Jedro

Obveznost sklenitve glavne pogodbe ni enostranska obveznost (izpolnitev) ene pogodbene stranke kot dolžnika, temveč zavezuje k ravnanju obe pogodbeni stranki, zaradi česar je po presoji pritožbenega sodišča mogoče rok, določen v predpogodbi za sklenitev glavne pogodbe, spremeniti le s soglasjem obeh pogodbenih strank (v takem primeru bi šestmesečni prekluzivni rok pričel teči od na novo določenega skrajnega roka za sklenitev glavne pogodbe).

- Po preteku šestmesečnega roka več ni mogoče (in niti nima smisla) odstopiti od predpogodbe, saj le-ta več nima pravnih učinkov oz. ne zavezuje k (edinemu) izpolnitvenemu ravnanju, sklenitvi glavne pogodbe.

- Zakonska ureditev predpogodbe (še posebej v tej zvezi glede prekluzivnega roka) je torej po mnenju pritožbenega sodišča tista ključna razlika napram ostalim (glavnim) pogodbam, ki utemeljuje presojo, da po preteku šestmesečnega prekluzivnega roka predpogodba preneha učinkovati ex-lege, zainteresirana pogodbena stranka (v konkretnem primeru tožnik) pa s tem trenutkom izgubi pravico odstopiti od predpogodbe in uveljavljati odškodninski zahtevek zaradi nesklenitve glavne pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnika) na plačilo zneska 220.492,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje in na povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka), kot tudi podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da ima terjatev tožnika do tožene stranke (v nadaljevanju: toženke) v znesku 220.492,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, naravo stroškov stečajnega postopka, in na povrnitev stroškov (II. točka izreka). Hkrati je še odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.955,05 EUR, za primer zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. V obširnih pritožbenih navedbah primarno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da tožniku pravno priznana škoda ni nastala, ker je toženka že poravnala kupnino za zemljišča. Drži, da je toženka plačala denarne zneske neposredno kmetom, ne drži pa da za zemljišča tožnik ni plačal ničesar, saj je svoj dolg poravnal s kompenzacijo z dne 3. 8. 2011, ki jo je pripravila toženka. Nadalje izpostavlja, da je toženka predhodno podala trditveno podlago, ki je povsem nasprotna trditvam v ponovljenem postopku, saj je najprej trdila, da ni želela skleniti prodajne pogodbe zaradi nedopustnosti, potem pa je trdila, da je predpogodbo izpolnila s tem, ko je izpolnila izjavo o sprejemu ponudbe. Podrobno pritožba razčlenjuje izjave prič M.O. in Z.R., ki jima sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti, saj nista verodostojni priči, v njunih izpovedbah pa je cela kopica kontradiktornosti. Prav tako pritožba nasprotuje razlogom in presoji sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevanim dogovorom med strankama, da bo tožnik odnesel izjavo o sprejemu ponudbe na pristojno upravno enoto. V tej zvezi posebej izpostavlja določbo 21. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju: ZKZ). Sodišču prve stopnje nadalje očita, da je iz prepozno podane trditvene podlage izpeljalo sklep o tem, da toženka ni odgovorna za nesklenitev prodajne pogodbe, ker naj bi izpolnila svojo obveznost s podpisom izjave o sprejemu ponudbe. Pri tem sodišče ni upoštevalo določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), da za dolžnikovo razbremenitev ne zadošča dokaz, da ni kriv, temveč mora dokazati, da je njegova kršitev pogodba posledica naknadnih, nepredvidljivih, nepreprečljivih in neodvrnljivih okoliščin. Prav tako je v tej zvezi prezrlo 4. točko 239. člena OZ, ki je pomembna, saj je toženka bila v zamudi, za katero je bila odgovorna. Napačno je nadalje stališče sodišča prve stopnje, da s tem ko tožnik ni izkoristil možnosti za sodno sklenitev pogodbe, ni upravičen do odškodnine. Po izteku prekluzivnega šestmesečnega roka so mu namreč ostala na razpolago ostala upravičenja, tudi do razdrtja pogodbe in odškodnine (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. III Ips 36/2006). Pritožba izpostavlja, da je bila toženka predkludirana z zatrjevanjem obstoja spornega dogovora o tem, da bo tožnik odnesel sprejem ponudbe na upravno enoto, kot tudi s predložitvijo dokaza - izjave o sprejemu ponudbe, pri čemer je sodišče prve stopnje glede le-te popolnoma napačno kot upravičen ekskulpacijski razlog štelo okoliščino, da je izjavo stečajni upravitelj našel šele v letu 2015. Skrbnost pri zbiranju procesnega gradiva namreč strankam nalaga, da preverijo vire in lokacije, kjer bi bilo gradivo mogoče najti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo ustrezno spremeni oz. jo podrejeno razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo toženka pritožbene navedbe prereka kot neutemeljene. Pri tem med drugim izpostavlja, da je bil rok za sklenitev glavne pogodbe 31. 1. 2011 in da se je šestmesečni rok za vložitev tožbe na sklenitev pogodbe (33. člen OZ) iztekel, ne da bi tožnik zahteval sklenitev pogodbe, zaradi česar v skladu s sodno prakso ne more terjati povračila škode. Tožnik je bil dolžan storiti vse, da prepreči nastanek škode, v ta namen pa je bil dolžan zahtevati sklenitev glavne pogodbe. Zavzema se za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu v navedenem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev sicer pravilna, vendar iz drugih materialnopravnih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje.

