Jedro

Tožnik kot invalid III. kategorije (zmožen je opravljati lažja fizična dela, brez zahteve po stoječem delu ali dolgotrajnem sedenju, z možnostjo razgibanja in fizične sprostitve) nima pravice do invalidske pokojnine, ker ob nastanku invalidnosti ni dopolnil 63 let.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 3. 3. 2009 in pod isto opr. št. z dne 6. 10. 2008 ter se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in prizna pravica do invalidske pokojnine.

Zoper sodbo je vložil pritožbo tožnik smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je njegova osnovna bolezen Morbus Klippel – trenanaud in je zaradi tega obremenjeno srce. Prav tako je obremenjena hrbtenica, ker ima eno nogo daljšo za 3 cm. Ne strinja se z mnenjem dr. A.A., ker meni, da ni jasno. Zato je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje. Na mnenje prof. A.B. pa nima pripomb. Glede na njegovo eksistenčno stanje, ne išče nobene miloščine, ampak samo tisto, kar mu pripada na podlagi delovne dobe. V Republiki Hrvaški ima I. kategorijo invalidnosti, ker zanj ni dela. Prav tako zanj ni dela v Sloveniji, kar je potrdila tudi delavka na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v tej pravdi v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 3. 3. 2009 ter prvostopne odločbe iste opr. št. z dne 6. 10. 2008, s katero je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine, ker je invalid III. kategorije invalidnosti od 24. 10. 2006 dalje in ne izpolnjuje pogojev po 67. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1).

Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev o tem, da sta citirani odločbi toženca pravilni in zakoniti in da pri tožniku še ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in I. kategorije invalidnosti, imelo dovolj strokovno prepričljive podlage v mnenju invalidske komisije prve stopnje z dne 1. 10. 2008, mnenju invalidske komisije druge stopnje z dne 25. 2. 2009, v dopolnilnem mnenju invalidske komisije druge stopnje podanem 15. 6. 2011, kakor tudi v mnenju komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti, Univerze v A., ki je bilo izdelano v sestavi specialistke psihiatrije prof. dr. A.A. in prof. dr. A.B., specialista interne medicine.

Sodišče je glede na tožnikovo nestrinjanje z mnenjem izvedenke specialistke psihiatrije in pripombami, da v njenem mnenju ni jasno, ali je bil 3. 3. 2009 bolan ali ne, izvedenko še zaslišalo in s tem odpravilo nejasnosti in v pripombah izražene dvome v podano mnenje.

Sodišče prve stopnje je mnenje specialistke psihiatrije, kot tudi specialista interne medicine v celoti povzelo. Iz mnenja specialistke psihiatrije in njenega zaslišanja izhaja, da je šlo pri tožniku za reaktivne motnje. Te motnje je ocenila kot reaktivne motnje, ki so se pojavile kot odziv na neugodne življenjske razmere po izgubi dela in slabšo samopodobo zaradi nezaposlenosti. Do dne 3. 3. 2009 (do dneva dokončne odločbe toženca) je bil tožnik po mnenju izvedenke zaradi anksiozno depresivnih motenj le občasno nezmožen za delo, ni pa mogoče zaradi njegovega duševnega stanja ugotoviti trajne invalidnosti. Menila je, da je do izdaje dokončne odločbe toženca, to je do 3. 3. 2009 bil zmožen opravljati lažja fizična dela, brez zahteve po stoječem delu ali dolgotrajnem sedenju, z možnostjo razgibanja in fizične sprostitve. Smiselno enakega mnenja je bil tudi specialist internist, da je tožnik zaradi Klippel – trenaunay – evega sindroma funkcijsko sposoben za delo z omejitvami.

Oba specialista sta bila glede tožnikove dela zmožnosti in kategorije invalidnosti, enako kot pred tem invalidske komisije, enotnega mnenja, da je tožnik še zmožen za delo z omejitvami in da torej pri njem še ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti v smislu I. kategorije invalidnosti po prvi alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1. V mnenjih je bila upoštevana vsa dokumentacija, iz katere je razvidno, da gre pri tožniku za prirojene malformacije perifernega žilja, za bolečine v križu, za ponavljajoče depresivne motnje in esencialno arterijsko hipertenzijo. Zaradi takšnih obolenj in zdravstvenih težav, je tudi ugotovljeno, da so pri delu potrebne omejitve. Kakšne zdravstvene težave ima tožnik in kakšne intenzitete, so izvedenci v sodnem in predsodnem postopku ugotovili na podlagi opravljenih preiskav in izvidov, ki so jih v mnenjih tudi povzeli.

Drugačnega zdravstvenega stanja, kot so ga pri tožniku ugotovili izvedenci, tožnik v pritožbi ne navaja, pač pa le, da je opravil drugačne preiskave in preglede kot pri obeh izvedencih. Navedeno je tudi logično, saj so specialisti, ne le z osebnim pregledom, ampak še z drugimi metodami, ugotavljali kakšno je tožnikovo zdravstveno stanje za potrebe zdravljenja, medtem ko sta izvedenca z osebnim pregledom preverjala že ugotovljeno zdravstveno stanje za potrebe izvedenskega mnenja in za odgovor na vprašanje, kakšna je tožnikova delovna zmožnost. Ta se namreč skladno s 60. členom ZPIZ-1 ugotavlja na podlagi sprememb v zdravstvenem stanju po končanem zdravljenju. Glede na definicijo invalidnosti, določeni v citirani določbi 60. člena ZPIZ-1, tožnik neutemeljeno uveljavlja I. kategorijo invalidnosti, na podlagi dejstva, da zanj v Sloveniji, enako kot na Hrvaškem, kjer je invalid I. kategorije invalidnosti, ni dela. Nezaposljivost in socialno stanje ne predstavljata razlogov in podlage za ugotovitev popolne nezmožnosti za delo in I. kategorije invalidnosti, na podlagi katere bi tožnik v skladu s 67. členom ZPIZ-1, pridobil pravico do invalidske pokojnine.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.