Jedro

Tožnica ni imela položaja višjega upravnega delavca ali upravnega delavca, zato na podlagi 194. člena ZJU ni prišlo do prevedbe v uradniški naziv. Do te prevedbe ni prišlo niti na podlagi drugega odstavka 63. člena Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih, ki je sicer omogočala razporeditev strokovno-tehničnega delavca na uradniško delovno mesto brez javnega natečaja, če je bilo to delovno mesto v aktu o notranji sistemizaciji določeno kot uradniško. Delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica ob prevedbi, namreč ni bilo opredeljeno kot uradniško delovno mesto.

Izrek

Revizija zoper odločitev v prvi in drugi alineji prvega odstavka izreka izpodbijane sodbe in sklepa se zavrže. V preostalem delu se reviziji ugodi in se izpodbijana sodba v tretji alineji prvega odstavka izreka in v drugem in tretjem odstavku izreka spremeni tako, da se glasi: „Pritožbi se ugodi in se zavrne zahtevek za razveljavitev sklepa Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru, opr. št. 105/2003-23 z dne 19.4.2004, in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, št. 908-62/2004 z dne 12.5.2004, ter zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici izdati odločbo o prevedbi na uradniško delovno mesto sodelavec za tožilsko upravo in vodja vpisničarjev v pravosodnem organu II.“ Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 982,00 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je delovno mesto sodelavec za tožilsko upravo in vodja vpisničarjev v pravosodnem organu II uradniško delovno mesto. Razveljavilo je sklep tožene stranke št. 105/2003-23 z dne 19.4.2004 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS št. 908-62/2004 z dne 12.5.2004 ter toženi stranki naložilo, da tožnici izda odločbo o prevedbi in sklep o prerazporeditvi na uradniško delovno mesto sodelavec za tožilsko upravo in vodja vpisničarjev v pravosodnem organu II. Presodilo je, da Vrhovno državno tožilstvo ni imelo pravne podlage za poseganje v odločitev vodje organa tožene stranke, katero delovno mesto je uradniško in katero strokovno tehnično. Pravna podlaga za tako odločitev je bila sprejeta šele kasneje in sicer z Državnotožilskim redom.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo. Razveljavilo je sodbo sodišča prve stopnje v delu, ko to ugotavlja, da je delovno mesto sodelavec za tožilsko upravo in vodja vpisničarjev v pravosodnem organu II uradniško delovno mesto zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka. Izpodbijano sodbo je drugostopno sodišče spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, naj tožnici izda odločbo o prevedbi in nov sklep o premestitvi v skladu z delom, ki ga tožnica dejansko opravlja. V delu 3. točke izreka pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in v tem delu tožbo zavrglo. Sodišče druge stopnje je revizijo dopustilo.

Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka v kadrovskem načrtu za leto 2004/2005, ki je podlaga za sistematizacijo, ni predvidela ustreznega povečanja uradniških delovnih mest in ustreznega zmanjšanja na strokovno tehničnih delovnih mestih. V aktu o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest na Okrožnem državnem tožilstvu v Mariboru z dne 23.03.2004 niti v spremembi tega akta z dne 05.07.2004 ni uradniškega mesta, ki bi ustrezal tožeči stranki, čeprav je sodišče odločilo, da je tožnica opravljala delo, ki bi moralo biti po Zakonu o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002, 110/2002, 2/2004) sistematizirano kot uradniško. Delovno mesto tožnice je tipično strokovno-tehnično. Dokazi o tem, da je tožnica sodelovala pri vodenju in izdajanju odločb iz pristojnosti državnega tožilstva in pri vodenju enostavnejših postopkov, pa niso bili ponujeni. Razveljavljeni sklep tožene stranke je bil izdan 19.04.2004, sprememba akta o sistematizaciji pa je bila pripravljena kasneje, to je 05.07.2004. Zato za izdajo odločbe o prevedbi in sklepa o prerazporeditvi na uradniško delovno mesto ni podlage. Uredba o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest v organih uprave in pravosodnih organih (Uradni list RS, št. 58/2003 in naslednji, v nadaljevanju Uredba) v drugem odstavku 3. člena določa, da strokovno-tehničnega uslužbenca ni mogoče premestiti na uradniško delovno mesto, razen če je bil izbran po javnem natečaju. Odločitev sodišča je tudi iz tega razloga popolnoma v nasprotju z določbami veljavnih predpisov.

Tožeča stranka je podala izjavo o reviziji tožene stranke. V izjavi navaja, da revizija v zadevi, v kateri je tožeča stranka, ne bi bila smotrna, ker zanj tožeča stranka nima več pravnega interesa. Ker ne gre za odgovor na revizijo po 375. členu ZPP, revizijsko sodišče te izjave ni upoštevalo.

Revizija deloma ni dovoljena, deloma pa je utemeljena.