6. V obravnavanem gospodarskem sporu tožnik od toženke zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki mu je nastala, ker iz razlogov na strani toženke ni prišlo do realizacije Predpogodbe o prodaji nepremičnin z dne 23. 6. 2010 (v nadaljevanju: Predpogodba, priloga A3 spisa), s katero sta se pravdni stranki dogovorili, da bosta tožnik kot prodajalec in toženka kot kupec najkasneje do 31. 1. 2011 sklenila glavno (prodajno) pogodbo, katere predmet je nakup večih nepremičnin (s statusom kmetijskih zemljišč oz. gozdov) v k.o. C. in k.o. P.. Toženka je zahtevku med drugim nasprotovala tudi s trditvami, da tožnik ni v zakonskem roku 6 mesecev po preteku roka za sklenitev glavne pogodbe zahteval njene sklenitve in je zato izgubil pravico sodno uveljaviti njeno sklenitev. V tej zvezi je izpostavila, da ima predpogodba pomen v času do izteka tega 6 mesečnega roka, potem pa več ne ustvarja iztožljivih pravnih posledic, tako tudi ne pogodbene odškodninske obveznosti. Če pa že, je odškodninska terjatev nastala najkasneje ob izteku 6 mesečnega roka, t.j. 31. 7. 2011, saj je takrat imel tožnik možnost, da ugotovi obseg škode in njeno višino, ne more pa več doseči sklenitve glavne pogodbe. Iz tega razloga je zatrjevana odškodninska terjatev tožnika nastala pred dnem začetka stečajnega postopka nad toženko (23. 8. 2011), kar pomeni, da terjatev nima narave stroškov stečajnega postopka, ampak naravo (navadne) terjatve, ki jo morajo upniki pravočasno prijaviti.

7. Tožnik je izpostavljenim ugovornim navedbam toženke nasprotoval z zatrjevanjem, da roka, ki je bil določen v Predpogodbi za sklenitev glavne pogodbe, ni mogoče opredeliti kot njeno bistveno sestavino in tudi ne kot pogoj za njeno veljavnost. Sklicujoč se na odločbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 36/2006 z dne 23. 1. 2007 je zagovarjal stališče, da po preteku šestmesečnega roka pogodbi zvesta pogodbena stranka ohrani upravičenje do razdrtja (pred)pogodbe in uveljavljanja odškodninskega zahtevka. Le-ta je tožniku v konkretnem primeru nastal naslednji dan po odstopu od Predpogodbe na podlagi dopisa z dne 15. 11. 2011 (priloga A5 spisa), kar je bilo že med stečajnim postopkom. To pa pomeni, da ima njegova terjatev naravo stroškov stečajnega postopka.

8. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče primarno v tej zvezi zavzelo stališče, da je tožnik upravičen do uveljavljanja poslovne odškodninske odgovornosti kljub temu, da (nesporno) v prekluzivnem šestmesečnem roku ni vložil tožbe na sklenitev pogodbe, in sicer na podlagi 239. člena OZ. Glede skrajnega roka za sklenitev glavne pogodbe je sodišče presodilo, da ni bil namen pogodbenih strank, da ju Predpogodba preneha zavezovati, če do 31. 1. 2011 glavna pogodba ne bo sklenjena, zaradi česar je tožnik lahko določil toženki dodatni rok za izpolnitev - do 10. 11. 2011 (dopis tožnika v prilogi A4 spisa), nato pa od Predpogodbe odstopil. Hkrati je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da tožnik ni dokazal, da je po tem, ko izpeljava posla pri upravni enoti ni bila izvedena (ni bil dostavljen sprejem ponudbe za nakup kmetijskih zemljišč), do začetka stečajnega postopka od toženke zahteval sklenitev glavne pogodbe.

9. Po presoji pritožbenega sodišča je izpostavljena presoja sodišča prve stopnje v zvezi s pravnimi posledicami Predpogodbe in potekom šestmesečnega prekluzivnega roka pravno zmotna, enako pa velja za presojo, da je lahko tožnik enostransko podaljševal rok za sklenitev glavne pogodbe in nato od Predpogodbe odstopil, na kar utemeljeno opozarja tudi toženka v odgovoru na pritožbo. Navedeno je po oceni pritožbenega sodišča deloma tudi posledica sledenja stališču, ki ga je v že citirani odločbi zavzelo Vrhovno sodišče RS, katero pa iz v nadaljevanju te obrazložitve navedenih razlogov oz. argumentov (s katerimi se v navedeni zadevi Vrhovno sodišče RS ni ukvarjalo), ne prepriča in ga v konkretni zadevi ni moč uporabiti.

10. Predpogodba je pogodba, s katero se stranki zavežeta, da bosta sklenili glavno pogodbo (prvi odstavek 33. člena OZ). Na podlagi predpogodbe je torej mogoč le zahtevek na sklenitev pogodbe, ni pa mogoč zahtevek na izpolnitev tiste obveznosti, ki je sicer v predpogodbi že določena. Na zahtevo zainteresirane stranke naloži sodišče drugi stranki, ki noče skleniti glavne pogodbe, naj to stori v roku, katerega ji določi (četrti odstavek 33. člena OZ). Sklenitev glavne pogodbe se lahko zahteva v šestih mesecih od izteka roka, določenega za njeno sklenitev, če ta rok ni določen, pa od dneva, ko bi po naravi posla in okoliščinah pogodba morala biti sklenjena (peti odstavek 33. člena OZ). OZ določa relativno kratek rok šestih mesecev zato, da se med strankama čim prej odpravi dvom o tem, ali se bo uveljavljala pravica iz predpogodbe. Tudi na podlagi tega namena je mogoče sklepati, da je šestmesečni rok prekluzivni, ne pa zastaralni. OZ izrecno ne pojasnjuje, kakšen mora biti zahtevek za sklenitev pogodbe iz petega odstavka 33. člena. Glede na namen petega odstavka (kratki rok je določen, da se čimprej odpravi dvom, ali se bo pravica iz predpogodbe uveljavljala) je mogoče sklepati, da je mišljen tožbeni zahtevek(1).

11. Glede na izpostavljeno zakonsko ureditev in izhodišča, je v prvi vrsti materialnopravno zmotno stališče tožnika, kateremu je (prav tako zgrešeno) sledilo sodišče prve stopnje, da lahko (pred)pogodbi zvesta pogodbena stranka rok za sklenitev glavne pogodbe, kot je določen v Predpogodbi, enostransko podaljšuje. V tej zvezi ni pravilno stališče tožnika, da je tako podaljšanje mogoče iz razloga, ker naj rok za sklenitev glavne pogodbe ne bi bil bistvena sestavina oz. pogoj za veljavnost pravnega posla. Temu ni mogoče slediti že iz razloga citirane zakonske ureditve, ki določa prekluzivni rok šestih mesecev in namena tega roka, kot je bilo že predhodno obrazloženo. Ta šestmesečni rok (in njegov namen) bi bil popolnoma brez pomena, če bi ga lahko pogodbi zvesta stranka poljubno podaljševala s postavljanjem dodatnih (skrajnih) rokov za sklenitev glavne pogodbe (če ta rok ne bi bil bistvena sestavina). Če pa bi bil rok za sklenitev glavne pogodbe bistvena sestavina predpogodbe, pa bi bila le-ta razvezana po samem zakonu, če ne bi bila glavna pogodba sklenjena v v njej določenem roku (prvi odstavek 104. člena OZ) in bi bil posledično predmetni šestmesečni prekluzivni rok ponovno brez pomena. Ob tem pa pritožbeno sodišče še pripominja, da obveznost sklenitve glavne pogodbe ni enostranska obveznost (izpolnitev) ene pogodbene stranke kot dolžnika, temveč zavezuje k ravnanju obe pogodbeni stranki, zaradi česar je po presoji pritožbenega sodišča mogoče rok, določen v predpogodbi za sklenitev glavne pogodbe, spremeniti le s soglasjem obeh pogodbenih strank (v takem primeru bi šestmesečni prekluzivni rok pričel teči od na novo določenega skrajnega roka za sklenitev glavne pogodbe).

