Jedro

Tožba za razveljavitev sodne poravnave, saj se po poteku treh let od sklenitve sodne poravnave ne more več vložiti. Stranka lahko tako tožbo sama vloži le, če izkaže, da ima opravljen pravninški državni izpit.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. V predmetni zadevi sta pravdni stranki na dne 8. 5. 2014 sklenili sodno poravnavo.

2. Tožena stranka je na dne 24. 7. 2020 vložila tožbo na razveljavitev sodne poravnave ter predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

3. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje tako tožbo kot predlog zavrglo.

4. Zoper takšen sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka. Navaja, da je rok za vložitev tožbe za ravzeljavitev sodne res zamudila. Vendar predlaga, da naj se v naravi opravi ogled s strani sodnega izvedenca, ki bo lahko potrdil njene navedbe, da se lahko po razdružitvi solastnine uredi bivanje v isti hiši brez motenja posesti tako, da se hiša ponovno razdeli po etažah in da se odpravijo pregradne stene, ki onemogočajo mirno Zato predlaga naj sodišče prepozna razloge za ničnost sodne poravnave, glede česar ni roka, da naj njene predloge prepozna za relevantne ter jih upošteva in izniči sodno poravnavo. Glede na to, da se sama poslužuje izrednega pravnega sredstva, pa predlaga, da sodišče stopi v kontakt z njenim odvetnikom, ki ga je pooblastila.

5. Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Pritožnica s pritožbo ne izpodbija niti pravilnosti ugotovitve, da je bila tožba vložena po treh letih od sklenitve sodne poravnave, niti pravilnosti ugotovitve, da je tožbo vložila sama, pa pri tem ni izkazala, da ima opravljen pravniški državni izpit. 8. Upoštevaje gornje ugotovitve je prvo sodišče pravilno zaključilo, da je tožba za razveljavitev sodne poravnave prepozna, saj se po poteku treh let od sklenitve sodne poravnave ne more več vložiti (drugi odstavek 393. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Poleg tega pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo tudi, da je tožba nedovoljena, saj jo lahko stranka vloži sama le, če izkaže, da ima opravljen pravniški državni izpit (tretji in četrti odstavek 86. člena ZPP). Ker tako niso podane procesne predpostavke in je odločitev o zavrženju tožbe materialnopravno pravilna (398. člen ZPP), utemeljenosti razlogov, s katerimi pritožnica svojo tožbo utemeljuje, ni moč presojati.

9. Prvostopna odločitev o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje s pritožbo obrazloženo niti ni izpodbijana. Preizkus tega dela sklepa ni pokazal obstoja kakšnih postopkovnih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi paziti uradoma. Ob ugotovitvi, da je predlog vložen po šestih mesecih od dneva zamude, pa se tudi ta odločitev izkaže za materialnopravno pravilno (tretji odstavek 117. člena in prvi odstavek 120. člena ZPP).

10. Pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker ni podan niti kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma, se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in izpodbijani sklep prvega sodišča potrditi (2. točka 365. člena, 366. člen, drugi odstavek 350. člena in 353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka sama krije stroške, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj le-ti za pravdo niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ter prvi odstavek 155. člena ZPP).