Jedro

Iz zapisnika izhaja, da je voden tako, kot določajo drugi in tretji odstavek 32. člena ZEN ter 4. člen Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru. To pa pomeni, da sodišče šteje, da vsebina v zapisniku zapisanega ustreza poteku in vsebini opravljenih dejanj in danih izjav. Tudi sam tožnik v tožbi ne trdi, da bi na zapisnik pred njegovim podpisom podal pripombe (v smislu, da bi v zapisniku kaj ne bilo zapisano ali ne bilo zapisano pravilno) ali da bi na mejni obravnavi izrazil nestrinjanje s predlagano mejo, ob tem ko bi hkrati pokazal svojo mejo, kar bi pomenilo – glede na peti odstavek 31. člena ZEN – da s predlagano mejo ni soglašal. Kar pomeni, da (niti) ne trdi, da bi na zapisniku izostal zapis o poteku dejanj, ki bi bila opravljena ali o vsebini izjav, ki bi bile dane in zaradi česar bi sodišče imelo podlago za presojo, da glede na izostanek pravno pomembne vsebine zapisnika elaborat, katerega sestavni del je zapisnik, ne bi mogel biti podlaga za zakonito odločbo.

Napake volje pri izjavljanju o poteku predlagane meje v pritožbi ali v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati; lahko se uveljavlja v pravdnem postopku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovni zahtevek tožnika se zavrne.

III. Stroškovni zahtevek stranke z interesom C.C. se zavrne.

Obrazložitev

1. Območna geodetska uprava Sevnica (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločil, da se v katastrski občini ... kot urejena evidentira meja oziroma del meje parcel, kot tam navedeno (v 1. točki izreka), da se v postopku evidentiranja parcelacije ugotovijo tam navedene spremembe (v 2. točki izreka) in da je grafični prikaz urejene meje in stanja parcel po opravljeni parcelaciji z označenimi zemljiškokatastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami priloga tej odločbi. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da so 24. 11. 2013 vložili zahteve za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje in parcelacije A.A., B.B., tožnik, C.C., Č.Č. in Občina D. Zahtevam je bil priložen elaborat, ki ga je po določbah Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) in Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (v nadaljevanju Pravilnik) izdelalo geodetsko podjetje E.E. s.p. ... V skladu s 130. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je prvostopenjski organ odločil, da bo začel in vodil en sam postopek. Iz elaborata je razvidno, katere stranke so sodelovale v postopku kot lastniki oziroma upravljavci posameznih parcel; za tožnika je ugotovljeno, da je sodeloval v postopku kot lastnik parcel št. 1035, 1036, 1037, 1039, 1040/4, 1041, 731/3, 733, 736/1, 757, 758, 759 in 175, vse k.o. ... Organ je z vpogledom v elektronsko zemljiško knjigo preveril, ali je bila lastnikom parcele, katere meje se je urejalo in lastnikom sosednjih parcel zagotovljena možnost udeležbe na mejni obravnavi; pri tem je ugotovil, da so bile vse osebe, ki so udeležene v postopku, vpisane kot lastniki v zemljiški knjigi. Organ je nato opravil preizkus vloge po 35. in 51. členu ZEN ter ugotovil, da ni razlogov za zavrženje oziroma zavrnitev zahteve. Ugotovil je nadalje, da je pogoj prvega odstavka 49. člena ZEN izpolnjen, ker je del meje parcele, ki se je dotika novi del meje, ki nastane z delitvijo, urejen. Parcelacija se je izvedla na zahtevo in pod pogoji, ki jih je navedel lastnik predmetne parcele – odmera javne poti. Vse stranke, ki so udeležene v postopku kot lastniki parcel, so na mejni obravnavi v zapisniku z dne 10. 6. 2013 podpisale izjavo o strinjanju s potekom predlagane meje. Organ je nato preveril, ali podatki o mejah, novih delih mej in parcelah omogočajo njeno evidentiranje ter ugotovil, da je ta pogoj izpolnjen.

2. Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 2. 9. 2014 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa.

