Jedro

Če je preživljanje dogovorjeno po določbah 106. in 111. ali 117. člena ZD, gre za pogodbeno preživljanje, ki se lahko spremeni po določbah 121. člena ZD (in ne po 5. odst. 132. člena ZZZDR).

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s pobijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in preživnino, ki sta jo tožnika dolžna plačevati toženki znižalo s 1.6.1992 za 24%. V razlogih sodbe ugotavlja, da gre za preužitkarsko pogodbo ter da je pravno podlago za presojo spornega razmerja iskati v 121. čl. Zakona o dedovanju. Tožeči stranki je sodišče naložilo plačilo stroškov v višini 10.360,00 SIT v roku 15. dni.

Zoper sodbo je tožeča stranka vložila dve pritožbi. V pritožbi po pooblaščencu navaja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, dejansko pa napada predvsem pravno presojo spornega razmerja. Pri poravnavi sklenjeni dne 30.10.1974 naj ne bi šlo za pogodbo o dosmrtnem preživljanju temveč za samostojen pravni posel. Tožnika opozarjata, da sta bila pri sklenitvi poravnave v zmoti ter je njuna obveznost do toženke po svoji naravi darilo, kajti izpodbojnost prejšnje daritve zaradi preteka časa ni mogla več priti v poštev. Odločbo izpodbijata še glede izreka o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlagata naj pritožbi ugodi, napadeni del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

V drugi pritožbi tožeča stranka v bistvu ponavlja pritožbene navedbe iz prve pritožbe ter jih deloma dopolnjuje. Moti jo nedoslednost sodišča prve stopnje, ki je sprva poizvedovalo o višini pokojnine, ki jo prejema tožena stranka, za odločitev pa štelo kot relevantno le premoženjsko stanje oziroma spremembe v premoženjskem stanju tožeče stranke.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Prepričljiva je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je šlo v konkretnem primeru za pogodbeno in ne na zakonu temelječo obveznost, za pogodbo o preužitku. Med strankama je bila sprva sklenjena darilna pogodba. Le-ta pa ni mogla predstavljati ovire za sklenitev poravnave, s katero sta se tožnika zavezala plačevati določeno preživnino. V tem primeru je šlo v bistvu za konkretizacijo pogodbe, za določitev njenega pravega namena. Tožnica je namreč po prvotni pogodbi razdelila celotno svoje premoženje, vprašanje njenega preživljanja pa je ostalo popolnoma nerešeno. Poravnavo sklenjeno med strankama je moč pravno opredeliti kot dedno pogodbo o izročitvi premoženja za življenja po 106. in 111. členu Zakona o dedovanju ali pa kot pogodbo o dosmrtnem preživljanju po 117. členu istega zakona.

Vendar to za dani spor ni bistvenega pomena, v obeh primerih je namreč možna uporaba 121. člena Zakona o dedovanju, ki določa, da če se po sklenitvi pogodbe razmere tako spremenijo, da postane izpolnitev pogodbe znatno otežkočena, uredi sodišče na zahtevo ene ali druge stranke znova njuno razmerje ali pa ga razveže, upoštevajoč vse okoliščine. Pravno relevantne okoliščine so tiste, ki tožeči stranki znatno otežkočajo izpolnitev pogodbe, torej kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in upoštevalo, predvsem dejstvo, da zaradi upokojitve prvi tožnik od 1.6.1992 prejema nižje dohodke.

Nobenega vpliva na izpolnjevanje omenjene pogodbe pa nima dejstvo, da toženka prejema visoko pokojnino iz tujine.