Jedro

Nujne poti ni mogoče ustanoviti, če nepremičnina že ima povezavo z javno cesto in to ne glede na to, ali bi bila povezava z novo potjo ugodnejša.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi

sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se zavrne predlog za ustanovitev nujne poti v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 49 (prej parc. št. 16/3) k.o. P. – po zemljiškoknjižnih podatkih stanovanjska stavba v izmeri 45 m2, gospodarsko poslopje v izmeri 55 m2 in dvorišče v izmeri 65 m2, vpisano v zemljiškoknjižnem vl. št. 395 k.o. P., last predlagatelja, po parc. št. 16/1 k.o. P. – po zemljiškoknjižnih podatkov stavbišče v izmeri 80 m2, vpisano v zemljiškoknjižnem vl. št. 76 k.o. P. v lasti nasprotne udeleženke in sicer praktično z vsemi vozili, to je za potrebe ljudi z osebnimi vozili, reševalno vozilo, mrliški avto in za potrebe objekta za kombi vozila, za traktorje in kamione. Sklenilo je še, da je predlagatelj nasprotni udeleženki dolžan povrniti 74.651,20 SIT, višji stroškovni zahtevek pa je zavrnilo.

Proti takemu sklepu se pritožuje predlagatelj iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče ni ugotovilo dejanskega stanja pravilno in popolno, posledično pa je zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišču je predlagatelj predlagal ustanovitev nujne poti (priloga načrt parcele z datumom 23.7.2003 – trasa nujne poti šrafirana), ki bi povezovala javno pot (parc. št. 2216/1 k.o. P.) z njegovo stanovanjsko stavbo P. 57, na parc. št. 16/3 k.o. P., ker meni, da še vedno nima pravne podlage za vknjižbo dostopne nujne poti kot celote, to je od parc. št. 2216/1 do 16/3 k.o. P.. Čeprav dejansko to pot koristi preko 30 let, ima z nasprotno udeleženko neprestane probleme zaradi uporabe poti, saj mu skupaj z možem na pot postavlja ovire, zaradi katerih nastajajo nove in nove pravde, problemi in potrebe po pomoči policije in podobno. Da bi se težavam izognil, si je predlagatelj po sodni poti želel pridobiti listino, s katero bi dokazoval upravičeno uporabo sporne dostopne poti. Zemljišče predlagatelja z oznako A-B-C-D ne pokriva celotne trase dostopne poti do njegove hiše P. 57. Sodišče sicer citira sodno odločbo opr. št. P 1, ki jo predlagatelj razume dobesedno; tako jo razume očitno tudi nasprotna udeleženka, sicer predlagatelja ne bi neprestano ovirala pri uporabi te poti, za katero tudi ona pravi, da ima »tožena stranka (Z.V., mati predlagatelja, torej predlagatelj) služnostno pravico vožnje z osebnim avtomobilom v kmetijske namene in tovornim vozilom do 6 ton nosilnosti in sicer v gradbene namene od javne poti – parc. št. 2216/1 preko parc. št. 16/1 (ta je predmet konkretnega postopka) do mejne črte, ki povezuje točki C-D. Na ta način določena služnostna pravica predlagatelju ne omogoča mirnega dostopa – nujne dostopne poti do njegove hiše in povzroča stalne konflikte. Zmedo v odnosu med strankama ustvarjajo nejasnosti formalne narave, zaradi katerih nastajajo spori. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju (sodba opr. št. N 1, stran 2) ugotovilo, da predlagateljeva parc. št. 16/3 nima potne zveze z javno potjo. Tako trditev neprestano iznaša predlagatelj, kajti nasprotna udeleženka mu služnostne pravice po sodbi opr. št. P 1 ne prizna. Nenazadnje je navedena služnostna pravica po citirani sodbi zelo omejena. Kako naj si jo predlagatelj razlaga, če piše v izreku sodbe opr. št. P 1, da lastnik parc. št. 16/3 k.o. P. je kot gospodujočega zemljišča nima služnostne pravice vožnje, razen z osebnim avtomobilom v kmetijske namene in tovornim vozilom do 6 ton nosilnosti v gradbene namene po služnem zemljišču tožeče stranke od javne poti – parc. št. 2216/1 preko z dela parc. št. 16/1 do mejne črte, ki povezujejo točki C-D skice. Za predlagatelja taka dikcija ne pomeni imeti ustrezne potne povezave od svoje parc. št. 16/3 do javne poti. Zato je tudi predlagal ustanovitev nujne poti in predlagal, da jo plača, vse z namenom, da bi za vedno odpravil dileme koriščenja edine dostopne poti do svoje stanovanjske stavbe na parc. št. 16/3 k.o. P.. Sodišče prve stopnje je v novem odločanju o isti stvari ugotovilo povsem nekaj drugega, kot v prvem odločanju. Tokrat je ugotovilo, da je