Jedro

Ker v tretjem delu odvetniške tarife (upravni spor, postopek pred delovnimi in socialnimi sodišči, pravdni postopek, nepravdni postopek in posebni postopki) ni eksplicitno določeno, da nagrada za narok nastane za udeležbo na vsakem posameznem naroku, kot je to jasno določeno v četrtem delu odvetniške tarife za naroke v kazenskem postopku, je tožena stranka po mnenju sodišča pravilno štela, da se v pravdnih postopkih ne priznava nagrada za vsak narok in je zato ravnala pravilno, ko je tožniku odmerila nagrado in stroške zastopanja po tar. št. 3102 samo v enkratnem znesku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožniku odmerila nagrado in stroške zastopanja v višini 524,02 EUR. V obrazložitvi navaja, da je bil tožnik z odločbo Okrožnega sodišča v Krškem opr. št. Bpp 203/2010 z dne 30. 3. 2010 upravičencu določen za pravno svetovanje in zastopanje na prvi stopnji v zadevi Okrajnega sodišča v Brežicah opr. št. P 22/2009 in oprostitev plačila stroškov postopka. Tožnik je dne 8. 4. 2009 pravočasno priglasil nastale stroške za opravljena dejanja brezplačne pravne pomoči in sicer : 347,10 EUR za nagrado za postopek po tar. št. 3100, 3 X po 320,40 EUR nagrade po tar. št. 3102 za 3 naroke za glavno obravnavo dne 22. 4. 2010, 18. 5. 2010 in 10. 6. 2010, 3 X po 11,84 EUR kilometrine za relacijo Krško-Brežice-Krško po odvetniški tarifi 6003, 20 EUR po tar. št. 6002 in 20% DDV. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnikov predlog za odmero nagrade delno utemeljen. Tožnik je upravičen do 200 EUR nagrade po tar. št. 3100 (količnik 1,3 x 154 vrednost spora po 36. členu ZT) in ne do priglašenih 347,10 EUR; za vse opravljene naroke je po tar. št. 3102 upravičen do skupno 184,80 EUR nagrade, kolikor znaša nagrada za en narok (količnik 1,2 x 154 vrednost spora po 36. členu ZT) in ne do 3 X priglašenih 320,40 EUR nagrade za 3 naroke; po tar. št. 6003 je za trikratno relacijo Krško-Brežice-Krško upravičen do 31,08 EUR (3 x 10,36 EUR za 3 x 28 kilometrov po 0,37 EUR) in ne do 3 X 11,84 EUR, tako da znesek tožnikove nagrade znaša 416,08 EUR; k temu znesku je bilo v skladu s tar. št. 6100 treba prišteti še 20 EUR, kar skupno znaša 436,08 EUR in k temu znesku prišteti še 20% DDV v višini 87,22 EUR, tako da je tožnik upravičen do skupno 524,02 EUR nagrade in stroškov, kar se mu izplača iz proračunskih sredstev v 30-ih dneh po dokončnosti sklepa.

Tožnik v tožbi navaja, da se z izdanim sklepom ne more strinjati, ker je prepričan, da je tožena stranka napačno uporabila Zakon o odvetniški tarifi in mu odmerila bistveno premalo nagrade oziroma stroškov. Prav tako iz navedenega sklepa ni razvidno, da bi višje stroške od priglašenih kakorkoli zavrnila. Navaja, da je bil z odločbo opr. št. Bpp 203/2010 z dne 30. 3. 2010 postavljen upravičencu za pravno svetovanje in zastopanje na prvi stopnji v zadevi Okrajnega sodišča v Brežicah opr. št. P 22/2009 in oprostitev plačila stroškov postopka. Po tem, ko je bil postopek na prvi stopnji končan, je v roku 8 dni toženi stranki posredoval napotnico, skupaj s stroškovnikom in prilogami. Tožena stranka mu je kljub temu, da je zastopal upravičenca na treh narokih, to je dne 22. 4. 2010, 18. 5. 2010 in 10. 6. 2010, priznala le stroške enega naroka, kar je v nasprotju z Zakonom o odvetniški tarifi in tudi v nasprotju s samo sodno prakso sodišč, ki priznavajo stroške za vsak narok posebej, kolikor jih pač je, kar bi morala upoštevati tudi tožena stranka. Za pravdni postopek Okrajnega sodišča v Brežicah, kar je postopek P 22/2009 tudi bil, se uporablja tretji del tarife, kjer je v opombah 3, pod točko 2. določeno, da nastane nagrada za narok za zastopanje stranke na naroku, torej ni nikjer določeno, ne v opombah, kot tudi ne v tar. št. 3012, da se kot nagrada za narok prizna in odmeri le ena nagrada za narok, ne glede na to, koliko narokov je bilo, ampak se prizna nagrada za vsak narok in do sedaj v nobenem postopku ni bilo nobenega dvoma, da se stroški po tar. št. 3102 priznajo za vsak narok. Tožena stranka pa takšne svoje odločitve niti ni z ničemer obrazložila, niti ne pojasnila. V predmetnem postopku so bili razpisani in opravljeni trije naroki, zato so bili tudi priglašeni stroški za tri naroke. V okviru glavne obravnave so torej bili opravljeni trije naroki in Zakon o odvetniški tarifi oziroma njegova priloga tarifa govori o narokih in ne o glavni obravnavi. Sicer pa je tožena stranka novo stališče glede priznavanja stroškov za naroke uporabila sedaj, saj je prej priznavala stroške za vsak narok, npr. v pravnomočnem sklepu Bpp 789/2009 z dne 15. 