Jedro

Po določbi četrtega odstavka 160. člena ZDR se letni dopust določa in izrablja v delovnih dnevih, vendar pa 5. odstavek določa, da se kot dan letnega dopusta šteje vsak delovni dan, ki je po razporeditvi delovnega časa pri delodajalcu za posameznega delavca določen kot delovni dan. Tožnik je bil razporejen v turnusno delo in sicer je delal dva dni po dvanajst ur, nato pa je bil en dan prost. Tako je bilo povprečje v teh treh dneh osem ur na dan. Glede na to mu je tožena stranka pravilno za dneve dopusta, ki so bili po razporeditvi delovnega časa pri njej določeni kot tožnikovi delovni dnevi, obračunala nadomestilo za dvanajst ur dela, kot bi dejansko trajal njegov delovni čas, če bi tiste dni delal. Za dan, ki pa zaradi prerazporeditve delovnega časa, ni bil tožnikov delovni dan, pa tožnik ni bil upravičen do nadomestila in tudi dopusta ni koristil. Zaradi tega tožnik ni bil prikrajšan pri koriščenju letnega dopusta, saj je koristil letni dopust le za delovne dni po razporeditvi delovnega časa, tako kot so dopust koristili tudi drugi zaposleni pri toženi stranki, katerih dnevna delovna obveza je bila osem ur dela na dan.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: Toženec je dolžan v roku 8 dni plačati tožniku odškodnino za neizrabljen letni dopust: - za leto 2007 znesek 196,80 EUR bruto tako, da od bruto zneska za tožnika odvede davke in prispevke, neto znesek pa izplača na račun tožnika skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2008 do plačila, - za leto 2008 znesek 1.277,76 EUR bruto tako, da od bruto zneska za tožnika odvede davke in prispevke, neto znesek pa izplača na račun tožnika skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 do plačila, - za leto 2009 znesek 1.261,44 EUR bruto tako, da od bruto zneska za tožnika odvede davke in prispevke, neto znesek pa izplača na račun tožnika skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 do plačila, - za leto 2010 znesek 1.246,98 EUR bruto tako, da od bruto zneska za tožnika odvede davke in prispevke, neto znesek pa izplača na račun tožnika skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2011 do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 393,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom, ki pa ni pod pritožbo, je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za neizrabljeni letni dopust: za leto 2007 znesek 196,80 EUR bruto tako, da od bruto zneska za tožnika odvede davke in prispevke, neto znesek pa izplača na račun tožnika skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2008 do plačila, za leto 2008 znesek 1.277,76 EUR bruto tako, da od bruto zneska za tožnika odvede davke in prispevke, neto znesek pa izplača na račun tožnika skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 do plačila, za leto 2009 znesek 1.261,44 EUR bruto tako, da od bruto zneska za tožnika odvede davke in prispevke, neto znesek pa izplača na račun tožnika skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 do plačila, za leto 2010 znesek 1.246,98 EUR bruto tako, da od bruto zneska za tožnika odvede davke in prispevke, neto znesek pa izplača na račun tožnika skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2011 do plačila (I. točka izreka). Zaradi umika tožbe je postopek v zvezi z višjim plačilom odškodnine za leto 2007 še za 196,80 EUR s pp ustavilo (II. točka izreka). Odločilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 391,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prejema sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila (III. točka izreka).