3. Tožnik v tožbi navaja, da je z izpodbijano odločbo odločeno med drugim, da se kot urejena evidentira meja (del meje) parcel: 757 s sosednjimi parcelami 1490, 758, 1040/4 in 175 ter parcela št. 758 s sosednjo parcelo 1040/4 in v dotikališču s parcelo 759, ter da se v postopku evidentiranja parcelacije ukineta parceli št. 757 in 1490 ter se nadomestita s tam navedenimi parcelami. Tožnik je že v pritožbi navajal, da je na mejni obravnavi, ki se je odvijala 10. 6. 2013, opozoril pristojnega geodeta, da se pri urejanju meje med parcelo št. 757 in parcelo št. 1490 na vzhodnem delu ne strinja s katastrsko mejo. To je tožnik, zastopan na mejni obravnavi po pooblaščencu F.F., geodetu povedal po tem, ko mu je ta rekel, da so znamenja v točkah 305, 304 in 224 postavljena že od prej in da gre za katastrsko mejo. Tožnik in njegov pooblaščenec sta nato naknadno začela raziskovati, kdaj se je v tem delu urejala katastrska meja in sta ugotovila, da znamenja niso že od prej, temveč da so bila v teh točkah postavljena prav v predmetnem postopku, očitno v predmeritvi, kar je bilo tožniku in njegovemu pooblaščencu zamolčano. Najmanj nenavadno je, da so se vsa ostala znamenja na mejni obravnavi postavljala pred očmi navzočih, razen mejnih znamenj v točkah 305, 304 in 224 ter v točkah 78, 225 in 303. V točkah 78, 225 in 303 je evidentirana meja med parcelo št. 756 z javno potjo s parcelno številko 1490, na vzhodni strani. Tožnik sicer ni neposreden mejaš s parcelo št. 756, last C.C., vendar je prav slednja na kraju samem navajala, da ona vztraja na katastrski meji in ne na meji po dejanskem stanju in po uživanju. Mejna točka, ki je označena s točko 78, ni pravilno postavljena, ampak se mejnik nahaja tik ob zgornjem desnem vogalu stavbe št. 108, ki stoji deloma na parceli št. 756 in deloma na parceli št. 755/1, pot, ki je dobro vidna v naravi, pa teče tik ob zgornjem desnem robu stavbe št. 108. Mejnik v točki 78 bi se moral nahajati 7 m v smeri jugozahoda, tik ob zgornjem desnem vogalu stavbe št. 108. Ko sta tožnik in njegov pooblaščenec raziskovala, kdaj v preteklosti so bila brez tožnikove vednosti postavljena znamenja v že navedenih točkah, sta ugotovila, da je bila 23. 11. 2011 izdana odločba, s katero se je kot urejena evidentirala meja (del meje) parcele št. 755, med drugim z javno potjo parcelo št. 1490, pri čemer sta točki 6045 in 6047 postavljeni popolnoma v nasprotju z dejanskim stanjem, saj sta pomaknjeni v desno, celotni del poti pa prestavljen v tem delu za cca 7 m vzhodno in tako posega v parcelo tožnika št. 758. Sedanji postopek očitno predstavlja nadaljevanje protipravnega poseganja v lastnino tožnika, in sicer v parceli št. 758 in 757. Južni krak poti parcele št. 1490 je pomaknjen v tožnikovo parcelo št. 757 v točkah 305, 304 in 224 za cca 12 m. Tožnik dalje navaja, da je sicer predlagal med drugim ureditev meje med parcelo št. 757 in 1490, vendar na kraju samem ni prišlo do soglasja glede poteka meje v južnem kraku, zato je prisotni geodet dejal, da se bo ta del meje uredil enkrat drugič. Vendar o tem ni bil napravljen nikakršen zapisnik, prav tako ni to zavedeno v zapisniku mejne obravnave z dne 10. 6. 2013, pri tem pa tožnikov pooblaščenec kot prava neuka stranka ni vedel in ni mogel vedeti, da bodo nezapisane pripombe lahko vplivale na izid postopka. Zaupal je geodetu in podpisal je zapisnik, ker je bil prepričan, da se v tem postopku ni urejala meja med južnim krakom parcele št. 1490 in parcelo št. 757, torej da se ni določila meja v točkah 305, 304 in 224. Tožnik je prišel v zmoto še toliko bolj zaradi okoliščine, ker je geodet pooblaščencu rekel, da se meja med tožnikovima parcelama št. 757 in 758 s parcelo 1490 kljub vloženi zahtevi ne bo urejala. Iz teh razlogov je po mnenju tožnika izpodbijana odločba prvostopenjskega organa nezakonita. Tožniku je bilo na mejni obravnavi rečeno, naj podpiše zapisnik, ker ta obsega le določitev meje med parcelo št. 757 in 1490 v predelu severne meje teh parcel. Tožnik je bil zaveden, ker je njegov pooblaščenec že na začetku povedal, da pristaja na ureditev meje parcele št. 757 s parcelo št. 1490 na vzhodnem delu le po dejanskem stanju ter da zapisnika, ki bi bil v nasprotju s tem, ne bo podpisal. Pristojnega geodeta je angažirala Občina D., ki je bila zainteresirana predvsem za ureditev meje na severnem delu. Tožnik dodaja, da je bil po tem, ko je ugotovil, kaj se je zgodilo, večkrat na prvostopenjskem organu, kjer se je srečal z uradno osebo ter ji povedal, da zahteva ponovno obravnavo na kraju samem, kar mu je bilo tudi obljubljeno, vendar nato ni bilo spoštovano, poleg tega pa v upravnem spisu tudi ni nobenega uradnega zaznamka o naknadnih pripombah pooblaščenca tožnika k zapisniku mejne obravnave. Tožnikov pooblaščenec je pri prvostopenjskem organu tudi navajal, da umika soglasje za potek meje, kot izhaja iz zapisnika o mejni obravnavi, in to pred izdajo odločbe, vendar to ni bilo upoštevano. Ne prvostopenjska ne drugostopenjska odločba tudi ne omenjata tožnikovega umika zahteve za evidentiranje meje za primer, da ne bi bila opravljena nova mejna obravnava. Tožnik meni, da je okoliščino, da sta on in njegov pooblaščenec prava neuki osebi, pri odločanju treba upoštevati. Tožnik dodaja, da se je večkrat zglasil tudi na Občini D. in tudi tam pristojnemu uslužbencu povedal, da se z mejo, kot se je določala na kraju samem, ne strinja ter da umika soglasje in tudi zahtevo za ureditev meje. Namesto da bi bile upoštevane tožnikove pripombe v postopku, je bil v skladu s 36. členom ZEN napoten, da zatrjevano napako volje uveljavlja v pravdnem postopku. Najmanj, kar bi prvostopenjski organ moral narediti, je, da bi v skladu s prvim odstavkom 39. člena ZEN izdal tožniku poziv, da začne sodni postopek ureditve meje pred pristojnim sodiščem. Tožnik v dokazne namene predlaga sodišču, da vpogleda predmetni upravni spis ter da zasliši tožnika, njegovega pooblaščenca, G.G. – uslužbenca Občine D., geodeta E.E., C.C. in H.H. – uradno osebo pri prvostopenjskemu organu. Sodišču predlaga, da po izvedbi dokazov odloči, da se odločba prvostopenjskega organa odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka je sodišču poslala upravne spise v zadevi, odgovorila pa je na poziv sodišča, da se opredeli do tožbenih navedb, ki pa jih je prerekala.