12. Glede na pravkar obrazloženo se je prekluzivni šestmesečni rok iz petega odstavka 33. člena OZ, ob upoštevanju v Predpogodbi določenega roka za sklenitev glavne pogodbe (31. 1. 2011), iztekel 31. 7. 2011. Do izteka tega roka tožnik nesporno ni vložil tožbe na sklenitev glavne pogodbe, prav tako do tega datuma nesporno ni odstopil od predpogodbe in uveljavljal odškodnine. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje v tem roku tožnik niti ni od toženke določno zahteval sklenitve glavne pogodbe, ampak je izkazano to storil šele kasneje, ko je bil nad toženko že uveden stečajni postopek. Pritožba v tem oziru napada dokazno oceno sodišča prve stopnje, ker ni sledilo navedbam tožnika, podprtim zgolj z njegovo izpovedbo, o ustnih pozivih na sklenitev pogodbe, ker sta navedeno zanikala priči M.O. in Z.R., slednji pa sta po oceni tožnika neverodostojni priči. Kljub določenim dobro argumentiranim pomislekom pritožbe v zvezi z verodostojnostjo izpovedovanja navedenih prič, pritožbeno sodišče vendarle soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, saj je bilo trditveno in dokazno breme v zvezi z okoliščino, ali je (in kdaj je) tožnik toženko poz(i)val na sklenitev glavne pogodbe, na tožniku, ki pa je zatrjevane ustne pozive toženki na sklenitev pogodbe potrdil zgolj s svojo izpovedbo, katere verodostojnost je prav tako vprašljiva zaradi zainteresiranosti za izid postopka.

13. Iz navedenega torej izhaja, da v obdobju do izteka šestmesečnega prekluzivnega roka tožnik ni bil aktiven bodisi v smeri vložitve tožbenega zahtevka na sklenitev glavne pogodbe, bodisi v smeri razdrtja predpogodbe. Kot predhodno že omenjeno, je iz citirane sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS moč razbrati stališče, da tožniku kljub poteku prekluzivnega roka ostane pravica do (kasnejšega) razdrtja oz. odstopa od predpogodbe in uveljavljanje odškodninskega zahtevka. S tem stališčem pa ob upoštevanju učinkov, ki jih potegne za sabo potek prekluzivnega roka iz petega odstavka 33. člena OZ, pritožbeno sodišče ne soglaša. 14. Pomen predpogodbe je, da pred sklenitvijo ali njenim surogatom, sodbo, pogodba še ne obstoji. Če nobena stranka ne zahteva njene sklenitve, do pogodbe sploh ne pride in tudi ne do pravnih učinkov sklenjene pogodbe. Če se pogodba sklene ali iztoži, pa učinkuje šele tedaj, ko se to pravno sredstvo zgodi. Šele od tedaj začnejo teči izpolnitveni in zastaralni roki, šele od tedaj preide nevarnost, šele od tedaj učinkuje odgovornost. Če se v šestmesečnem roku pogodba ne sklene ali tožba ne vloži, predpogodbena zaveza ne velja več(2).

15. Iz pravkar navedenega izhaja, da s pretekom prekluzivnega roka odpade pogodbeni temelj med pravdnimi strankami. Odpad pogodbenega temelja pa izključuje možnost nastanka toženkine poslovne odškodninske odgovornosti(3). Pogodbena odškodninska obveznost lahko nastane in obstoji le v obdobju, v katerem pogodbeno razmerje ustvarja učinke med pogodbenima strankama(4). Tožnik bi, kot že rečeno, moral ob nastopu skrajnega roka za sklenitev glavne pogodbe (in ko je bilo jasno, da toženka svoje obveznosti ni izpolnila) bodisi odstopiti od pogodbe in zahtevati odškodnino bodisi v zakonskem roku vložiti tožbo na sklenitev glavne pogodbe. Tožnik je že s pretekom zadnjega dne za sklenitev pogodbe (31. 1. 2011) vedel, da toženka svoje obveznosti iz predpogodbe ni izpolnila (in ne šele po preteku roka za vložitev tožbe), zato bi tedaj moral uveljavljati zahtevke, ki mu jih daje zakon za primer neizpolnitve pogodbenih obveznosti(5).