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu pritožuje tožena stranka. Navaja, da se z odločitvijo in obrazložitvijo sodišča prve stopnje ne strinja. Pravilnik o evidentiranju delovnega časa zaposlenih, ki velja pri toženi stranki v 7. členu točka 6 določa, da v enoti ... in … (...) poteka delovna obveznost dvanajst ur na dan, saj je zaradi specifičnosti delovnega mesta zdravstveni tehnik s specifičnimi znanji določena dvanajst urna delovna obveznost. Tožena stranka ima namreč delo organizirano v dveh izmenah, ker mora zagotavljati štiriindvajset urno nudenje storitev in pomoči. Zaradi teh specifičnosti se specifično odmerja in koristi tudi letni dopust. Tako je tožena stranka tožniku za vsak dan koriščenja letnega dopusta plačala nadomestilo v višini dvanajstih delovnih ur in zato tožnik v finančnem smislu ni bil oškodovan, saj je prejel nadomestilo v taki višini, ki je ekvivalentna odmerjenemu številu dni letnega dopusta, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Tožena stranka je že v postopku pred sodiščem prve stopnje izpostavila določbo 9. odstavka 137. člena ZDR, po katerem mora delodajalec delavcu za dan letnega dopusta izplačati nadomestilo v številu ur, kot da bi delavec delal. Tako bi tožena stranka ravnala diskriminatorno, saj bi bili delavci, ki imajo dnevno delovno obveznost daljšo (dvanajst ur) priviligirani v primerjavi z delavci, ki imajo osemurno delovno obveznost. Vsi delavci imajo namreč enak tedenski delovni čas in sicer štirideset ur. Zato bi delavec z osemurno dnevno delovno obveznostjo pri tridesetih dneh letnega dopusta prejel bistveno manj, kot delavec, ki je upravičen do tridesetih dni letnega dopusta in ima dvanajsturno dnevno delovno obveznost. Tožena stranka zaradi tega poudarja, da je takšen način odmerjanja in izrabe letnega dopusta uvedla zgolj iz načela pravičnosti in enakega obravnavanja vseh delavcev. Z izpodbijano odločitvijo pa je sodišče prve stopnje priviligiralo delavce, ki delajo v dvanajst urni dnevni delovni obveznosti, na račun tistih, ki imajo dnevno delovno obveznost zgolj v višini osmih ur. Glede na navedeno pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi v celoti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži v plačilo vse stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da pa je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo.

Bistveno vprašanje v tem individualnem sporu je, ali je tožena stranka tožniku, ki je delal v turnusu po dvanajst ur dnevno in štirideset ur na teden, upravičeno preračunala pripadajoče dneve letnega dopusta iz osem ur dnevno na dvanajst ur dnevno. Sodišče prve stopnje je kot nesporno med strankama ugotovilo, da je bilo pri toženi strani izmensko delo urejeno tako, da je tožnik delal en dan v dnevni izmeni, naslednji dan v nočni izmeni potem pa je imel en dan prosto. Tožena stranka je tožniku dneve pripadajočega letnega dopusta pomnožila z osmimi urami in znesek delila z dvanajstimi urami, kolikor je trajala tožnikova dnevna delovna obveznost in dobila število dni letnega dopusta, ki jih je tožnik lahko koristil. Tako je tožniku za dneve letnega dopusta obračunavala nadomestilo za dvanajst ur. Kljub izpovedi priče A.A., ki je pojasnila, da so pri toženi stranki ugotovili, da je pri takšnem načinu preračunavanja in evidentiranja dopusta bila odsotnost posameznika, ki dela po osem ur in tistega, ki dela po dvanajst ur dnevno približno enaka in sicer po približno šest tednov, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da takšno ravnanje tožene stranke ni bilo zakonito, saj je z njim tožnika prikrajšala za možnost, da bi dejansko izkoristil toliko dni dopusta, kot mu jih je priznala z odločbami. Svojo odločitev je oprlo na Konvencijo Mednarodne organizacije dela (MOD) št. 132 o plačanem letnem dopustu in določbo 160. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določata, da se letni dopust določa in izrablja le v delovnih dnevih in ne po urah, enako pa je določeno tudi v Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstvenega in socialnega varstva (Ur. l. RS 14/1994 in naslednji), ki se je v spornem obdobju uporabljala pri toženi stranki, in v Kolektivni pogodbi za zaposlene v zdravstveni negi (Ur. l. RS, št. 60/1998 in naslednji), ki se prav tako uporablja pri toženi stranki. Po stališču sodišča prve stopnje bi morala tožena stranka, glede na določbo 159. člena ZDR, ki minimalno število dni letnega dopusta veže na štiri tedne in je tako minimalno število dni letnega dopusta posameznega delavca odvisno od razporeditve delovnih dni v tednu, to upoštevati pri odmeri letnega dopusta in ne pri izrabi le-tega. Na podlagi navedenega je zaključilo, da tožnik ni izrabil vseh dni z odločbami odmerjenega letnega dopusta, zato je njegovemu tožbenemu zahtevku ugodilo in mu priznalo odškodnino za neizkoriščen letni dopust za leta 2007, 2008, 2009 in 2010 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izteku referenčnega obdobja, v katerem je tožnik še lahko koristil preneseni dopust iz preteklega leta.