5. Sodišče je tožbo kot strankam z interesom poslalo v odgovor tudi ostalim strankam v prvostopenjskem postopku. Na tožbo je odgovorila C.C. V odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, navaja, da so navedbe tožnika neresnične in izmišljene. Postopek mejne obravnave je potekal v skladu s pravili stroke in predpisi. Na mejni obravnavi je bil voden zapisnik, ki je bil lastnikom in tudi tožniku oziroma njegovemu pooblaščencu prebran, vsi udeleženci, tudi tožnik oziroma njegov pooblaščenec pa so izjavili, da se v celoti strinjajo s predlagano, torej spremenjeno mejo. Tožnikov pooblaščenec je zapisnik podpisal lastnoročno ter brez prisile ali vpliva. Po opravljeni mejni obravnavi in parcelaciji pa si je premislil. Stranka z interesom v dokazne namene predlaga vpogled v spis v predmetni zadevi ter zaslišanje kot prič nje in geodeta E.E. Sodišču predlaga naj tožbo kot neutemeljeno zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožnik na navedbe stranke z interesom C.C. ni odgovoril. Podal pa je pripravljalno vlogo v zvezi z odgovorom toženke. V njej navaja, da je pooblaščenec tožnika na mejni obravnavi 10. 6. 2013 opozoril geodeta, da se ne strinja s predlaganim potekom meje med parcelama št. 757 in 1490, in sicer da se ne strinja s točkami 305, 304 in 224. Geodet mu je pojasnil, da se te točke ne vzpostavljajo, da so že od prej. Naknadno pa je tožnikov pooblaščenec ugotovil, da je te točke geodet očitno vzpostavil v postopku predmeritev, kar pa je na mejni obravnavi zamolčal. Svoje ugovore je tožnik ustno posredoval geodetu, ta pa jih ni zapisal; glede na te ugovore bi geodet nadaljnji postopek moral prekiniti, vendar tega ni storil. Tožnik je tudi pri prvostopenjskem organu povedal, da znamenja v točkah 305, 304, 224, 78, 225 in 303 na mejni obravnavi niso bila vzpostavljena, da s temi znamenji ni soglašal ter je to geodetu tudi povedal, pa mu je ta odgovoril, da so ta mejna znamenja že od prej. Ustne ugovore tožnikovega pooblaščenca pa bi prvostopenjski organ v obliki uradnega zaznamka moral zapisati in postopek ustaviti, pa tako ni ravnal; to ima za posledico nepravilnost in nezakonitost postopka in izpodbijane odločbe. Tožnik zato vztraja pri podanem tožbenem predlogu.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Predmet spora je odločba prvostopenjskega organa, s katero je ta v združenem postopku odločil o zahtevah za evidentiranje kot urejenih meja oziroma delov meja ter parcelacije zemljiških parcel v k.o. ..., ki so jih vložili A.A., B.B., tožnik, C.C., Č.Č. in Občina D. Tožnik je v postopku sodeloval kot lastnik parcel št. 1035, 1036, 1037, 1039, 1040/4, 1041, 731/3, 733, 736/1, 757, 758, 759 in 175, vse k.o. ..., kot sporno pa izpostavlja ureditev dela meje parcele št. 757, ki je v njegovi lasti, s parcelo št. 1490 v lasti Občine D. V tožbi navaja, da se z ureditvijo dela meje v točkah 305, 304 in 224 ni strinjal že na mejni obravnavi, pa mu je bilo tedaj s strani geodeta pojasnjeno, da so znamenja v teh točkah že od prej ter da gre za katastrsko mejo in da se del meje, ki je sporen, ne bo urejal, zato je zapisnik podpisal brez pripomb. Naknadno je ugotovil, da ga je geodet zavedel in da se je o strinjanju s predlagano mejo odločal v zmoti, kot neuka stranka pa tudi ni vedel oziroma mogel vedeti, da bodo nezapisane pripombe lahko vplivale na izid postopka. Tudi prvostopenjski organ pa nato ni zapisal in upošteval njegovih ustnih izjav, da umika soglasje k poteku meje, določenem na mejni obravnavi, in da pogojno, če ne bi bila opravljena nova mejna obravnava, umika zahtevo za evidentiranje urejene meje.