treba šteti sodbo opr. št. P 1 kot pravno podlago, da ima predlagatelj že nujno pot oz. služnostno pot, ki naj bi bila enakovredna nujni poti. Po mnenju predlagatelja pa obstaja velika razlika med služnostno pravico po sodbi opr. št. P 1 in nujno potjo. Služnostna pravica je omejena, medtem ko bi postal lastnik nujne poti, saj jo je pripravljen plačati (vzdrževati itd.) in bi zato na tak način za vedno odpravila vsa nesoglasja med njim in nasprotno udeleženko. V novem odločanju sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo napotkov Višjega sodišča iz sklepa opr. št. I Cp 236/2005 z dne 12.4.2006. Višje sodišče je ocenilo, da je neutemeljena pritožbena navedba nasprotne udeleženke, ki napada ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da predlagateljeva nepremičnina nima potne zveze z javno potjo, ker naj bi bila z odločbo P 2 že prisojena služnostna pravica. Višje sodišče soglaša oz. potrjuje, da je sodišče prve stopnje na prvem sojenju kot nesporno ugotovilo, da nepremičnina predlagatelja redne potne zveze z javno potjo nima. To bi moralo sodišče upoštevati. Nesprejemljiva in popolnoma zgrešena je zato ugotovitev sodišča prve stopnje v novem odločanju, čeprav se sklicuje na podatke iz sodbe opr. št. P 3 in P 1, da obstaja služnostna pravica predlagatelja in nato dobesedno povzame tekst izreka sodbe opr. št. P 1, ki je enak vsebini, za katero višje sodišče opozarja, da se take vsebine ne da šteti kot redne potne zveze z javno potjo. Ni čudno, da se v taki zmedi ne moreta znajti predlagatelj in nasprotna udeleženka, ki je še v pritožbi zoper sklep opr. št. N 1 (gre za sklep, ki je nastal v prvem odločanju) izrecno navedla, da nasprotuje ustanovitvi nujne poti in jo je razumeti, da nasprotuje uporabi služnostne napoti za namene, kot je določilo sodišče v navedenem sklepu. Sodišče prve stopnje bi v novem odločanju moralo upoštevati napotke višjega sodišča in pojasniti razloge, da bi sklep višje sodišče lahko preizkusilo in nič drugega. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju pravilno ugotovilo, da je predlagatelj postal lastnik zemljišča, ki ga na skici terenske meritve N 1 z datumom 5.10.2004 omejujejo črke A-B-C-D. Glede tega zemljišča je predlagatelj že predlagal izvršbo; izvršba je pravnomočna in je izvedba parcelacije in vknjižbe v zaključni fazi (opr. št. 0001 In 1). Na tem delu »dostopne poti« (na svoji zemlji) predlagatelj ni predlagal in ne predlaga ustanovitev nujne poti. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti ali predlagatelj rabi nujno za redno rabo gospodujoče nepremičnine. Gospodujočo nepremičnino, to je parc. št. 16/3 k.o. P. predstavlja v naravi stanovanjska stavba P. 57 in dvorišče pred to stavbo. Služečo nepremičnino pa predstavlja parc. št. 16/1 do parcele sedanje oznake A-B-C-D, ki je že last predlagatelja. Raba stanovanjske stavbe je splošno znano dejstvo. Sedaj stanovanjsko stavbo predlagatelj adaptira in se bo v stavbo vselil takoj, ko bo vseljiva. Trenutno gospodujoča nepremičnina zahteva »konkretno redno rabo«. Ko se bo predlagatelj vselil v stanovanjsko stavbo na parc. št. 16/3 se bo »konkretna redna raba spremenila«. Med gradnjo, adaptacijo, potrebuje nepremičnina dostopno pot za dovoz betona (kamion – hruška), za delovne stroje, kamione ipd.; taka raba kasneje, ko je objekt končal ni več potrebna. Kasnejša raba nepremičnine pa je povezana z njeno uporabo, bivanjem in delom, tako s prevoznimi sredstvi, v prvi vrsti so to osebni avtomobili, traktorji, s priključki za spravilo kmetijskih pridelkov, v časih reševalni avtomobil, morda gasilski avtomobil in mrliški voz ipd. Predlagatelj pa ima sedaj služnostno pravico, ki mu po njegovi oceni (predvsem pa ne po mnenju nasprotne udeleženke) ne daje dovolj pravne podlage za uporabo dostopne poti za namen kot ga ima nujna pot. Enako je tudi stališče višjega sodišča (sklep opr. št. I Cp 236/2005 z dne 12.4.2006, na strani 3 in 4). Zato predlagatelj pričakuje, da bo višje sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje; stroške naj po končanem postopku izračuna sodišče prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, razlogi za odločitev so jasni, izpodbijani sklep nima napak, ki jih pritožba očita.

Sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni moglo mimo izjav, ki jih je dala nasprotna udeleženka na naroku dne 26.9.2006, zato pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje že enkrat kot nesporno ugotovilo, da nepremičnina predlagatelja nima redne potne zveze z javno potjo, niso utemeljene. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, se je pravdni postopek pod opr. št. P 1 pravnomočno končal s sodbo, po kateri je sodišče v korist parc. št. 16/3 S (hiša in dvorišče) k.o. P. (sedaj parc. št. 49 k.o. P.) na podlagi priposestvovanja priznalo služnost pravice vožnje z osebnim avtomobilom v kmetijske namene in tovornim vozilom do 6 ton nosilnosti v gradbene namene stavbe na tej parceli po služečem zemljišču tožeče stranke, ki je v tem postopku nasprotna udeleženka, od javne poti – parc. št. 2216/1 k.o. P. preko zahodnega dela parc. št. 16/1 S k.o. P., do mejne črte, ki povezuje točki C in D skice, ki se v spisu Občinskega sodišča v Sežani, opr. št. P 3 nahaja na list. št. 27 spisa in je sestavni del izreka citirane sodbe. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih sodb ugotovilo, da je predlagatelj dejanski (ne pa zemljiškoknjižni) lastnik vzhodnega dela parc. št. 16/1 S, ki v naravi predstavlja dvorišče njegove hiše na P. 53 in je na skici izvedenca M.M. označen s točkami A-B-C-D. Predlagatelj oz. njegova prednica ni izvedel parcelacije po sklenjeni sodni poravnavi, vendar vzpostavitev nujne poti na njemu lastni nepremičnini, čeprav ta ni vpisana v zemljiško knjigo, ni smiselna. Na preostalem, od točk C in D, zahodnem delu parc. št. 16/1 S pa ima predlagatelj že izvršilni naslov za vknjižbo služnosti na podlagi pravnomočne sodbe opr. št. P 1. Kot je namreč ugotovilo sodišče prve stopnje, je nasprotna udeleženka v tej nepravdni zadevi na naroku dne 26.9.2006 izrecno izjavila, da sodba opr. št. P 1 ni zastarala, zaradi česar so razlogi, da predlagatelj služnosti ni vpisal v zemljiško knjigo in si jo na ta način tudi formalno pridobil, izključno na njegovi strani. Šele, če bi se izkazalo, da pravnomočna sodba opr. št. P 1 nima več pravnih učinkov, bi lahko uveljavljal razloge za ustanovitev nujne poti na tem delu parcele. Predlagatelj razen navedbe, da na P. ne živi in da ima namen hišo adaptirati, drugih razlogov glede rabe lastne nepremičnine, to je parc. št. 49 k.o. P. in na njej stoječe hiše ni zatrjeval. Ker ima predlagatelj, glede na zgornjo izjavo nasprotne udeleženke, že povezavo s svojo nepremičnino po obstoječi trasi služnostne poti in to tako za vožnjo z osebnim avtomobilom v kmetijske namene, kot tudi s tovornim vozilom do 6 ton nosilnosti v gradbene namene, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so v okviru obstoječe služnosti že krite potrebe predlagatelja za sedanjo rabo lastne nepremičnine. Kaj več ne izhaja niti iz pritožbenih navedb, saj predlagatelj sam pove, da se bodo potrebe spremenile šele ko se bo v hišo vselil. Predlagatelj navaja, da ima sedaj služnostno pravico, ki mu ne daje dovolj pravne podlage za uporabo dostopne poti za namen kot ga ima nujna pot. Vendar v obravnavani nepravdni zadevi zgolj želja, da bi predlagatelj, kot navaja v pritožbi, odpravil nesoglasja med njim in nasprotno udeleženko, ni dovolj za ustanovitev nujne poti. Nujne poti namreč ni mogoče ustanoviti, če nepremičnina že ima povezavo z javno cesto in to ne glede na to, ali bi bila povezava z novo potjo ugodnejša. Enako velja tudi za razširitev poti. Iz navedb predlagatelja je namreč razumeti, da predlaga nujno pot po trasi kot ima po sodbi P 1 priznano služnostno pravico, le v širšem obsegu. Vendar pa v tej smeri predloga ni utemeljil. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo predlagatelja zavrnilo in ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kršitev, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).