Takšna odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno napačna. Sodišče prve stopnje je sicer svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, vendar pa je napačno uporabilo določbe 160. člena ZDR. Po 4. odstavku tega člena se letni dopust res določa in izrablja v delovnih dnevih, vendar pa 5. odstavek določa, da se kot dan letnega dopusta šteje vsak delovni dan, ki je po razporeditvi delovnega časa pri delodajalcu za posameznega delavca določen kot delovni dan. Tožnik je bil razporejen v turnusno delo in sicer je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, delal dva dni po dvanajst ur, nato pa je bil en dan prost. Tako je bilo povprečje v teh treh dneh osem ur na dan. Glede na to mu je tožena stranka pravilno za dneve dopusta, ki so bili po razporeditvi delovnega časa pri njej določeni kot tožnikovi delovni dnevi, obračunala nadomestilo za dvanajst ur dela, kot bi dejansko trajal njegov delovni čas, če bi tiste dni delal. Za dan, ki pa zaradi prerazporeditve delovnega časa, ni bil tožnikov delovni dan, pa tožnik ni bil upravičen do nadomestila in tudi dopusta ni koristil. Zaradi tega tožnik ni bil prikrajšan pri koriščenju letnega dopusta, saj je koristil letni dopust le za delovne dni po razporeditvi delovnega časa, tako kot so dopust koristili tudi drugi zaposleni pri toženi stranki, katerih dnevna delovna obveza je bila osem ur dela na dan. Tožnik dopusta ni koristil po urah, ampak, kot je že pojasnjeno, po delovnih dneh, zato tožena stranka z načinom preračunavanja tožnikovega letnega dopusta na njegovo delovno obveznost po prerazporeditvi delovnega časa ni kršila niti Konvencije MOD št. 132, prav tako pa tudi ne ZDR in obeh kolektivnih pogodb, ki jo zavezujeta. Za vse zaposlene pri toženi stranki je veljal štirideset urni delovni teden in vsi zaposleni so lahko koristili letni dopust za delovne dneve po razporeditvi delovnega časa pri toženi stranki. Zradi navedenega tožnik do plačila odškodnine za neizrabljen letni dopust za leta 2007, 2008, 2009 in 2010 ni upravičen.

Ker tožnik v sporu ni uspel, je skladno s 154. členom ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona dolžan tožeči stranki povrniti stroške postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZodvT, Ur. l. RS št. 67/2008). Potrebni stroški tožene stranke so stroški nagrade za postopek po tarifni št. 3100 v višini 159,90 EUR, stroški nagrade za narok po tarifni št. 3102 v znesku 147,60 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni št. 6002 v znesku 20,00 EUR in davek na dodano vrednost po tarifni št. 6007 v višini 20%, tako da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 393,00 EUR stroškov postopka v osmih dneh, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zaradi navedenega je pritožba tožene stranke utemeljena in ji je pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje skladno s 5. alieno 358. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 351. člena istega zakona spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožniku pa naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka, kar izhaja iz izreka sodbe.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, saj jih tožena stranka ni priglasila.