9. Kot ugotavlja sodišče, iz izpodbijane odločbe prvostopenjskega organa izhaja, da je ta v postopku za evidentiranje urejenih meja oziroma njihovih delov ter parcelacije opravil preizkus po 35. členu ZEN, ki med drugim obsega ugotavljanje, ali elaborat ureditve meje obsega vse sestavine (sestavni del elaborata ureditve meje pa je tudi zapisnik mejne obravnave - prvi odstavek 32. člena ZEN), ter da ni ugotovil nepravilnosti (ki bi bile razlog za zavrženje ali zavrnitev zahtev); da je bil zahtevam za evidentiranje urejene meje in parcelacije priloženi elaborat izdelan v skladu z zahtevami ZEN in Pravilnika, pa je prvostopenjski organ navedel še posebej. Da nepravilnosti v zapisniku mejne obravnave ni, je po pregledu spisne dokumentacije v pritožbenem postopku ugotovil tudi drugostopenjski organ. Tudi sodišče po pregledu zapisnika mejne obravnave z dne 10. 6. 2013 pritrjuje ugotovitvam upravnih organov obeh stopenj (da je elaborat izdelan v skladu z določbami ZEN in Pravilnika), kajti iz zapisnika izhaja, da je voden tako, kot določajo drugi in tretji odstavek 32. člena ZEN ter 4. člen Pravilnika. Iz zapisnika tako med drugim izhaja: katere meje so se urejale; glede katerih meja je bilo doseženo soglasje o ureditvi v skladu s katastrsko mejo; da je bilo udeležencem dano opozorilo, da morajo pokazati svojo mejo, če se s predlagano mejo ne strinjajo, ker se bo v nasprotnem primeru štelo, da se strinjajo s predlagano mejo; da je bil zapisnik strankam prebran in nanj nimajo pripomb; da s podpisi potrjujejo potek predlagane meje, glede katerega so bile seznanjene tudi v obliki zarisa na zemljiškoknjižnem prikazu. Zapisnik je s strani vseh udeleženih na mejni obravnavi podpisan, tudi s strani tožnikovega pooblaščenca. Da bi za zapisnik s tako vsebino lahko presodilo drugače, kot da je voden skladno s prej citiranimi določbami 32. člena ZEN in 4. člena Pravilnika, sodišče nima podlage. To pa pomeni, da sodišče šteje, da vsebina v zapisniku zapisanega ustreza poteku in vsebini opravljenih dejanj in danih izjav. Tudi sam tožnik v tožbi ne trdi, da bi na zapisnik pred njegovim podpisom podal pripombe (v smislu, da bi v zapisniku kaj ne bilo zapisano ali ne bilo zapisano pravilno) ali da bi na mejni obravnavi izrazil nestrinjanje s predlagano mejo, ob tem ko bi hkrati pokazal svojo mejo, kar bi pomenilo – glede na peti odstavek 31. člena ZEN – da s predlagano mejo ni soglašal. Kar pomeni, da (niti) ne trdi, da bi na zapisniku izostal zapis o poteku dejanj, ki bi bila opravljena ali o vsebini izjav, ki bi bile dane in zaradi česar bi sodišče imelo podlago za presojo, da glede na izostanek pravno pomembne vsebine zapisnika elaborat, katerega sestavni del je zapisnik, ne bi mogel biti podlaga za zakonito odločbo.