16. Po presoji pritožbenega sodišča iz povzetih stališč izhaja, da po preteku šestmesečnega roka več ni mogoče (in niti nima smisla) odstopiti od predpogodbe, saj le-ta več nima pravnih učinkov oz. ne zavezuje k (edinemu) izpolnitvenemu ravnanju, sklenitvi glavne pogodbe. Tožnik je bil torej s pozivom stečajnemu upravitelju toženke v novembru 2011 prepozen, njegove izjave (o dodatnem roku, odstopu od predpogodbe in o tem, da bo uveljavljal odškodnino) pa brez učinka, ki jim ga pripisuje tožba. Smiselno po oceni pritožbenega sodišča na pomen aktivnega ravnanja pogodbi zveste stranke znotraj prekluzivnega roka kaže tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. II Ips 139/2014 (sodba z dne 26. 11. 2015), kjer je sicer šlo za „izbiro“ med pravico do uveljavljanja pogodbene kazni in pravico zahtevati sklenitev glavne pogodbe. Kljub temu, da je bila pogodbena kazen v citirani zadevi predvidena ravno za primer neizpolnitve predpogodbe, ta pa nesporno ni bila izpolnjena, je upnik izgubil pravico terjati pogodbeno kazen s potekom časa - šestmesečnega roka - ker je po tem trenutku izgubil pravico izbire med zahtevkom na sklenitev pogodbe in uresničitvijo odstopnega upravičenja z zahtevkom na plačilo pogodbene kazni zaradi neizpolnitve predpogodbe.

17. Prav citirana zakonska ureditev predpogodbe (še posebej v tej zvezi glede prekluzivnega roka) je torej po mnenju pritožbenega sodišča tista ključna razlika napram ostalim (glavnim) pogodbam, ki utemeljuje presojo, da po preteku šestmesečnega prekluzivnega roka predpogodba preneha učinkovati ex-lege, zainteresirana pogodbena stranka (v konkretnem primeru tožnik) pa s tem trenutkom izgubi pravico odstopiti od predpogodbe in uveljavljati odškodninski zahtevek zaradi nesklenitve glavne pogodbe.

18. Ne glede na doslej obrazloženo, torej tudi v kolikor bi bilo pravilno stališče, da tudi po preteku šestmesečnega prekluzivnega roka pogodbi zvesta stranka ohrani pravico do odškodnine, ne glede na to da ni pravočasno opravila izbire, kot je predhodno obrazloženo, je v obravnavanem primeru postavljeni tožbeni zahtevek (tako primarni kot tudi podredni) potrebno zavrniti iz drugega materialnopravnega razloga, na katerega je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje toženka prav tako opozorila.

19. V tem kontekstu se kot odločilno postavlja vprašanje, kdaj je tožnik pridobil odškodninsko terjatev: ob preteku prekluzivnega roka (kot to trdi toženka) ali šele, ko je tožnik podal odstopno izjavo (kot to trdi tožnik). Po presoji pritožbenega stališča je v tej zvezi pravilno stališče toženke. Ob upoštevanju vsega doslej navedenega je namreč Predpogodba prenehala učinkovati ob izteku prekluzivnega roka, zato je tožniku najkasneje takrat moralo biti znano, da do sklenitve glavne prodajne pogodbe ne bo prišlo (tega ni mogel več iztožiti), kdo je za to odgovoren in da mu je nastala škoda (ter v kakšni višini). Tožnik je v postopku torej zagovarjal nepravilno stališče, da mu je odškodninska terjatev nastala šele z odstopom od Predpogodbe (oz. naslednji dan po razvezi le-te). V tej zvezi se je skliceval na stališče VSL v zadevi I Cp 3927/2006 z dne 17. 12. 2009, da za pogodbeno škodo ni nujno, da nastane istočasno s škodnim dogodkom (kršitvijo pogodbene obveznosti), temveč lahko nastane tudi kasneje, kar logično pomeni, da sta na kasnejši trenutek premaknjena tako nastanek kot tudi dospelost pogodbene odškodninske terjatve. Navedeno načelno stališče je seveda pravilno in ga je moč tudi uporabiti v konkretni zadevi, vendar ne na način, kot ga zagovarja tožnik. Tudi v obravnavani situaciji namreč škodni dogodek in domnevna škoda nista nastala istočasno: zatrjevana kršitev Predpogodbe je namreč nastopila najkasneje 31. 1. 2011, ko bi morala biti sklenjena glavna pogodba, domnevna škoda zaradi nesklenitve le-te pa, kot že pojasnjeno, z iztekom šestmesečnega prekluzivnega roka, torej 31. 7. 2011. Ob izhodišču, da je Predpogodba pravdni stranki nehala zavezovati 31. 7. 2011, bi bilo tudi pravno nevzdržno, da bi lahko tožnik s kasnejšimi enostranskimi pravnimi dejanji sam „izbiral“, kdaj mu je škoda nastala.

