Jedro

ZDen upravnemu organu ne daje pooblastila, da zavrne zahtevek za denacionalizacijo nepremičnine, katere vrednost se je po podržavljenju povečala, če ne pride do poravnave med zavezancem in upravičencem oz. če zahtevek v smislu 25. čl. ZDen, samo po mnenju upravnega organa, ni pravilno oblikovan.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi delna odločba Ministrstva za kulturo Republike Slovenije z dne 16.11.1995.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo Župnijskega urada D. za vrnitev stanovanjskoposlovne stavbe na T. 6 v Ljubljani, parc. št. 6, vl. št. 83 k.o. P.p.(razen poslovnega prostora v pritličju po zavezancu Z. Ljubljana). Predmetna stavba je bila podržavljena Rimokatoliškemu župnijstvu v M. na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč z odločbo Komisije za nacionalizacijo pri Občinskem ljudskem odboru Ljubljana C. št. ... z dne 26.1.1960. Vlagatelj Župnijski urad D. je pravni naslednik razlaščenca, kar je izkazano z potrdilom Nadškofijskega ordinariata z dne 23.4.1993. Tožena stranka je po izvedenem postopku in cenitvi nepremičnine ugotovila, da je v letu 1959 znašala vrednost celotne stavbe skupaj s poslovnim prostorom Z. Ljubljana, 271.387 DEM, v času denacionalizacije pa 406.329 DEM. Če se odšteje vrednost poslovnega prostora Z. Ljubljana, znaša v letu 1959 vrednost nepremičnine 232.474 DEM, v času denacionalizacije pa 364.089 DEM, kar predstavlja bistveno povečanje vrednosti nepremičnine (63,84 %). Tožena stranka je odločila, da bo o vračanju poslovnega prostora Z. Ljubljana odločala v nadaljevanju postopka in izdala delno odločbo. Tožena stranka je svojo odločitev obrazložila s tem, da je bilo vlagatelju vročeno cenitveno poročilo in njegova dopolnitev, vendar pa vlagatelj svoje zahteve za vrnitev v last in posest vse do izdaje odločbe ni spremenil. Zato je ob upoštevanju določil 25. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) bilo potrebno zahtevek tožeče stranke zavrniti.

Tožeča stranka v svoji tožbi navaja, da ni imela pripomb na dopolnitev cenitvenega poročila in je pričakovala vabilo na ustno obravnavo. Na ustni obravnavi bi glede na ugotovitve izvedenca lahko prilagodila svoj zahtevek nastalemu stanju. Tožena stranka bi morala ob pravilni uporabi določil Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), bodisi razpisati ustno obravnavo, bodisi pozvati tožečo stranko, da sporoči ali vztraja pri prvotno postavljenem zahtevku, ali pa zahteva manj v smislu določila 16. člena ZDen. Zgolj posredovanje cenitvenega poročila in zahteve, da se tožeča stranka do tega opredeli, upravnemu organu še ne daje pravice, da zahtevek zavrne.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožeča stranka ni spremenila svojega zahtevka za denacionalizacijo, čeprav ji je bilo vročeno cenitveno poročilo in njegova dopolnitev. ZDen dopušča različne oblike vračanja nepremičnin, za eno od teh pa se mora vlagatelj zahteve sam odločiti. Tožeča stranka zahteve ni ustrezno spremenila, upravni organ pa je ni dolžan na to opozoriti. Zato je bilo odločeno v skladu z zakonom.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je nepravilno uporabila določbe materialnega predpisa (ZDen) in pravil postopka (ZUP). Drugi odstavek 25. člena ZDen določa, da se po izbiri upravičenca nepremičnina, katere vrednost se je zaradi novih investicij bistveno povečala, bodisi ne vrne, se na njej vzpostavi lastninski delež do višine prvotne vrednosti nepremičnine ali vrne pod pogojem, da za razliko v vrednosti plača upravičenec odškodnino. V obravnavanem primeru, ko je tožeča stranka zahtevala vrnitev podržavljene nepremičnine v last in posest, bi morala tožena stranka, potem, ko je ugotovila povečanje vrednosti podržavljene nepremičnine, v nadaljevanju postopka ob sodelovanju upravičenca in zavezancev, ob upoštevanju določb 5. člena ZUP (varstvo pravic občanov in varstvo javnih koristi) in 14. člena ZUP (pomoč neuki stranki) šele odločiti o zahtevku. Vrnitev nepremičnine po 2. oziroma 3. alinei 2. odstavka 25. člena ZDen dejansko pomeni ugoditev zahtevku po temelju pod določenimi pogoji, ki jih navaja zakon. Upravičenec in zavezanci bi sicer lahko med postopkom (na prvi stopnji) sklenili poravnavo o premoženju, ki je predmet denacionalizacije. V primeru, da taka poravnava ni sklenjena, pa mora o zahtevku upravičenca odločiti upravni organ. ZDen upravnemu organu ne daje pooblastila, da zavrne zahtevek za denacionalizacijo, če med strankami ni sklenjena poravnava ali če zahtevek samo po mnenju upravnega organa ni pravilno oblikovan. Po določbi 140. člena ZUP je namreč dolžnost uradne osebe, ki vodi postopek, da opozori stranko na njene pravice v postopku in na pravne posledice njenih dejanj ali opustitev v postopku. Če je tožena stranka bila mnenja, da zahtevek tožeče stranke ni pravilno oblikovan, bi jo morala na to posebej opozoriti, prav tako pa tudi na posledice, če tega ne bo storila, ne bi pa smela zahtevka brez tega zavrniti.

Sodišče je tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS (Uradni list SFRJ, št. 4/77). Določbo tega zakona in določbe ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).