10. Tožnik (nasprotno) trdi, da je izjavo o strinjanju s potekom predlagane meje na zapisnik resnično podal, vendar v zmoti; torej potrdi, da je s podpisom zapisnika izrazil strinjanje s predlagano mejo, vendar se sklicuje na zmoto. Napake volje pri izjavljanju o poteku predlagane meje pa v pritožbi ali v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati; lahko se uveljavlja v pravdnem postopku (tretji odstavek 36. člena ZEN). Glede na to tožnik ni uspel s sklicevanjem na zmoto pri izjavljanju o strinjanju s predlagano mejo v pritožbenem postopku ter ne more uspeti niti s tožbo v tem upravnem sporu. Pri tem okoliščina, ki jo tožnik zatrjuje, da naj bi ga v zmoto zavedel geodet, s tem ko naj bi mu ne povedal po resnici, da se na mejni obravnavi ureja meja med parcelama št. 757 in 1490 tudi v točkah 305, 304 in 224, ni pravno pomembna, saj zakon za upoštevanje take okoliščine podlage ne daje. Poleg tega, kar pa za obravnavano zadevo niti ni relevantno, bi se pred podpisom zapisnika tožnikov pooblaščenec o tem lahko prepričal; iz zapisnika (na strani 3) namreč jasno izhaja, da se je meja med parcelama št. 757 in 1490 urejala tudi v točkah 305, 304 in 224. Na drugačno presojo sodišča pa prav tako ne more vplivati tožnik z navedbami, da je bil kot neuka stranka v zmoti tudi glede pomena nezapisa o tem, da na kraju samem ni prišlo do soglasja glede poteka meje v južnem kraku ter da je geodet nato pojasnil, da se bo navedeni sporni del meje urejal „enkrat drugič“. Tudi te tožbene navedbe namreč zgolj potrjujejo, da je tožnik k spornemu delu meje – s podpisom v zapisniku - podal strinjanje v zmoti (ker je menil, da se ta del meje ni urejal).

11. Kolikor v naknadni pripravljalni vlogi (vloženi 7. 10. 2015) tožnik navaja drugače kot v tožbi (tako bi bilo namreč mogoče razumeti njegove navedbe v vlogi), da naj bi tožnikov pooblaščenec ugotovil že na sami mejni obravnavi, da se je sporna meja urejala (v tožbi navaja, da sta tožnik in njegov pooblaščenec naknadno, po mejni obravnavi raziskovala, kdaj se je urejala katastrska meja itd. ter ugotovila, da se je sporni del meje urejal na mejni obravnavi 10. 6. 2013 ter ne prej, enako je navajal v pritožbi) ter podal ugovore v zvezi z ureditvijo tega dela meje, ki pa naj bi jih geodet ne zapisal, čeprav bi jih moral in bi moral na njihovi podlagi nato prekiniti postopek, sodišče na te navedbe (dejstev) najprej odgovarja, da so prepozne, saj so podane po preteku roka za vložitev tožbe (ta se je iztekel 8. 10. 2014) ter je tožnik glede njihovega uveljavljanja prekludiran. Ne glede na navedeno pa sodišče sodi, da gre tudi za neprepričljive navedbe: če naj bi geodet ne zapisal v zapisnik podanega tožnikovega nestrinjanja s predlagano mejo (in kar tudi če bi bilo resnično, ne bi moglo imeti nobenih pravnih posledic za tek postopka, saj tožnik niti ne zatrjuje, da bi pokazal svojo mejo – peti odstavek 31. člena ZEN), ni logično, da bi tožnikov pooblaščenec k zapisniku ne podal pripomb ter da bi zapisnik podpisal brez pripomb, kot ga je. Če pripomb ni podal, pa bi moral zatrjevane nepravilnosti v zapisniku dokazati na drug način; vendar ni predložil nobenih dokazov. Kolikor je predlagal izvedbo dokazov z zaslišanjem prič, pa je predlog nezadostno substanciran (podan je na koncu tožbe ter se nanaša na celoto tožbenih navedb, enako velja za dokaze, predlagane v pritožbi), da bi bilo na tej podlagi mogoče zaključiti, da je za pravilno odločitev dokaze treba izvesti. Poleg tega sodišče za izvedbo dokazov ni imelo podlage niti v spisni dokumentaciji sodnega spisa, saj niti ena od ostalih petnajstih strank upravnega postopka (poleg tožnika), ki jim je sodišče poslalo tožbo v odgovor kot strankam z interesom, ni potrdilo tožnikovih navedb o nepravilnostih na mejni obravnavi. Na nadaljnjo tožnikovo navedbo v vlogi, da bi geodet na podlagi njegove izjave o nestrinjanju s spornim delom meje, ki naj bi jo, kot zatrjuje, podal, moral nadaljnji postopek prekiniti, ki pa je popolnoma nerazumljiva, saj ni jasno, v kateri pravni določbi naj bi imela podlago, pa že iz tega razloga ni mogoče vsebinsko odgovoriti.

12. Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, podane v smeri, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker je tožnik po končani mejni obravnavi pri prvostopenjskem organu ustno umaknil soglasje k poteku meje, določene na mejni obravnavi, in pogojno, če ne bi bila opravljena nova mejna obravnava, umaknil tudi zahtevo za evidentiranje urejene meje, pa organ teh tožnikovih izjav ni niti zapisal, niti postopal v skladu z njima. Sodišče ugotavlja, da iz spisne dokumentacije ne izhaja, da bi tožnik taki izjavi pred prvostopenjskim organom podal, saj v spisu uradnega zaznamka ali zapisnika o tem ni. Toženka na te navedbe odgovarja, da se tožnikov pooblaščenec v teku upravnega postopka (ki je tekel od 14. 11. 2013, ko so bile vložene zahteve za evidentiranje urejene meje in parcelacije, do izdaje odločbe dne 28. 11. 2013) pri prvostopenjskem organu ni zglasil, pač pa (po opravljeni mejni obravnavi 10. 6. 2013) pred tem. Kar pomeni, da organ tožnikovih izven postopka podanih navedb oziroma izjav ni bil dolžan zapisovati. Pri tem ni pomembno, da naj bi šlo, kot zatrjuje tožnik, za pripombe k zapisniku mejne obravnave, za izjavo o umiku soglasja k predlagani meji in pogojno dano izjavo o umiku zahteve za evidentiranje urejene meje in parcelacije; pripombe k zapisniku mejne obravnave pred prvostopenjskim organom niso mogle biti podane (podane bi lahko bile na mejni obravnavi), prav tako nista mogli biti pred uvedbo (upravnega) postopka evidentiranja urejene meje in parcelacije veljavno podani izjavi o umiku soglasja k predlagani meji in (pogojna) o umiku zahteve za evidentiranje urejene meje in parcelacije. Tožnik pa ne v tožbi ne v pripravljalni vlogi (s katero je odgovarjal na prej omenjene navedbe toženke) in še prej v pritožbi ni niti zatrjeval, da bi bil (njegov pooblaščenec) pri prvostopenjskem organu v teku upravnega postopka, in tudi nobenega dokaza za to ni predložil. V tožbi je sicer predlagal tudi dokazovanje s pričami, ki naj bi potrdile, da je bil pri prvostopenjskem organu, kar pa ni niti sporno; sporno je, ali je podal izjavi o umiku soglasja k poteku predlagane meje in o umiku zahteve za evidentiranje urejene meje in parcelacije tako, da bi na tej podlagi organ ne mogel nadaljevati s postopkom ter izdati izpodbijane odločbe. Glede izjave o umiku soglasja k poteku predlagane meje pa sodišče (sploh) ugotavlja, da je ZEN ne predvideva; kar pomeni, da tudi če bi bilo izkazano, da je tožnik tako izjavo v teku upravnega postopka podal, da bi je organ ne mogel upoštevati (kakor je tožniku odgovoril že drugostopenjski organ v odločbi o pritožbi). Zahtevo za evidentiranje urejene meje pa vlagatelj med postopkom sicer lahko umakne, pri čemer se kljub temu postopek lahko nadaljuje v javnem interesu in po uradni dolžnosti, na podlagi izdelanega elaborata ureditve meje (drugi odstavek 33. člena ZEN). Vendar je tožnik, kot sam navaja, izjavo o umiku zahteve podal pogojno, če ne bi bila opravljena nova mejna obravnava. Na podlagi pogojno podane izjave o umiku zahteve pa organ niti ne bi mogel ustaviti postopka, kajti za tak sklep organa bi bila potrebna nepogojna izjava o umiku zahteve1 (in še v tem primeru bi organ postopek mogel nadaljevati po uradni dolžnosti – glede na cit. drugi odstavek 33. člena ZEN).

13. Tožnik po presoji sodišča neutemeljeno ugovarja tudi, da bi bilo pri odločanju treba upoštevati, da sta on in njegov pooblaščenec prava neuki osebi. Ta okoliščina bi bila po presoji sodišča pomembna, če bi organ v postopku za evidentiranje urejene meje in parcelacije prejel kakšno tožnikovo vlogo ali sprejel kakšno njegovo izjavo, na podlagi katere bi ocenil ali mogel oceniti, da tožnik tako varstvo, kot ga zagotavlja načelo varstva pravic strank (7. člen ZUP), potrebuje; tako pa je glede na spisno dokumentacijo prejel le zahtevo za evidentiranje urejenih meja in parcelacije, ki jo je po tožnikovem pooblastilu vložilo geodetsko podjetje E. Druge vloge ali podaje izjave v teku postopka pa po že presojenem tožnik tudi ni izkazal. 14. Prav tako tožnik zmotno meni, da se more z uspehom sklicevati na svoje obiske v zvezi s predmetno zadevo na Občini D. Da je tožnik zadevo urejal (tudi) na Občini D., izhaja iz listin v upravnem spisu, ki vse izvirajo (so datirane) po času izdaje izpodbijane odločbe. Tisto, kar je pri tem še bistveno, pa je, da je Občina D. zgolj ena od strank v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba ter ne organ, pristojen o zadevi odločati. Tožnik zato drugačne odločitve sodišča v tem upravnem sporu ne more doseči s sklicevanjem na to, da je pristojnemu uslužbencu občine povedal, da se s predlagano mejo ne strinja, da je umaknil podano soglasje k meji, da umika zahtevo za ureditev meje, ter s sklicevanjem na vsebino dogovorov na sestanku po izdaji izpodbijane odločbe.