20. Ker je glede na navedeno zaključiti, da je tožnikova odškodninska terjatev nastala ob izteku šestmesečnega prekluzivnega roka, torej pred začetkom stečajnega postopka nad toženko, kar pomeni, da nima narave stroška stečajnega postopka, bi moral tožnik svojo (navadno) terjatev pravočasno prijaviti v roku 3 mesecev po objavi oklica o začetku tega postopka (drugi odstavek 59. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju: ZFPPIPP). Kot je razvidno iz osnovnega in končnega seznama preizkušenih terjatev (objavljeno na portalu AJPES), je v tem roku tožnik v stečajnem postopku predložil zgolj Predpogodbo (s pozivom na sklenitev glavne pogodbe) in ni prijavil svoje odškodninske terjatve, zaradi česar se stečajni upravitelj o navedeni vlogi tožnika (sploh) ni izjasnil. Navedeno ima v skladu s petim odstavkom 296. člena ZFPPIP za posledico prenehanje domnevne odškodninske terjatve tožnika v razmerju do toženke, posledično pa je že iz tega razloga zavrnitev tožbenega zahtevka v tem gospodarskem sporu materialnopravno pravilna.

21. Ob upoštevanju stališča, da domnevna odškodninska terjatev tožnika nima narave stroškov stečajnega postopka, je pravilna zavrnitev primarnega in podrednega tožbenega zahtevka tudi iz razloga, ker oba zahtevka temeljita na predpostavki, da je predmetna terjatev strošek stečajnega postopka in sta v tem smislu tudi oblikovana. V primeru prerekanja prijavljene terjatve upnika mora namreč tožbeni zahtevek glasiti na ugotovitev obstoja prerekane terjatve (prvi odstavek 300. člena ZFPPIPP) in ne na plačilo zneska (kar je predmet primarnega tožbenega zahtevka) oz. na ugotovitev, da ima terjatev naravo stroškov stečajnega postopka (kar je predmet podrednega tožbenega zahtevka).

22. Ker je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje prve stopnje pravilna že ob upoštevanju doslej navedenih razlogov, zaradi katerih vsebinska presoja (ne)obstoja predpostavk odškodninske odgovornosti, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, več ni relevantna oz. potrebna, se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati z (ne)utemeljenostjo obširnih pritožbenih navedb, ki napadajo pravilnost razlogov izpodbijane sodbe.

23. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

24. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo toženka, ker z navedbami ni pripomogla k razjasnitvi oz. odločitvi v tej zadevi na pritožbeni stopnji, zato pritožbeno sodišče teh stroškov ne ocenjuje kot potrebnih v smislu določbe 155. člena ZPP.

Op. št. (1) : tako dr. Vesna Kranjc v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, str. 268 in 269, GV Založba, Ljubljana 2003. Op. št. (2) : tako dr. Stojan Cigoj v: Obligacijska razmerja Zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem, str. 36 in 37, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1978. Op. št. (3) : primerjaj: sodba VSL II Cp 2606/2015 z dne 9. 3. 2016. Op. št. (4) : tako tudi: sklep VSL I Cpg 42/2004 z dne 8. 4. 2004. Op. št. (5) : tako tudi: sodba VSL I Cp 712/2010 z dne 21. 4. 2010.