Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Obligacija izreka ukrepa prenehanja delovnega razmerja pomeni, da ni mogoč izrek milejše sankcije kot na primer denarne kazni ali javnega opomina. Seveda pa to ne pomeni, da izvršitve takega obligatorno izrečenega disciplinskega ukrepa ne bi bilo dovoljeno pogojno odložiti. Po določbi prvega odstavka 90. člena ZDR je namreč možno izvršitev denarne kazni in prenehanja delovne obveznosti pogojno odložiti največ za dobo enega leta in to ne glede na to ali je šlo za obligatoren ali fakultativen izrek disciplinskega ukrepa.
Fakultativno (lahko se izreče) namreč pomeni samo, da je mogoče tako določen ukrep izreči le v primeru, če se že v disciplinskem postopku zatrjujejo in ugotavljajo kvalifikatorne okoliščine, ki jih določa 89. člen ZDR.
Revizija se zavrne.
Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 6.5.1997 in 13.6.1997, s katerima je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in posledično tudi zahtevek na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in da še traja, ter da mu je tožena stranka dolžna priznati in izplačati vse pravice iz delovnega razmerja.
Drugostopenjsko sodišče je pritožbi tožnika delno ugodilo, s sodbo spremenilo sklep odbora za varstvo pravic tožene stranke tako, da je potrdilo sklep disciplinske komisije, s katerim je bila pogojno odložena izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja za dobo enega leta in posledično odločilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, da ga je tožena stranka dolžna poklicati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja. S sklepom pa je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na višino plače in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji je tožena stranka vložila pravočasno revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.
Navajala je, da je sodišče odločalo materialno pravno zmotno, saj v primeru obligatornega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja ugotavljanje olajševalnih in oteževalnih okološčin in izrek pogojne odložitve disciplinskega ukrepa ne prideta v poštev. Tudi obrazložitev izpodbijane sodbe je zato nejasna in nerazumljiva. V vsakem primeru pa bi sodišče moralo, če je že ugotovilo, da obligatorno prenehanje delovnega razmerja ne pride v poštev, ugotoviti, da obstajajo pogoji za izrek fakultativnega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Samo tak ukrep bi bil namreč v skladu z vodenjem disciplinske politike tožene stranke. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.
Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.
Revizija ni utemeljena.
Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).
Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke prvega odstavka 354. člena ZPP ni ugotovilo, prav tako pa ne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo vsebinsko uveljavlja revizija (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP).
Revizijsko sodišče je ugotovilo, da izpodbijana sodba v delu, kjer to navaja revizija, ni niti nejasna niti nerazumljiva. V izpodbijani sodbi je jasno obrazloženo, da je bila tožniku dokazana disciplinska kršitev in da je tudi podana njegova odgovornost za hujšo kršitev delovne obveznosti po 30. točki 42. člena pravilnika tožene stranke o odgovornosti. Zato sodišču ni mogoče očitati, da ni povsem nedvoumno ugotovilo tožnikove hujše kršitve delovne obveznosti ali da je v zvezi s tem sodba nerazumljiva.
Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.
Na podlagi prvega odstavka 58. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) se izreče za hujše kršitve delovnih dolžnosti, ki so v tem členu naštete, ukrep prenehanja delovnega razmerja, pri čemer se okoliščine in pogoji (tretji odstavek 58. člena ZTPDR), pod katerimi se izreče najhujši disciplinski ukrep, določijo v aktih ali kolektivni pogodbi. V drugem odstavku istega člena pa je določba, da se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja izreče tudi za druge hujše kršitve delovnih obveznosti, če so določene z zakonom, aktom ali kolektivno pogodbo (obligatorno prenehanje).
Po določbi 89. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) se disciplinski ukrep prenehanja delovne obveznosti lahko (fakultativno prenehanje) izreče za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, določene z zakonom, aktom ali kolektivno pogodbo, če je bilo s storitvijo ali opustitvijo dejanja ogroženo življenje ali zdravje delavcev ali drugih delovnih ljudi, povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda, ogrožen ali bi lahko bil bistveno moten delovni proces v organizaciji oziroma pri delodajalcu ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje organizacije oziroma delodajalca (kvalifikatorne okoliščine).
Na podlagi dokazov izvedenih v postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik huje kršil delovne obveznosti, ker je v času bolniškega staleža delal oziroma izvajal druge aktivnosti. Za tako kršitev se po določbi 30. točke 42. člena pravilnika revidentke izreče ukrep (obligatoren) prenehanja delovnega razmerja. Obligacija izreka ukrepa v takem primeru pomeni, da ni mogoč izrek milejše sankcije kot na primer denarne kazni ali javnega opomina. Seveda pa to ne pomeni, in zato tovrstne revizijske navedbe ni mogoče sprejeti, da izvršitve takega obligatorno izrečenega disciplinskega ukrepa ne bi bilo dovoljeno pogojno odložiti. Po določbi prvega odstavka 90. člena ZDR je namreč možno izvršitev denarne kazni in prenehanja delovne obveznosti pogojno odložiti največ za dobo enega leta in to ne glede na to ali je šlo za obligatoren ali fakultativen izrek disciplinskega ukrepa. Fakultativno (lahko se izreče) namreč pomeni samo, da je mogoče tako določen ukrep izreči le v primeru, če se že v disciplinskem postopku zatrjujejo in ugotavljajo kvalifikatorne okoliščine, ki jih določa 89. člen ZDR.
Po mnenju revizijskega sodišča sodišče druge stopnje ni nedovoljeno posegalo v kaznovalno politiko tožene stranke. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila odločitev smiselno v skladu z določbo b. točke 9. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/92). Ta določa, da o tem, ali obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja odloča nepristranski organ (sodišče), na podlagi dokazov, ki so jih predložile stranke. Ker je na podlagi dejanskega stanja, na katerega je revizijsko sodišče vezano (določba tretjega odstavka 385. člena ZPP), sodišče v izpodbijani sodbi ocenilo, da olajševalne okoliščine na strani tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje (in zato tudi pred organom druge stopnje pri revidentki) niso bile dovolj upoštevane, to pomeni, da je bilo pravilno stališče sodišča prve stopnje, da obstoja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja tožnika. Glede na tako dejstvo pa tudi ni bilo več podlage za izrek nepogojnega disciplinskega ukrepa, saj bo po mnenju sodišča že pogojen disciplinski ukrep zadostil svojemu namenu (generalna in specialna prevencija). Zato je bila odločitev v izpodbijani sodbi materialno pravno pravilna, sodišče pa z njo ni nedovoljeno posegalo v kaznovalno politiko revidentke.
Ob upoštevanju povedanega reviziji tožene stranke ni možno ugoditi in jo je zato revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno v skladu z določbo 393. člena ZPP.
Določbe ZPP in ZTPDR je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).