15. Tudi kolikor tožnik meni, da bi ga organ moral pozvati, naj prične sodni postopek ureditve meje pred pristojnim sodiščem, upravni postopek pa prekine, se sodišče z njim ne strinja. Tako mora organ namreč postopati tedaj, kadar meja ostane sporna tudi po opravljeni ustni obravnavi (prvi odstavek 39. člena ZEN). Prvostopenjskemu organu pa že ustne obravnave ni bilo treba razpisati, kajti kot izhaja iz zapisnika mejne obravnave z dne 10. 6. 2013, so bili vsi vabljeni udeleženi na mejni obravnavi ter so se vsi strinjali s potekom predlagane meje, medtem ko se ustna obravnava razpiše, če se na mejni obravnavi s potekom predlagane meje vsi niso strinjali ter so pokazali svojo mejo ali če je podal izjavo o nestrinjanju lastnik, ki se mejne obravnave ni udeležil (prvi odstavek 37. člena ZEN).

16. Glede na navedeno se sodišče strinja z drugostopenjskim organom, ki je tožnika v skladu s tretjim odstavkom 36. člena ZEN napotil, naj zmoto pri izjavljanju o poteku predlagane meje uveljavlja v pravdnem postopku pred sodiščem.

17. Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Predlaganih dokazov sodišče ni izvedlo, ker so bila uveljavljana nova dejstva, ki, kot je sodišče že navedlo, zaradi prekluzije ne bi mogla biti uveljavljana, ter ki niso bila pomembna za odločitev; zato je odločilo brez glavne obravnave (druga alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

18. Stroškovni zahtevek tožnika je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 ter ob upoštevanju določbe tretjega odstavka tega člena (arg. a contrario), saj je do povračila stroškov upravičen le tožnik, ki s tožbo uspe.

19. O stroškovnem zahtevku C.C. kot stranke z interesom (osebe iz 19. člena ZUS-1) je sodišče odločalo na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 ob primerni uporabi določb ZPP. Po prvem odstavku 154. člena ZPP (ki določa, da stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške) bi stranka z interesom glede na to, da je s svojim predlogom v odgovoru na tožbo, naj sodišče tožbo zavrne, objektivno gledano uspela, bila upravičena do povrnitve stroškov. Vendar pa po presoji sodišča uveljavljani odvetniški stroški (nagrada za postopek, materialni stroški) v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP niso bili potrebni stroški; po navedeni zakonski določbi o tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Stroški za posamezno vlogo so potrebni stroški, če so v vlogi navedbe, ki so pomembne za razjasnitev zadeve oziroma vplivajo na odločitev sodišča. Po presoji sodišča pa stranka z interesom takih navedb v odgovoru na tožbo ni podala. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe, sodišče odločitve ni oprlo na navedbe stranke z interesom v odgovoru na tožbo, pač pa na listine v upravnem spisu ter v zvezi s tem na presojo, ali zapisnik mejne obravnave predstavlja zakonito podlago za izpodbijano odločbo ter ali je tožnik uspel dokazati zatrjevane nepravilnosti mejne obravnave (in ali bi te sploh lahko bile pravno pomembne za odločitev) ter prvostopenjskega organa v postopku za izdajo izpodbijane določbe. Tožnica je sicer v odgovoru na tožbo zanikala, da bi se na mejni obravnavi zgodile kakršnekoli nepravilnosti, vendar se sodišče, ki ni opravilo glavne obravnave, na te navedbe neposredno niti ne bi moglo opreti. Ob odsotnosti dokazov, ki bi jih tožnik predložil za svoje navedbe o nepravilnostih na mejni obravnavi, za katere je, kot navedeno, sodišče presodilo, da na postopek za izdajo izpodbijane odločbe niti ne bi mogle vplivati, je sodišče (med drugim) v odzivu udeležencev mejne obravnave oziroma nato strank v postopku za izdajo izpodbijane odločbe na tožbene navedbe kljub vsemu (podrejeno) iskalo podlago za oceno, ali bi bila izvedba s strani tožnika predlaganih dokazov potrebna; pri tem je na podlagi neodziva štirinajstih strank z interesom ter odgovora C.C. skupaj ocenilo, da tožnikove navedbe o nepravilnostih niso bile potrjene ter da izvedba dokazov s pričami v tej smeri ni potrebna. Glede na to stranki z interesom C.C. uveljavljani stroški ne gredo, ker niso bili potrebni stroški v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP.