Jedro

Upravni organ ocene dejanskih ugotovitev, ki so podlaga za subsumpcijo pod element predpisa, ki ga opredeljujemo kot nedoločen pravni pojem, ne izvede po prostem preudarku, ampak gre pri tem za pravno odločanje. Ob ugotovitvi tožnikove neprimernosti za posest in nošenje orožja upravni organ v skladu z določbama 19. in 31. člena ZOro ni ravnal nezakonito, ker je tožnikovo vlogo za nabavo orožja zavrnil in tožniku tudi odvzel orožje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 934/96-9 z dne 21.2.2001.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 14.5.1996, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Upravne enote L. z dne 19.1.1996. S to odločbo je upravni organ prve stopnje zavrnil tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za nabavo lovske puške ter istočasno tožniku odvzel dve lovski puški, strelivo in orožni list. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da je bilo v upravnem postopku na prvi stopnji ugotovljeno, da tožnik ni primerna oseba, da poseduje orožje, kar bi bilo tudi v nasprotju z javnim interesom. To dejstvo je bilo ugotovljeno na podlagi izpovedbe zaslišanih prič ter odločb o prekrških zoper javni red in mir, predloga za uvedbo postopka o prekršku ter sodbe Višjega sodišča v Ljubljani. Na podlagi izvedenih dokazov je, tudi po mnenju prvostopnega sodišča, pravilna ocena organa prve stopnje, da tožnik ni primerna oseba, da poseduje orožje, kar bi bilo tudi v nasprotju z javnim interesom. Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbene navedbe, da bi morala biti presoja utemeljenosti zahteve za izdajo dovoljenja za nabavo orožja usmerjena samo na ugotavljanje storjenih prekrškov zoper javni red in mir, pri katerih je bilo vpleteno orožje, ne pa tudi tistih, katerih povod so spori v družini.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge iz 1. in 2. točke 72. člena ZUS. Navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da pri odločanju o tem, ali je nekdo upravičen do dovoljenja za nabavo orožja, orožnega lista oziroma dovoljenja za posest orožja, ne gre za odločanje po prostem preudarku. Tako odločanje, po njegovem mnenju, omogoča dikcija 3. alinee 19. člena ZOro, kjer ni določeno, kateri prekrški iz Zakona o prekrških zoper javni red in mir oziroma katera kazniva dejanja, določena v kazenskem zakoniku, morajo biti podani, da se prosilcu odreče izdaja dovoljenja za uporabo ali nabavo orožja. Zakonsko besedilo "tak prekršek" in "tako kaznivo dejanje", po njegovem mnenju omogoča, da se po prostem preudarku lahko odreče dovoljenje za nabavo orožja vsakomur, ki stori katerikoli prekršek, določen v Zakonu o prekrških zoper javni red in mir oziroma za vsako kaznivo dejanje določeno v KZ RS. Tudi pojem neprimernosti v ZOro ni določno opredeljen, saj zakon ne določa, katere so tiste okoliščine, ki morajo biti podane pri posamezni osebi, da jo je šteti kot neprimerno za pridobitev dovoljenja za nabavo orožja. Navedeni pojem predstavlja vrednostno oceno, ki je prav tako, ob taki nedefiniranosti, predmet odločanja po prostem preudarku in lahko pomeni prekoračitev pooblastil upravnega organa, ki to oceno sprejema.

Iz obrazložitev upravnih odločb prve in druge stopnje ni razvidno, ali je bilo v upravnem postopku natančno in ustrezno ugotovljeno dejansko stanje, zato se izpodbijana sodba ne more preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotovitev upravnega organa o njegovi neprimernosti za posest orožja je pomanjkljiva. Temelji samo na oceni, da gre za prekrške, določene v Zakonu o prekrških zoper javni red in mir, z elementi nasilja, brez navedbe, za katere prekrške je bil kaznovan, kdaj so bili za njihovo uvedbo vloženi predlogi in kdaj so postale odločbe o prekrških pravnomočne, da so lahko nastopili razlogi iz 3. alinee 19. člena ZOro. V postopku tudi ni bilo ugotovljeno, ali so morebiti za nekatere prekrške že nastopili učinki zakonske rehabilitacije. Ni tudi jasno, ali je bila podlaga za odločitev tudi predlog za uvedbo postopka o prekršku z dne 4.8.1995, ki v času odločanja še ni bil pravnomočno končan, saj bi glede na nov ZOro bila ta okoliščina podlaga za odložitev odločanja do pravnomočne odločitve o prekršku.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je upravni organ v obravnavani zadevi odločal po prostem preudarku in da je pri takem odločanju prekoračil svoja pooblastila. Ta očitek, ki ga je tožnik uveljavljal tudi v tožbi, je prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo. Pri odločanju po prostem preudarku gre za sprejemanje različnih odločitev na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja in so vse zakonite, v kolikor ne presežejo zakonskega pooblastila za tako odločanje. Pri uporabi nedoločenih pravnih pojmov, pa gre za subsumpcijo ugotovljenega dejanskega stanja pod pravno normo oziroma pod tisti element te norme, ki ga opredeljujemo kot nedoločen pravni pojem. Upravni organ ocene dejanskih ugotovitev, ki so podlaga za subsumpcijo pod element predpisa, ki ga opredeljujemo kot nedoločen pravni pojem, ne izvede po prostem preudarku, kot meni pritožba, ampak gre za pravno odločanje.

Sodišče prve stopnje je preizkusilo pravilnost odločitve o tožnikovi neprimernosti za posest orožja in svoje stališče primerno obrazložilo. Sprejelo je dejansko podlago za tako odločitev, ki je bila ugotovljena v upravnem postopku. Pritožbeni očitek, da opustitev navedbe posameznih dejanj, ki so bila predmet kaznovanja tožnika za prekrške zoper javni red in mir, pomeni bistveno pomanjkljivost upravne odločbe, ni utemeljen. Ugotovitev tožnikove neprimernosti za posest orožja temelji na oceni vseh izvedenih dokazov, ki je v izpodbijani upravni odločbi navedena, to ugotovitev pa podpira tudi presoja, da so imela vsa dejanja, ki so bila podlaga za izdajo odločb o prekrških, elemente nasilja. Na podlagi te ugotovitve, ki je po presoji pritožbenega sodišča, prepričljivo obrazložena, sta bili pravilno uporabljeni določbi 19. člena in 31. člena ZOro, saj upravni organ po navedenih zakonskih določbah ni mogel sprejeti drugačne odločitve. Zato je izpodbijana sodba pravilna in zakonita.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000) pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.