Jedro

Tudi pri postopku za priznanje posebne zaščite tujca mora prosilec za priznanje tega statusa aktivno sodelovati z organi odločanja, kar pomeni tudi to, da verjetno izkažeta svoje poreklo in zakonski stan (mešani zakon), na katerega se sklicujeta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 52/2003-6 z dne 12.2.2003.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov proti odločbi tožene stranke z dne 28.11.2002 (1. točka izreka), s sklepom pa je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka). Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 17.10.2002, s katero je to ministrstvo zavrnilo prošnjo tožnikov za priznanje posebne oblike zaščite v Republiki Sloveniji po 61. členu Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 124/2000 in 67/2001, v nadaljevanju ZAzil).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da sta prvostopni upravni organ in tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Zato je v sodbi navedlo, da v skladu s pooblastilom iz 2. odstavka 67. člena ZUS ponovno ne navaja razlogov zavrnilne odločbe, kateri sledi v celoti. Dodalo pa je, da je organ, ki je vodil postopek o dovolitvi zadrževanja tožnikov v Republiki Sloveniji, izvedel poseben ugotovitveni postopek, zaslišal tožnika z vidika položaja mešanih zakonov na Kosovu in p-roučil dejanske razmere v matični državi tožnikov na podlagi številnih mednarodnih poročil in dokumentov, ki so navedeni v prvostopni odločbi. Tudi po presoji sodišča prve stopnje je pravilna ugotovitev, da ne obstajajo okoliščine, ki bi pomenile možnost, da bi bilo življenje tožnikov z vrnitvijo na Kosovo ogroženo oziroma da bi tožnika bila izpostavljena mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju. Sicer pa tožnika v tem postopku uveljavljata iste razloge, kot sta jih uveljavljala v azilnem postopku, v katerem je bila njuna prošnja že pravnomočno zavrnjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 912/2002. Varnostni položaj je na Kosovu in tudi v U. (F.), od koder prihajata tožnika, stabilen, vračanje beguncev je v porastu, za varnost skrbi mednarodna policija, ki ima velik ugled. Glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi po presoji sodišča strah tožnikov pred vrnitvijo v matično državo ni v tolikšni meri konkretiziran, da bi bila upravičena do posebne oblike zaščite v Republiki Sloveniji. Tožnika le navajata, da bi bila ogrožena zaradi njunega mešanega zakona, ker je tožnica (domnevno) srbskega porekla, v dokaz teh trditev pa nista predložila niti poročnega lista. Tak občutek ogroženosti pred negotovimi bodočimi dogodki pa še ne pomeni izpolnjevanja pogojev po določbi 61. člena ZAzil, ker strah tožnikov objektivno ni pogojen z razmerami na Kosovu. Zato je sodišče prve stopnje tožbo zavrnilo.

Tožnika v pritožbi zoper sodbo uveljavljata vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, ali pa da jo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje. Navajata, da je utemeljitev izpodbijane sodbe neprepričljiva. Razmere na Kosovu niso stabilne, kar izkazuje prisotnost mednarodne policije, ker jih matična država ni sposobna urediti. Osebe iz mešanih zakonov, kar je tožnica, so preganjane od Albancev in od Srbov. Organ odločanja ne bi smel opreti svoje odločitve na dejstvo, da nista predložila poročnega lista. S tem je organ kršil določbo 6. odstavka 24. člena ZAzil. Pa tudi sicer je organ prevalil dokazno breme na tožnika. Organi odločanja tudi napačno sledijo dikciji zakona, ko vežejo pravico do posebne zaščite na neposredno preganjanje. Po določbah ZAzil za vrnitev osebe v njeno državo, kjer bi lahko bila preganjana, zadošča že utemeljen strah, kar pa sta izkazala. V skladu z določbami ZAzil in mednarodnih konvencij mora za priznanje zaščite obstajati dejansko tveganje, da bo stranka podvržena slabemu ravnanju, kar je v obravnavanem primeru tudi nedvomno izkazano. Tožnika v Slovenijo nista prišla iz ekonomskih razlogov, iščeta le varno skupno življenje.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Če se prosilcu za azil prošnja za azil pravnomočno zavrne, mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku, ki mu je za to določen. Iz razlogov, ki so določeni v 61. členu ZAzil, pa se mu lahko na njegovo prošnjo ali po uradni dolžnosti prizna posebna oblike zaščite, ki je v tem, da začasno ostane v Republiki Sloveniji. Po 3. odstavku 61. člena ZAzil se tujcu prizna ta zaščita, če bi bila odstranitev iz drža-ve v nasprotju s 6. členom ZAzil (1. alinea), ali če so podani pogoji za zaščito tujca v Republiki Sloveniji na podlagi drugega predpisa ali mednarodne pogodbe (2. alinea). Določba 1. alinee 3. odstavka 61. člena ZAzil napotuje na določbo 1. odstavka 6. člena tega zakona oziroma na upoštevanje načela nevračanja oseb v državo, kjer bi bilo njihovo življenje ali svoboda ogrožena zaradi njihove rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali politi-čnega prepričanja oziroma v državo, v kateri bi b-ile lahko izpostavljene mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni.

Izpodbijana sodba je po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita. Tožnikoma je bila s pravnomočno odločbo zavrnjena prošnja za azil. Subjektivno ogroženost osebe, ki zaprosi za posebno obliko zaščite iz 61. člena ZAzil, ugotavlja pristojni organ na podlagi navedb oziroma listin, ki jih predloži prosilec. V obravnavani zadevi pa tožnika, kot izhaja iz izpodbijane sodbe in podatkov v upravnih spisih, s svo-jimi navedbami nista izkazala dejansk-ih okoliščin in konkretnih dejstev, zaradi katerih bi se lahko čutila ogrožena oziroma preganjana ob vrnitvi v matično državo. Tožnika imata sicer prav, da organ svoje odločitve ne sme vezati le na predložitev nekega dokumenta, v tem primeru poročnega lista. Vendar pa pritožbeno sodišče meni, da so upravna organa in sodišče prve stopnje svoje odločitve oprli predvsem na izkazane razmere na Kosovu, ne pa izključno na nepredložitev poročnega lista. Poleg tega bi morala prosilca za posebno zaščito aktivno sodelovati z organi odločanja, kar pomeni tudi to, da verjetno izkažeta svoje poreklo in zakonski stan, na katerega se sklicujeta. Zaradi tega razlogi, ki jih tožnika navajata za priznanje posebne oblike zaščite po ZAzil, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne morejo predstavljati tistih utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi se jima v skladu s 3. odstavkom 61. člena ZAzil tak status priznal. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno pritrdilo toženi stranki, ki je, po podatkih upravnih spisov, oceno stanja, da je v matični državi tožnikov stanje stabilno, oprla na poročila mednarodnih organizacij o stanju na Kosovu. Zato na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati pritožbene navedbe, s katerimi tožnika ponovno zatrjujeta, da njuna vrnitev v matično državo ni varna in da je njun strah pred preganjanjem utemeljen.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, ki se nanaša na načelo nevračanja, saj se to načelo vsebinsko prepleta s pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za priznanje azila. Načelo nevračanja samo po sebi še ne pomeni, da je prosilcu dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji. Zato ne držijo pritožbeni ugovori, da so bile, zaradi neupoštevanja tega načela, kršene določbe notranjega in mednarodnega prava.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.