Jedro

Odločba o tujem državljanstvu (ob nespornem obstoju slovenskega državljanstva) ni obvezna sestavina zahteve za denacionalizacijo po 62. členu ZDen, zato organ ni bil upravičen zahtevo, ker stranka te odločbe ni predložila, zavreči.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje, prostor in energijo št. ... z dne ... se odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v nov postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A., št. ... z dne ..., s katero je prvostopni organ zavrnil njeno zahtevo za denacionalizacijo premičnin, ki so ji bile zaplenjene z odločbo Mestne zaplembne komisije v A., opr. št. ..., z dne ... V obrazložitvi je navedla, da je tožeča stranka izkazala, da je slovenska državljanka, ni pa izkazala, kdaj je pridobila avstrijsko državljanstvo. Ker kljub večkratnim pozivom upravnega organa ni predložila dokumenta, iz katerega bi bilo razvidno, kdaj je pridobila še drugo državljanstvo, prvostopni organ zato ni mogel nadaljevati postopka. Nesporno je namreč dejstvo, da je tožeča stranka v primeru, če je pridobila državljanstvo Republike Avstrije pred pristopom FLRJ k avstrijski državni pogodbi (v nadaljevanju: ADP), imela kasneje pravico zahtevati odškodnino za odvzeto premoženje od Republike Avstrije. In če je imela pravico zahtevati odškodnino od tuje države, potem je na podlagi 2. odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) izključena od pravice do denacionalizacije v R Sloveniji. Po določbi 2. odstavka 68. člena ZUP/86 se v primeru, če vložnik v določenem roku ne dopolni svoje pomanjkljive vloge, pa je zaradi tega ni mogoče obravnavati, kot je bilo v obravnavanem primeru, šteje, da vloga sploh ni bila vložena. Prvostopni organ bi moral zato zahtevek obravnavati kot pomanjkljiv ter ga zavrniti kot takega (ker se je že spustil v vsebinsko obravnavanje zadeve), vendar pa kljub temu, da je odločil na podlagi domneve o času pridobitve avstrijskega državljanstva, izrek izpodbijane odločbe ostane nespremenjen, in je odločba pravilna in zakonita, pritožba zoper njo pa ni utemeljena. Tožeča stranka v tožbi navaja, da so navedbe v odločbah organa prve in druge stopnje zavajujoče. Prvostopni organ navaja, da vloga ni popolna, ker mu tožnica ni predložila dokazila, kdaj je postala avstrijska državljanka. Vendar pa tožnica odločno poudarja, da je slovenska državljanka, državljanstvo ji je bilo priznano na podlagi pravnomočnih odločb. Poseduje tudi potni list in vse osebne dokumente. Nezakonito in kaznivo je siliti tožnico, da se izkaže kot avstrijska državljanka. Tožnica ni šla prostovoljno v Avstrijo, temveč je bila izgnana z materjo vred in oropana premoženja. ADP je mednarodni sporazum, ki ga je bilo nemogoče izvrševati brez izvedbenih predpisov. Republika Avstrija je upoštevala izdane podzakonske akte, kar je razvidno iz potrdil Zveznega Ministrstva za finance Republike Avstrije, in se pri izplačevanju odškodnin v celoti ravnala v skladu s temi akti. Enako potrjuje tudi obsežna sodna praksa avstrijskih sodišč. Premoženje tožnice in njene matere ni bilo nikoli avstrijsko premoženje, saj iz pravnomočnih odločb o ugotovitvi državljanstva nedvomno izhaja, da je njuno jugoslovansko državljanstvo bilo potrjeno 28. 8. 1945. Izgnani sta bili šele pozno jeseni, zato tudi njuno premoženje nikoli ni bilo avstrijsko premoženje. Predlaga odpravo odločbo tožene stranke.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno razumevanje določbe 2. odstavka 10. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 67/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US in 54-I/02 - odl. US) in vprašanje popolnosti vloge tožeče stranke za denacionalizacijo. Tožeča stranka utemeljeno izpodbija odločbo tožene stranke, ki se je postavila na stališče, da je odločitev prvostopnega organa pravilna in zakonita, ker je zahtevek tožeče stranke pomanjkljiv, tožeča stranka pa ga ni v roku dopolnila. Takšno stališče je napačno. Po določbi 62. člena ZDen mora zahteva za denacionalizacijo vsebovati podatke o premoženju, na katero se nanaša, o pravnem temelju podržavljenja, o pravnem temelju pravice do vrnitve ter o obliki denacionalizacije, priložene pa ji morajo biti listine, naštete v 2. oziroma 3. odstavku tega člena. Zahteva, ki nima teh sestavin, je formalno pomanjkljiva in zanjo veljajo določbe ZUP o ravnanju s takšno vlogo (68. člen ZUP/86). Iz priloženih upravnih spisov pa izhaja, da je organ prve stopnje, ko po večkratnih pozivih od vlagateljice ni mogel pridobiti listine o tem, kdaj je pridobila avstrijsko državljanstvo, domneval, da ga je pridobila pred 28. 11. 1955, torej pred ratifikacijo ADP s strani FLRJ. Zahtevano dokazilo po zakonu ni obvezna sestavina zahteve, zato zahteve, ker tožeča stranka zahtevane listine ni predložila, ni mogoče zavreči kot pomanjkljive (oz. zavrniti iz istega razloga, če je organ že pričel voditi ugotovitveni postopek), ampak mora organ odločiti meritorno na podlagi presoje predloženih dokazov. V postopku denacionalizacije, ki teče na zahtevo stranke, mora stranka predložiti vsa v 62. členu ZDen predpisana dokazila, če hoče, da bo njen zahtevek ugodno rešen. Vendar se v postopku organ ne more omejiti zgolj na ugotavljanje samo tistih dejstev in okoliščin, ki jih navaja stranka in so njej v prid. Nasprotno organ mora ugotoviti objektivno stanje stvari, materialno resnico, obseg ugotavljanja materialne resnice pa izhaja iz materialnega predpisa. V obravnavanem primeru je organ prve stopnje zavrnil zahtevo za denacionalizacijo, ker je štel, da je podan dejanski stan iz 2. odstavka 10. člena ZDen, svoj zaključek pa utemeljil na domnevi, da je tožnica pridobila avstrijsko državljanstvo pred 28. 11. 1955, ker ni predložila listine o nasprotnem. Vendar tak zaključek organa ne temelji na popolno ugotovljenem dejanskem stanju, saj ne navaja temeljnih okoliščin, iz katerih sklepa na navedeno domnevo kot verjetno posledico, uporabljeno sklepanje pa tudi ni zakonska domneva. Načelo materialne resnice veže organ, tako da lahko za ugotovitev dejanskega stanja in razjasnitev stvari, tudi po uradni dolžnosti odredi pribavo dokaza, če spozna, da je to potrebno za rešitev stvari (2. odstavek 136. člena ZUP/86 in 63. člen ZDen). Prvostopni organ bi torej moral manjkajoče dokazilo od pristojnih avstrijskih organov pridobiti po uradni dolžnosti, kar naj v ponovnem postopku tudi stori, vkolikor meni, da iz okoliščin izhaja, da je tožnica postala avstrijska državljanka v času, relevantnem za pravilno uporabo določbe 2. odstavka 10. člena ZDen. V primeru, da bodo avstrijski organi predložitev listine našemu organu odklonili (zaradi varovanja osebnih podatkov ali drugih razlogov), pa naj organ ponovno pozove tožnico k predložitvi listine ter nato v primeru odklonitve presodi, glede na vse okoliščine primera, kakšen vpliv ima to na reševanje stvari (3. odstavek 167. člena ZUP/86). Glede na navedeno je tožeča stranka napačno zaključila, da je odločba prvostopnega organa pravilna in zakonita. Prvostopna odločba pa temelji tudi na napačni razlagi 2. odstavka 10. člena ZDen. Po 2. odstavku 10. člena ZDen niso denacionalizacijski upravičenci tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Ugotavljanje upravičenosti za pridobitev odškodnine od tuje države je torej predhodno vprašanje, ki ga po izrecnem zakonskem pooblastilu rešuje organ, ki odloča o denacionalizaciji in to neposredno z razlago mednarodnih pogodb, v konkretnem primeru ADP. Po 2. odstavku 27. člena ADP je imela Jugoslavija pravico zapleniti, zadržati ali likvidirati avstrijsko premoženje, ki se je nahajalo na jugoslovanskem ozemlju na dan uveljavitve te pogodbe, avstrijska vlada pa se je obvezala za to premoženje plačati odškodnino avstrijskim državljanom. Kot je pojasnilo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi, št. Up-547/02-22 z dne 8. 10. 2003, ko se je opredelilo o uporabi 2. odstavka 10. člena ZDen v zvezi z ADP, je 2. odstavek 27. člena te pogodbe treba razlagati v skladu s pravili razlage mednarodnih pogodb. Opredeliti se je treba do vprašanja, kaj naj bi bilo avstrijsko premoženje, ki se je na dan uveljavitve pogodbe nahajalo na ozemlju Jugoslavije. Jugoslavija je opredelitev avstrijskega premoženja v smislu ADP podala v Odloku o likvidaciji avstrijskega premoženja na podlagi državne pogodbe o vzpostaviti neodvisne in demokratične Avstrije (Uradni list FLRJ, št. 6/97) in v Navodilu o izvrševanju Odloka o likvidaciji avstrijskega premoženja na podlagi državne pogodbe o vzpostaviti neodvisne in demokratične Avstrije (Uradni list FLRJ, št. 4/58). Zahtevo za denacionalizacijo bo organ lahko zavrnil le, v kolikor bo ugotovil, da je tožnica - bivša lastnica, imela avstrijsko državljanstvo v času, ko ji je bilo premoženje podržavljeno. Če je bila torej jugoslovanska in avstrijska državljanka, kar je po ugotovitvi Ustavnega sodišča tudi bilo možno, ne glede na to, da sta Zakona o državljanstvu FLRJ določala, da državljanstvo FLRJ izključuje državljanstvo vsake druge države, je po načelu efektivnosti državljanstva takšna oseba na podlagi 2. odstavka 27. člena ADP imela pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije. Vendar pa v primeru, če prejšnji lastnik v času podržavljenja ni bil avstrijski državljan, mu zato, ker je bil avstrijski državljan ob uveljavitvi ADP, ni mogoče odreči upravičenja do denacionalizacije na podlagi 2. odstavka 10. člena ZDen iz razloga, ker bi se njegovo premoženje na podlagi razlage ADP štelo za avstrijsko premoženje. Če pa je temu tako, je prvostopni organ zavrnitev denacionalizacijskega zahtevka oprl na napačno razlago 2. odstavka 10. člena ZDen, saj je menil, da je relevantna časovna točka zgolj pridobitev avstrijskega državljanstva pred 28. 11. 1955, torej pred ratifikacijo ADP. S tem je napačno uporabil materialno pravo. V ponovnem postopku naj tožena stranka upošteva pravno mnenje sodišča, ki se nanaša na pravilno uporabo določb postopka in stališče sodišča glede razumevanja določbe 2. odstavka 10. člena ZDen. Sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ter zadevo v smislu 2. in 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.