Jedro

Zbiranje trditvenega in dokaznega gradiva je povsem v rokah strank (razpravno načelo). Sodišče je vezano na trditveno podlago strank in ne sme upoštevati ničesar, česar vsaj ena od strank ni zatrjevala. Stališče pritožnika, da je trditvena podlaga podana že z vložitvijo samega predloga za izvršbo, je zmotno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 86904/2008 z dne 26. 10. 2004 tudi v naložitvenem delu in glede stroškov, ter tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki 348,86 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

Tožeča stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnikovi očitki, da prvostopno sodišče ni odločalo o pravem sklepu o izvršbi, češ da je v konkretni zadevi tekel postopek zaradi ugovora zoper sklep o izvršbi, opr. št. Ig 4010/2007 z dne 19. 3. 2009 niso utemeljeni. Pravdni postopek v tej zadevi je tekel zaradi ugovora dolžnika, tožene stranke zoper sklep o izvršbi, opr. št. VL 86904/2008 z dne 26. 10. 2008. O tem sklepu o izvršbi je prvostopno sodišče s sodbo tudi odločilo, pri čemer pa je pomotoma zapisalo leto izdaje sklepa, namesto pravilno 2008, 2004. Ker gre za očitno pisno pomoto, jo prvostopno sodišče lahko kadarkoli odpravi (1. odst. 328. člena ZPP).

Prvostopno sodišče je odločilo na podlagi navedb strank in listin v spisu ter pravila o trditvenem in dokaznem bremenu, ki ga je pravilno uporabilo. Po določbi 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Ker je tožena stranka trdila, da ji listina, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, ni poznana, da je ni nikoli prejela, da ne ve, in lahko zgolj ugiba, ali izvršena terjatev sploh obstoji in v kakšni višini, se je trditveno (in dokazno) breme o tem, na kaj se navedena listina (faktura št. 0506 TEMAN z dne 30. 3. 2005) nanaša in kaj je bila podlaga za njeno izstavitev, prevalilo na tožečo stranko. S trditvami, da je tožena stranka po vtoževani fakturi plačala 1 milijon SIT in da je predmet tega postopka le še razlika po vtoževanem računu, podlage spornega razmerja ni v ničemer pojasnila.

Zbiranje trditvenega in dokaznega gradiva je povsem v rokah strank (razpravno načelo). Sodišče je vezano na trditveno podlago strank in ne sme upoštevati ničesar, česar vsaj ena od strank ni zatrjevala. Zato so očitki pritožnika, da prvostopno sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja ni moglo mimo verodostojne listine, fakture, na katero se nanaša ta spor, iz katere jasno izhaja, da je tožeča stranka zaračunala toženi stranki drugi del finančnega svetovanja pri načrtovanju denarnega toka in financiranju rasti podjetja v višini 2 milijona SIT, neutemeljeni, njegovo stališče, da je trditvena podlaga podana že z vložitvijo samega predloga za izvršbo, pa zmotno. Tožnik mora zatrjevati minimum tistih dejstev, ki so potrebna za nastanek s tožbenim zahtevkom uveljavljane pravne posledice. Temu bremenu pa tožeča stranka ni zadostila, kot je to pravilno ugotovilo prvostopno sodišče. Pritožnik nadalje očita prvostopnemu sodišču, da tožeče stranke ni pozivalo, da bi morala svoje navedbe oziroma zahtevek utemeljiti in navajati kot v tožbi, ker naj bi navedbe v predlogu za izvršbo ne zadostovale za odločanje. Očita mu torej, da ni izvajalo materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP). Ker pa je že tožena stranka v ugovoru, nato pa še na naroku 10. 9. 2009 navedla, da ji ni znano, na čem temelji verodostojna listina, ki je podlaga za predmetni postopek, prvostopno sodišče tožeče stranke ni bilo dolžno pozivati k utemeljitvi tožbenega zahtevka, saj bi, upoštevaje pravila o trditvenem in dokaznem bremenu, tožeča stranka morala na trditve tožene stranke že sama odgovoriti. Prvostopno sodišče pa je tožečo stranke z dopisom z dne 30. 3. 2009 tudi pozvalo, naj odgovori na vlogo nasprotne stranke. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka torej ni podana.

Prvostopno sodišče je utemeljeno zavrnilo predlagani dokaz z zaslišanjem prič F., saj tožeča stranka ni navedla, kaj naj bi predlagani priči povedali. Dokazovanje je namreč namenjeno potrjevanju zatrjevanih dejstev in ne dopolnjevanju pomanjkljive trditvene podlage.

Ob povedanem se izkaže, da je prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno materialnopravno odločilo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Prvostopno sodišče ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti nobene od tistih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP.