Jedro

Samo če se zaradi poplačila določenega upnika zmanjša in s tem posledično oškoduje stečajne upnike, je tako poplačilo pravno dejanje, ki je v objektivnem smislu izpodbojno po prvem odstavku 125. člena ZPPSL.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v izpodbijanem delu (sodba pritožbenega sodišča v odločbi o pritožbi tožene stranke in o stroških pritožbenega postopka, sodba sodišča prve stopnje pa v 1., 2. in 4. točki izreka) razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da pravna dejanja sklenitve dveh pogodb o asignaciji in s tem nalog tožeče stranke njenemu dolžniku A. d.o.o., da obveznosti do tožeče stranke v zneskih 500.000,00 SIT in 150.000,00 SIT izpolni z nakazili toženi stranki ter plačila, ki jih je tožena stranka na ta način prejela, s čemer je prišla do poplačila svojih terjatev do tožeče stranke, nimajo pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke (1. točka izreka sodbe) in ji mora tožena stranka oba zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi vred vrniti (2. točka izreka sodbe) ter ji glede na uspeh v pravdi povrniti pravdne stroške v znesku 93.219,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka sodbe). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je brez pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke več sklenitev verižnih kompenzacij, s katerimi je tožena stranka prišla do poplačila več svojih terjatev, zaradi česar naj bi v stečajno maso vrnila še 1.578.137,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka sodbe).

Pritožbeno sodišče je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Proti takima sodbama je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija v delu, s katerim je bila zavrnjena pritožba tožene stranke in glede odločitve o stroških pritožbenega postopka, sodbo sodišča prve stopnje pa v 1., 2. in 4. točki izreka. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker nobena od sodb nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodbo pritožbenega sodišča pa izpodbija tudi zato, ker je to sodišče zmotno uporabilo materialno pravo - določbo prvega odstavka 125. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Uradni list RS 67/93, 39/97 in 52/99). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj obe sodbi v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku na izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika, temelječemu na določbi prvega odstavka in 1. točke četrtega odstavka 125. člena ZPPSL. Po določbi prvega odstavka 125. člena ZPPSL je izpodbojno vsako pravno dejanje, ki ga je stečajni dolžnik storil v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka, če ima to dejanje za posledico neenakomerno ali zmanjšano poplačilo stečajnih upnikov (oškodovanje stečajnih upnikov), oziroma s katerim je prišel posamezni upnik v ugodnejši položaj (naklanjanje ugodnosti upnikom), ter če je druga stranka, v korist katere je bilo dejanje storjeno, vedela ali bi morala vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje. Za izpodbojnost nekega pravnega dejanja morata biti torej uresničena objektivni in subjektivni element izpodbijanja. Ker glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti subjektivni element izpodbijanja v tej zadevi ni vprašljiv, bo v nadaljevanju obrazložitve govor samo še o objektivnem elementu.

V obravnavanem primeru naj bi bilo izpodbojno pravno dejanje poplačilo tožene stranke z dvema asignacijama. Z asignacijo po določbi 1020. člena ZOR ena oseba, asignant, pooblašča drugo osebo, asignata, da na njen račun izpolni nekaj določeni tretji osebi, asignatarju, tega pa pooblašča, da v svojem imenu sprejme to izpolnitev. Če gre torej za asignacijo, s katero dolžnik (bodočega) stečajnega dolžnika po njegovem pooblastilu nekaj izpolni njegovemu upniku namesto njemu, je tako pravno dejanje nedvomno izpodbojno po prvem odstavku 125. člena ZPPSL. Z njim namreč upnik stečajnega dolžnika prejme svojo terjatev v celoti poplačano, ostali upniki pa dobijo svoje terjatve poplačane v stečajnem postopku v sorazmerno manjšem obsegu, ker v premoženje stečajnega dolžnika ni prišlo plačilo terjatve, ki jo je njegov dolžnik namesto stečajnemu dolžniku izpolnil njegovemu upniku. V takem primeru sicer ne gre za naklanjanje ugodnosti temu upniku, ker se v stečajnem postopku sploh ne bo pojavil in torej v stečajnem postopku ne bo mogel imeti ugodnejšega položaja v primerjavi z drugimi stečajnimi upniki. Gre za oškodovanje stečajnih upnikov, ki zaradi izpada prihodka stečajnega dolžnika dobijo sorazmerno manjše poplačilo svojih terjatev. S tem je izpolnjena nujna predpostavka izpodbijanja pravnega dejanja, to je oškodovanje upnikov, do katerega pride zaradi zmanjšanja stečajne mase (oziroma do tega, da se stečajna masa ne poveča za plačilo terjatve, ki ga je dolžnik stečajnega dolžnika izvršil njegovemu upniku namesto stečajnemu dolžniku). Samo če je s poplačilom enega upnika hkrati zmanjšana stečajna masa, v posledici tega pa so ostali upniki oškodovani, je tako poplačilo pravno dejanje, ki je v objektivnem smislu izpodbojno po prvem odstavku 125. člena ZPPSL. Tako stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo že v sklepu III Ips 118/97 z dne 27.11.1997 (objavljenem v komentarju ZPPSL avtorice dr. Nine Plavšak, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, strani 702 in 703).

Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji trdila, da izpodbijano pravno dejanje ni asignacija, ker A. d.o.o. ni plačal toženi stranki nekaj namesto tožeči stranki. Ni torej plačal toženi stranki nekaj na račun tožeče stranke. Menila je, da je lahko šlo za prevzem izpolnitve in da iz predloženih listin ni razvidno, da bi se s tem zmanjšalo premoženje tožeče stranke (stečajnega dolžnika). Na to trditev v sodbi sodišča prve stopnje ni dobila odgovora. Sodišče prve stopnje je namreč obe izpodbijani pravni dejanji štelo za asignaciji, ne da bi obrazložilo zakaj. Stališče pritožbenega sodišča (če ga je mogoče razumeti kot odgovor na tak ugovor tožene stranke), da je za presojo izpodbojnosti obeh obravnavanih asignacij odločilno že to, da je tožeča stranka toženo stranko postavila v primerjavi z ostalimi stečajnimi upniki v ugodnejši položaj, ker sta bili njeni terjatvi poplačani v celoti, pa glede na razloge, navedene v prejšnjih odstavkih obrazložitve, ni pravilno. Prav ima tako zahteva za varstvo zakonitosti, da je tako stališče pritožbenega sodišča materialnopravno zmotno, ker je v nasprotju z določbo prvega odstavka 125. člena ZPPSL. Ker je zavzelo tako materialnopravno stališče, se tudi pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, ali izpodbijani pravni dejanji res predstavljata asignaciji ali ne in ali je z njima prišlo do zmanjšanja stečajne mase in s tem oškodovanja stečajnih upnikov ali ne. To pa pomeni, da je tudi trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da nobena od sodb nižjih sodišč nima razlogov o tem odločilnem dejstvu, zaradi česar ju ni moč preizkusiti, pravilna. Iz tega sledi, da je tako v postopku na prvi kot v postopku na drugi stopnji prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 379. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP obe izpodbijani sodbi razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razveljaviti je bilo treba tudi odločbi o stroških postopka tako na prvi kot na drugi stopnji, ker je odločitev o njih odvisna od uspeha z glavno stvarjo.