni bil določen (če torej tožnik ni trdil in izkazal, da sta se stranki dogovorili, da se bodo njegove storitve plačevale vnaprej), lahko tožnik v skladu z 289. členom OZ od toženke zahteva takojšnjo izpolnitev po nastanku obveznosti. Obveznost plačila je nastala že s sklenitvijo pogodbe o poslovnem sodelovanju, med strankama pa ni bilo sporno, da sta se dogovorili za mesečno pavšalno plačilo 4.000,00 EUR, povečano za DDV. Glede na navedeno je torej tožnik lahko upravičeno zahteval mesečno pavšalno plačilo tudi pred opravo storitve, obveznost plačila pa je dospela po njegovem opominu (izstavitvi računa).

39. Če pa sta stranki s pogodbo določili rok za izpolnitev obveznosti, je trditveno breme v zvezi s tem na tisti pravdni stranki, ki se sklicuje na določeno pogodbeno vsebino.16 Toženka je torej tista, ki bi morala trditi in dokazati, da sta se s tožnikom dogovorila, da se mesečni pavšal plačuje šele po opravi storitve. Da bi to storila, pa v pritožbi ne zatrjuje.

40. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da je s tožnikovo zahtevo po izpolnitvi toženka skladno z drugim odstavkom 299. člena OZ prišla v zamudo, zato je na podlagi 378. člena OZ upravičena do plačila zamudnih obresti.

_**Sklepno**_

41. Pravdni stranki v pritožbah nasprotujeta odločitvi o stroških postopka samo iz razloga napačne odločitve o glavni stvari, ki pa se ni izkazal za utemeljenega. Ker pravdni stranki glede tega nista podali drugih konkretiziranih pritožbenih očitkov, pritožbi tudi v tem delu nista utemeljeni.

42. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodne odločbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je na podlagi 353. člena ZPP odločilo, kot izhaja iz izreka te sodne odločbe.

43. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, krijeta vsaka sama svoje pritožbene stroške. Toženkin odgovor na pritožbo pa je višje sodišče prepoznalo kot nepotrebno vlogo, ki ni prispevala k odločitvi o zadevi, saj je višje sodišče odločilo o pritožbi iz drugih razlogov, kot jih je navajala toženka v odgovoru na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Zato je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 406/2011 z dne 20. 9. 2012. 2 Tožnik v drugi pravdni zadevi iztožuje nagrado, ki se prav tako nanaša na upravljanje paketa terjatev X. Ta po presoji sodišča prve stopnje ne predstavlja iste nagrade, kot jo tožnik iztožuje v tem postopku. 3 Tretji odstavek 189. člena ZPP določa, da dokler pravda teče, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami; če se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo. Četrti odstavek istega člena določa, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče morda med istimi strankami druga pravda o istem zahtevku. 4 V skladu s to določbo mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo. 5 Oziroma je izrecno navedla, da je napačna odločitev o zavrnitvi ugovora litispendence le v delu glede posebne nagrade. 6 Izjava na računu glasi: „DDV ni obračunan na podlagi 1. odstavka 94. člena Zakona o davku na dodano vrednost (nismo zavezanci za DDV).“ 7 Smiselno prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 121/2018 z dne 23. 8. 2018, točki 13 in 14 obrazložitve, in sklep Višjega sodišča v Ljubljani IV Ip 505/2021 z dne 14. 4. 2021. 8 647. člen OZ določa, da ima podjemnik, zato da si zavaruje plačilo za svoje delo in povračilo za porabljeni material ter druge terjatve iz podjemne pogodbe, zastavno pravico na stvareh, ki jih je izdelal ali popravil, kot tudi na drugih predmetih, ki mu jih je izročil naročnik v zvezi z njegovim delom, vse dokler jih ima v posesti in dokler jih prostovoljno ne neha imeti. 9 „V zavarovanje plačila in stroškov ima prevzemnik naročila zastavno pravico na naročiteljevih premičnih stvareh, ki jih je dobil na podlagi naročila, kot tudi na denarnih zneskih, ki jih je prejel zanj.“ 10 Prvi odstavek določa: „Upnik zapadle terjatve, v čigar rokah je kakšna dolžnikova stvar, jo ima pravico pridržati, dokler mu ni plačana terjatev.“ 11 Pridržna pravica je splošna in pripada upniku katerekoli terjatve, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, zakonita zastavna pravica pa nastane samo upniku terjatve, ki nastane iz določenega pogodbenega razmerja. Zato je za razliko od pridržne pravice bistvena koneksnost med zavarovano terjatvijo in stvarjo, ki je predmet zakonite zastavne pravice. Obe pravici dajeta njenemu imetniku možnost, da stvar zadrži, dokler dolžnik ne izpolni svojega dolga oziroma do prodaje zaradi poplačila. Pogoj za nastanek pridržne pravice je zapadlost upnikove terjatve, medtem ko se lahko z zastavno pravico zavarujejo tudi nezapadle terjatve. 12 Prim. M. Juhart, Retencijska in zakonita zastavna pravica, Zbornik Sodobno stvarno pravo 2021, str. 81–84 in 86. 13 Prim. M. Juhart, Retencijska in zakonita zastavna pravica, Zbornik Sodobno stvarno pravo 2021, str. 84. 14 Prim. M. Juhart, v: N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik (OZ), splošni del, s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 552–553. 15 V. Kranjc, v: N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik (OZ), splošni del, s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 338–339. 16 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 9/2022 z dne 13. 12. 2022, točko 14 obrazložitve.