Prepozno, nepopolno ali nedovoljeno revizijo zavrže revizijsko sodišče s sklepom (377. člen ZPP). Revizija je nedovoljena, če jo vloži nekdo, ki nima te pravice, nekdo, ki jo je umaknil, ali nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa (2. odstavek 374. člena ZPP). Revizijsko sodišče ugotavlja, da je v prvi in drugi alineji izreka sodbe in sklepa sodišče druge stopnje razveljavilo del sodbe sodišča prve stopnje in v tem delu tožbo zavrglo. V tem delu je odločilo v korist tožene stranke. Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da tožena stranka ni imela pravnega interesa za vložitev revizije tudi zoper ta del odločitve drugostopenjskega sodišča in je zato v tem delu revizijo zavrglo.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Tožena stranka se uvodoma sklicuje na revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, toda v nadaljevanju tega razloga ne konkretizira. Zaradi narave revizije kot izrednega pravnega sredstva le sklicevanje na ta revizijski razlog ne zadošča. Revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri zato ni preizkušalo.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

ZJU je v 21. členu določil, (ker poseben zakon ne določa drugače), da mora imeti vsak državni organ akt o sistematizaciji delovnih mest, v katerem so v skladu z notranjo organizacijo določena delovna mesta potrebna za izvajanje nalog. V drugem odstavku 40. člena ZJU pa je določeno, da v drugih državnih organih sistematizacijo določi predstojnik, če zakon ali splošni akt ne določa drugače. Vlada RS je na podlagi 1. odstavka 41. člena ZJU izdala Uredbo, ki ureja skupna izhodišča za sistematizacijo v državnih organih, 2. odstavek istega člena ZJU pa določa, da je potrebno k sistematizaciji organa državne uprave pridobiti soglasje vlade. Ta uredba tudi določa, katera so uradniška delovna mesta v pravosodnih organih. Z isto uredbo se tudi razvrstijo strokovno-tehnična delovna mesta. Tožena stranka je na podlagi zgoraj navedenih predpisov sprejela Akt o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest dne 23.3.2004, za katerega je pridobila soglasje Vrhovnega državnega tožilstva RS. Na podlagi Zakona o državnem tožilstvu (Ur. l. RS, št. 14/03 in naslednji - ZDT), ZJU in prej navedenega akta je tožena stranka izdala tožnici sklep, s katerim jo je razporedila na delovno mesto št. 5 – vodja vpisničarjev v pravosodnem organu.

Tožnica je s tožbo zahtevala razveljavitev sklepa, s katerim jo je tožena stranka razporedila na strokovno-tehnično delovno mesto v skladu z novo sistematizacijo, kot jo je določil Akt o notranji organizaciji in sistematizaciji tožene stranke. Tožnica je nadalje zahtevala, da se jo razporedi na uradniško delovno mesto – Sodelavec za tožilsko upravo in vodja vpisničarjev v pravosodnem organu - II. To delovno mesto ni bilo sistematizirano z Aktom o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest dne 23.3.2004, ampak ga je predstojnica tožene stranke poskušala sistematizirati v spremenjenem predlogu prej navedenega akta z dne 5.7.2004. Za spremembo ni pridobila soglasja Vrhovnega državnega tožilstva RS, zato postopka spremembe ni dokončala. Da je taka ugotovitev točna, izhaja iz izpovedi predstojnice zaslišane kot priče (listovna št. 59). Tožnica je tako zahtevala razporeditev na delovno mesto, ki v Aktu o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest z dne 23.3.2004 sploh ni bilo sistematizirano.

Glede na veljavno zakonodajo uradniškega delovnega mesta ni možno zasesti brez objave javnega natečaja. Tožnica je bila pri toženi stranki 1.4.2003 razporejena na delovno mesto „sodelavec za tožilsko upravo“. Ugotovitev sodišča druge stopnje je, da tožnica tedaj ni imela položaja višjega upravnega delavca ali upravnega delavca, zato na podlagi 194. člena ZJU ni prišlo do prevedbe v uradniški naziv. Do te prevedbe ni prišlo niti na podlagi drugega odstavka 63. člena Uredbe, ki je sicer omogočala razporeditev strokovno-tehničnega delavca na uradniško delovno mesto brez javnega natečaja, če je bilo to delovno mesto v aktu o notranji sistematizaciji določeno kot uradniško. V konkretnem primeru delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica ob prevedbi, to je 1.4.2003, ni bilo opredeljeno kot uradniško delovno mesto. Ker tožnica ni bila razporejena na uradniško delovno mesto na podlagi zgoraj navedenih pravnih podlag, je potrebno upoštevati 27. člen ZJU, ki določa, da se uradniki izbirajo po javnem natečaju, razen v primerih, ko je z zakonom določeno drugače. Delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica, se torej po ZJU niti po Uredbi ni prevedlo v uradniško delovno mesto. Glede na zgoraj navedeno pa do predlagane spremembe Akta o notranji organizaciji in sistematizaciji ni prišlo. V tem aktu ni bilo predvidnega uradniškega delovnega mesta „sodelavec za tožilsko upravo in vodja vpisničarjev v pravosodnem organu II“.

Zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se tožničin tožbeni zahtevek glede prevedbe na uradniško delovno mesto kot neutemeljen zavrne.

Tožnica v tem postopku ni uspela. Na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP in ob upoštevanju 155. člena ZPP mora nasprotni stranki povrniti potrebne stroške. Upoštevaje odvetniško tarifo je tožnica toženi stranki dolžna povrniti zaznamovane stroške postopka v višini 1300 točk (200 točk odgovor na tožbo, naroki za glavno obravnavo 700 točk, trajanje 150 točk, pritožba 125 točk, revizija 125 točk, je skupaj 1300 točk), vrednost točke je 0,46 EUR, skupaj 598,00 EUR. Tožena stranka je na podlagi sklepa sodišča tudi povrnila stroške zaslišane priče višje državne tožilke M. G. na naroku 06.04.2005 v višini 384,00 EUR. Stroški tožene stranke skupaj znašajo 982,00 EUR.