Jedro

Tožnik se je poškodoval pri snemanju glave volana. Podana je krivdna odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je utrpel tožnik v nesreči pri delu, saj tožniku ni zagotovila varnega delovnega okolja, ustreznega orodja za opravljanje dela - "snemalca" in ga ni poučila o varnem delu na način, da se opravilo - snemanje glave volana opravlja z vpetjem glave volana v primež.

Tožnik ni soprispeval k nastanku škode. Uporaba zaščitnih rokavic (iz blaga) nesreče pri delu ne bi preprečila, niti ne bi zmanjšala poškodbe.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v I. in III. točki izreka sodbe tako, da na novo glasita: "I. Tožena stranka je dolžna plačati tožniku odškodnino 2.472,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 9. 2015 do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo, - v presežku za plačilo 600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 9. 2015 dalje se zahtevek zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 853,28 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklic na ..., z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo."

II. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške pritožbe v znesku 41,96 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.

Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 3.072,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 9. 2015 do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (I. točka izreka), v presežku za plačilo 567,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 9. 2015 do plačila pa je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka 988,63 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (III. točka izreka) in da je dolžna plačati sodno takso 126,00 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (V. točka izreka). Tožeča stranka je dolžna plačati stroške postopka toženi stranki v znesku 127,67 EUR, v roku 15 dni, pod izvršbo (IV. točka izreka).

2. Zoper I., III. in V. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, napadeno sodbo pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno zniža v točki I prisojeno odškodnino s stroškovno posledico. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje tožniku ne bi smelo priznati 100 % temelja in dosoditi tako visoke odškodnine. Tožnik se je poškodoval 15. 10. 2014 pri delu v avtomehanični delavnici in sicer sta s sodelavcem snemala glavo volana. Pri vsakodnevnem opravilu ne gre za nič nevarnega, delavci imajo na voljo ustrezno opremo in zaščitna sredstva (rokavice), tožnik je tudi ustrezno usposobljen za opravljanje tega dela, ima pridobljen izpit oziroma je opravil usposabljanje s področja varnosti in zdravja pri delu. Sodni izvedenec avtomobilske stroke A.A. je ugotovil, da se delo - snemanje glave volana pravilno opravlja tako, da se glava volana vpne, bodisi z ustreznim orodjem ali s fiksacijo. V zvezi s tem je tožena stranka predlagala zaslišanje B.B. ter C.C. in ne drži, da je njuno zaslišanje predlagala prepozno. Priče so izpovedale, da so imeli delavci v delavnici na razpolago zaščitne rokavice, zato je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni poskrbela za zaščitna sredstva in da uporaba zaščitnih rokavic ne bi bistveno vplivala na samo poškodbo, glede na to, da so bile mehke in iz blaga. Vsi delavci v delavnici morajo nositi zaščitne rokavice in vsak blažilec prispeva k zmanjšanju posledic nezgode. Tudi ne drži ugotovitev sodišča, da je podana krivdna odgovornost delodajalca, ker ni zagotovil varnega delovnega okolja. Glede na to, da ima tožnik ustrezno izobrazbo za avtomehanika (diploma o opravljenem zaključnem izpitu tehnične šole) in da ima opravljen tudi izpit iz varstva pri delu z dne 3. 6. 2013, gre torej za delo, katerega mora delavec poznati, saj je to sestavni del vsakodnevnega procesa v vsaki delavnici. V konkretnem primeru niti ni pomembno, če se glava volana fiksira in se sama po sebi ne premika, saj je tožnik zatrjeval, da je sodelavcu pri udarcu spolzelo kladivo ter tožnika udarilo po palcu desne roke. Tudi, če bi bila glava volana fiksirana, bi do nesreče lahko prišlo. Prav tako ni mogoče govoriti, da je šlo za opravljanje dela, ki se šteje kot nevarna dejavnost, zato tudi ni mogoče govoriti o objektivni odgovornosti tožene stranke. Po mnenju tožene stranke ne gre v celoti slediti izvedenskemu mnenju A.A., predvsem ker ni izvedenec za varstvo pri delu. Tožnik si je poškodoval palec na roki tako, da je zadobil udarnino prsta s poškodbo nohta. Zdravljenje je predstavljalo predvsem hlajenje poškodovanega prsta sedem dni, tožnik je nosil opornico in je zdravljenje zaključilo v 14 dneh, brez zapletov. Pri tožniku so bolečine trajale zgolj 3 dni in še 4 dni srednje, zato je prisojena odškodnina za telesne bolečine v višini 1.500,00 EUR povsem pretirana. Prav tako kar se tiče strahu je znesek 500,00 EUR previsok, saj je tožnik takoj vedel, da ni nič hudega. Glede trajnih posledic nesreče pri delu je sodišče ugotovilo, da so pri tožniku podane trajne posledice kot omejena gibljivost palca in mu iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti dosodilo 1.000,00 EUR, čeprav tožnik o prostočasnih aktivnostih ni izpovedal, zato na nobenem življenjskem področju ni bolj omejen kot pred nezgodo, zato mu iz tega naslova odškodnina ne gre. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke v pritožbi in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno. Po prepričanju tožnika je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo relevantno dejansko stanje, na takšni podlagi pravilno uporabilo materialno pravo, za svojo odločitev pa navedlo tudi obširne, vse obsežne in prepričljive razloge. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da pa je delno napačno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik se je poškodoval v nesreči pri delu dne 15. 10. 2014 pri snemanju glave volana. Pri toženi stranki je bil zaposlen za določen čas od 1. 12. 2014 do 31. 5. 2015 na delovnem mestu avtomehanik. Tožnik je opravil usposabljanje s področja varnosti in zdravja pri delu (potrdilo z dne 3. 6. 2013) in je opravil zdravniški pregled. V prijavi nezgode - poškodbe pri delu z dne 15. 10. 2014 je zapisano, da se je tožnik poškodoval pri popravilu tovornjaka, ko ga je sodelavec po pomoti s kladivom udaril po palcu desne roke.

7. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni zaslišalo s strani tožene stranke pravočasno predlaganih prič B.B. ter C.C.. Sodišče prve stopnje je zaslišalo B.B., ki je izpovedal, da je bil vzrok za nesrečo, da je tožnik držal roko preblizu mesta udarjanja, vendar pa, ob sami nezgodi, ni bil prisoten, zato je sodišče pravilno zaključilo, da njegova izpoved ne more biti relevantna in da je relevantno predvsem, da sta tožnik in D.D. delo opravljala z neustreznim orodjem oziroma na nepravilen način. V zvezi z zaslišanjem C.C. pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo njegovo zaslišanje predlagano prepozno glede dejstva, kako so pri toženi stranki običajno opravljali snemanje glave volana. Iz zapisnika naroka z dne 12. 9. 2016, na katerega se sklicuje tožena stranka, jasno izhaja, da je bilo zaslišanje omenjene priče predlagano zgolj glede dejstva "ali je bilo v času nezgode, pred in po tem, pri toženki na voljo zadostno število zaščitnih rokavic" in ne glede drugih eventuelno relevantnih dejstev. Sicer pa je sodišče prve stopnje glede dejstva, ali je imel tožnik na razpolago delovne rokavice in zakaj jih ni uporabil, pravilno ugotovilo, da omenjeno dejstvo za odločitev ni bistveno in navedlo prepričljive razloge za to.

8. Tožnik je izpovedal, da je opravilo - snemanje glave volana opravljal prvič, medtem, ko je sodelavec D.D. izpovedal, da je to standardno opravilo, ki ga je on večkrat opravljal. Priča D.D. je izpovedal, da so delo opravljali tako, da so s "pajsarjem" dvignili glavo volana, drugi delavec pa je nato udarjal s kladivom. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja sodnega izvedenca za motorna vozila, ki mu je sodišče v celoti sledilo, ugotovilo, da se za pravilno izvedbo opravila - snemanje glave volana uporablja primerno orodje - snemalec. Tudi v kolikor ni na voljo tega orodja (snemalca), je treba glavo volana pred snemanjem vpeti v primež. Spornega dne tožnik in D.D. snemanja glave volana nista opravila na tak način.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v obravnavanem primeru podana krivdna odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je utrpel tožnik v nesreči pri delu, saj mu tožena stranka ni zagotovila varnega delovnega okolja, ustreznega orodja za opravljanje dela - "snemalca" in ga ni poučila o varnem delu na način, da se opravilo - snemanje glave volana opravlja z vpetjem glave volana v primež. Kot sta izpovedali priči tožene stranke D.D. in B.B., so pri toženi stranki to opravilo (snemanje glave volana) običajno opravljali v avtomehanični delavnici na način, da so uporabili dve kladivi ali pa kladivo in "pajser", za naveden način dela pa je izvedenec A.A. izrecno podal mnenje, da ni primeren. Za organizacijo dela in zagotavljanje varnosti pri delu je odgovoren delodajalec, ki mora poznati vsa opravila, ki sestavljajo celoto nekega delovnega mesta in tudi tveganja, ki iz takšnega opravila izvirajo. Obveznost zagotavljati varno delovno okolje je predpisana kot temeljna obveznost delodajalca v 45. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) in v Zakonu o varstvu in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 43/2011 s sprem. - ZVZD-1).

10. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožnik ni soprispeval k nastanku škode. Uporaba zaščitnih rokavic (iz blaga) nesreče pri delu ne bi preprečila, niti ne bi zmanjšala poškodbe, kar prav tako izhaja iz izvedenskega mnenja A.A..

11. Utemeljeno pa tožena stranka v pritožbi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje, glede na veljavno sodno prakso, odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter strahu dosodilo v previsokem znesku. Sodišče prve stopnje je višino odškodnine odmerilo glede na ugotovitve sodnega izvedenca za medicinsko stroko E.E. dr. med., in sicer, da je tožnik utrpel udarnino palca leve roke in izliv krvi pod noht. Tožnik je bil pregledan v urgentni ambulanti, opravljeno je bilo rentgensko slikanje palca, odstranjen mu je bil noht, prejel je injekcijo za zaščito proti tetanusu in en teden je imel palec imobiliziran z opornico. Tožnik je tri dni trpel hude telesne bolečine, nato štiri dni srednje hude telesne bolečine, do zaključka zdravljenja (30. 10. 2014) pa je imel stalne lahke telesne bolečine s krajšimi obdobji srednjih hudih bolečin med previjanji palca in ob začetku normalnih dnevnih aktivnosti. Tožnik je bil nezmožen za delo od 15. 10. 2014 do 30. 10. 2014. Glede na opisane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje iz tega naslova, tožniku dosodilo denarno odškodnino v višini 1.500,00 EUR, kar pa je glede na prisojeno odškodnino v podobnih primerih po oceni pritožbenega sodišča previsoko. Pritožbeno sodišče meni, da je primerna odškodnina iz tega naslova 1.100,00 EUR.

12. Sodišče je tožniku odškodnino za strah dosodilo v znesku 500,00 EUR. Po mnenju pritožbenega sodišča je primerna odškodnina 300,00 EUR glede na to, da je tožnik utrpel srednje hud primarni strah ob sami nesreči, nato pa je trpel sekundarni strah srednje hude intenzitete deset dni.

13. Kot trajne posledice nesreče pri delu, ki jih je ugotovil sodni izvedenec, ima tožnik lažjo omejeno gibljivost palca v obeh sklepih, na vršičku palca pa ima slabši občutek za dotik. Zaradi omejene gibljivosti palca ima tožnik slabši prijem z desno roko, kar ga ovira pri težjih opravilih. To zdravstveno stanje je dokončno in ni mogoče pričakovati poslabšanja ali izboljšanja. Glede na opisane trajne posledice je sodišče tožniku prisodilo pravično odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 1.000,00 EUR.

14. Odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 2.400,00 EUR je po oceni pritožbenega sodišča, pravična in primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je zaradi obravnavanega škodnega dogodka utrpel tožnik in je tudi primerljiva z višinami odškodnin, ki so dosojene v podobnih primerih. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka tako, da je odmerjeno odškodnino znižalo za 600,00 EUR.

15. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, ker za rešitev zadeve niso relevantni, saj sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navedene le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

16. Zaradi delne ugoditve pritožbi tožene stranke je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Uspeh tožnika po delno spremenjeni sodbi sodišča prve stopnje znaša 68,66 % (in ne več 84 %) in ker je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov postopka pravilno upoštevalo Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008; ZOdvT) je tožnik upravičen, glede na uspeh, do stroškov postopka v znesku 853,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Zaradi delnega uspeha (19,53 %) v pritožbenem postopku je tožena stranka v tem obsegu upravičena do sorazmernega dela priglašenih pritožbenih stroškov. Sodišče je toženi stranki priznalo 375 točk za pritožbo in 10 točk materialnih stroškov + 22 % DDV, kar skupaj znaša 385 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke znašajo pritožbeni stroški 176,17 EUR in ob upoštevanju 22 % DDV 214,89 EUR. Glede na uspeh tožene stranke s pritožbo (19,53 %) je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 41,96 EUR.

18. Pritožbeno sodišče je odločilo, da odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k boljši razjasnitvi stvari v pritožbenem postopku, zato tožnik na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP sam krije stroške odgovora na pritožbo.