4. 2010 (opravljena sta bila dva naroka, priglašeni stroški za dva naroka in priznani stroški za 2 naroka), tako da se tožnik sprašuje, čemu sedaj drugačno stališče tožene stranke. Že sam ZOdvT je določil primere, kdaj se šteje, da gre npr. za nagrado samo za en narok glede udeležbe na do treh narokih (npr. pojasnilo pod točko 3 pri tar. št. 4102), kar še toliko bolj utemeljuje in kaže na to, da v pravdni zadevi, ko gre za vsak posamezen narok, razpisan na različne dneve, to gotovo pomeni tudi upravičenost do nagrade za vsak narok, saj glede na zakonska določila v tej zvezi ne more biti nobenega dvoma, ob upoštevanju tar. št. 3501 v povezavi s taf. št. 3500, ko je jasno določeno, da v kolikor je odvetnik pooblaščen za zastopanje na enem naroku, je upravičen do nagrade za en narok, kar pa pomeni, da se s tem izključuje napadena odločitev sodišča. Ni zakonsko sprejemljivo in tudi ni nobene logike, da bi se za več narokov priznavala samo nagrada za en narok, saj je to v direktnem nasprotju z določilom 3501 in 3500 same tar. št. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da po izvedbi ponujenih dokazov izpodbijani sklep tožene stranke odpravi in zadevo pošlje toženi stranki v ponovno odločanje. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, brez posebnega odgovora na tožbo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi, v kateri je med strankama sporno, ali se tožniku za pravno zastopanje v zadevi Okrajnega sodišča v Brežicah opr. št. P 22/2009 in sicer za zastopanje upravičenca na glavni obravnavi, opravljeni na treh narokih, priznajo stroški zastopanja po tar. št. 3102 za en narok ali za tri naroke, je tožena stranka zavzela stališče, da gre pri glavni obravnavi, opravljeni na treh narokih, za en narok in je zato tožniku priznala nagrado po tar. št. 3102 samo v enkratnem znesku in ne v trikratnem znesku. Ob upoštevanju tarifnih številk OT je takšno stališče tožene stranke, po mnenju sodišča, pravilno. Po tar. št. 3102 odvetniku (v pravdnem postopku) pripada nagrada za narok. V tretjem delu OT je v opombah 3, pod točko 2 določeno, da nagrada za narok nastane za zastopanje stranke na naroku ali za sodelovanje pri pogovorih, usmerjenih h končanju ali preprečitvi sodnega postopka in nagrada ne nastane za odvetnikove razgovore s stranko. Sodišče je zato tolmačilo besedilo odvetniške tarife v pravdnem postopku glede na besedilo odvetniške tarife v kazenskem postopku, kjer je v 4. delu odvetniške tarife, v opombi 4, pod točko 2. določeno, da nagrada za narok nastane za udeležbo na vsakem posameznem naroku za glavno obravnavo. V kolikor bi bil namen zakonodajalca tak, da tudi v pravdnem postopku nagrada za narok nastane za udeležbo na vsakem posameznem naroku za glavno obravnavo, bi tudi v tretjem delu odvetniške tarife uporabil enako besedilo kot v četrtem delu odvetniške tarife. Ker v tretjem delu odvetniške tarife (upravni spor, postopek pred delovnimi in socialnimi sodišči, pravdni postopek, nepravdni postopek in posebni postopki) ni eksplicitno določeno, da nagrada za narok nastane za udeležbo na vsakem posameznem naroku, kot je to jasno določeno v četrtem delu odvetniške tarife za naroke v kazenskem postopku, je tožena stranka po mnenju sodišča pravilno štela, da se v pravdnih postopkih ne priznava nagrada za vsak narok in je zato ravnala pravilno, ko je tožniku odmerila nagrado in stroške zastopanja po tar. št. 3102 samo v enkratnem znesku. Tožbeni ugovori zato na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju : ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnitev tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je tožnik v tožbi smiselno uveljavljal tudi, da se opravi glavna obravnava, sodišče pojasnjuje, da je na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji senata, ker v postopku niso bila predlagana nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev.