Jedro

Če je upnik v stečajnem postopku dobil poplačano glavnico in zakonske zamudne obresti, obračunane do začetka stečajnega postopka, je bila glavnica plačana tudi v razmerju do porokov in v tem izvršilnem postopku ne more vračunavati izpolnitve v skladu s 313. členom ZOR oziroma 288. členom OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

Dolžnika in upnik sami krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovora dolžnikov A. T. in T. J. z dne 1. 3. 2006 in 20. 3. 2006 z dopolnitvijo z dne 15. 10. 2008 zavrnilo ter sklenilo, da sta dolžnika dolžna upniku povrniti 1.235,41 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sklepu sta se drugi in tretji dolžnik po pooblaščenki pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi stroškovno ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi in ugovoru dolžnikov ugodi oziroma vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Uveljavljata, da sodišče ni upoštevalo navedb dolžnikov v pritožbi, da upnik nepravilno zahteva od dolžnikov še plačilo glavnice, ker je prejel iz ločenega premoženja stečajnega dolžnika v celoti plačano glavnico in zakonite zamudne obresti, obračunane do dneva stečaja. Upnik je to v vseh vlogah sam navedel. Upnik bi bil od dolžnikov upravičen terjati samo še razliko med obrestmi, ki bi jih moral prejeti iz splošne stečajne mase, in med zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki jih uveljavlja v predmetnem izvršilnem postopku od dolžnikov – porokov. Upnik bi moral ob prejemu plačila terjatve obračunati zamudne obresti in opozoriti stečajno upraviteljico, da je za ta znesek obračunih obresti navaden upnik, če je ugotovil, da njegova še odprta terjatev ni na seznamu terjatev za poplačilo iz splošne delitve, ter poskrbeti, da bi prejel plačilo 8,152% tega zneska iz delitve stečajne mase. Prvostopenjsko sodišče ni odločalo o ugovoru dolžnikov, da upniku več ne dolgujeta glavnice. Napačno se sklicuje na določilo drugega odstavka 1007. člena ZOR. Dolžnika ne zatrjujeta, da upniku ne dolgujeta celotne obveznosti, ampak, da je upnik prejel plačano celotno obveznost dolžnika v višini, kot je bila na dan začetka stečajnega postopka, in da zato ne dolgujeta še plačila glavnice, ampak samo še plačilo zamudnih obresti od upnikove terjatve (in še to ne v celoti, ker je treba odšteti znesek, ki bi ga upnik prejel iz splošne delitve, če bi ravnal skrbno in ne v škodo porokov) za čas od začetka stečajnega postopka do dneva, ko je prejel denar. Upnik tudi ni upravičen zahtevati plačila zamudnih obresti od zamudnih obresti in bi lahko zahteval plačilo zamudnih obresti kvečjemu od zneska, ki mu ga dolžnika še dolgujeta, kot je navedeno v pritožbi z dne 14. 4. 2009 zoper prvi sklep v ugovoru in v tej pritožbi, šele od 10. 1. 2006 dalje, ko je utesnil predmetno izvršbo za plačano glavnico in zamudne obresti od dolžne glavnice, obračunane do začetka stečajnega postopka. Izpodbijata tudi odločitev o odmeri stroškov upnika. Dolžnikova vloga ni bila ugovor po izteku roka, ampak dopolnitev ugovora, in tako tudi vloga upnika z dne 4. 1. 2010 ni odgovor na ugovor, ampak v smislu izjave kot vloga, ki je po tar. št. 19, 4. točka OT vrednotena s 50 točkami. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

Upnik je na pritožbo odgovoril in zatrjuje, da plačilo v stečajnem postopku ne pomeni plačila glavnice, saj se prejeta plačila preračunajo skladno s 313. členom ZOR oziroma 288. členom OZ. Nov konstrukt predstavlja očitek dolžnikov, da upnik posledično svojemu neskrbnemu ravnanju v stečajnem postopku proti družbi A. d.o.o. ni prišel do poplačila 8,152% svoje glavnice v okviru glavne delitve stečajne mase navedene družbe, saj predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto in so tudi pravno zgrešene. Znesek stečajne mase je omogočal sorazmerno poplačevanje glavnic in zakonitih zamudnih obresti od zneskov glavnic navadnih upnikov, ki so zapadle v plačilo do dneva začetka stečajnega postopka. Predlaga zavrnitev pritožbe, dolžnikoma pa naj se naloži v plačilo nadaljnje izvršilne stroške upnika, ki jih priglaša v odgovoru na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu odločalo o ugovorih dolžnikov po izteku roka, in sicer drugega dolžnika z dne 1. 3. 2006 in tretjega dolžnika z dne 20. 3. 2006, z dopolnitvijo obeh z dne 15. 10. 2008. Bistvo obeh ugovorov je zatrjevanje, da je terjatev upnika v celoti poplačana iz stečajne mase in da zato ni pravne podlage, da bi upnik v tem izvršilnem postopku terjal kakršenkoli dolg na podlagi sklepa o izvršbi. Ugovora dolžnika utemeljujeta z določbo prvega odstavka 1017. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in uveljavljata, da če je bil upnik v stečajnem postopku v celoti poplačan, je s tem ugasnila tudi porokova obveznost in ne pride v poštev določba drugega odstavka 1022. člena OZ. Trditev o celotnem poplačilu dopolnjujeta z vlogo z dne 15. 10. 2008 s predložitvijo vloge stečajne upraviteljice z dne 13. 10. 2008, iz katere izhaja, da je bila upnikova terjatev v stečajnem postopku nad prvim dolžnikom v celoti poplačana, ter dodajata, da bi v primeru poplačila še od porokov upnik prejel večkratno plačilo svoje terjatve in bi bil tako neupravičeno obogaten, drugi in tretji dolžnik pa nista odgovorna, če je upnik svojo terjatev v stečajnem postopku nad prvim dolžnikom nepravilno prijavil. Sodišče prve stopnje je v okviru ugovorov z dopolnitvijo torej presojalo, ali je bila upnikova terjatev v stečajnem postopku v celoti poplačana in je zato tudi ugasnila obveznost dolžnikov kot porokov. Pravilno je ugotovilo, da je bil upnik na podlagi ločitvene pravice v stečajnem postopku zoper prvega dolžnika upravičen do plačila glavnice z zakonskim zamudnimi obrestmi, ki so natekle do začetka stečajnega postopka, višje sodišče pa je tudi že v sklepu II Ip 1172/2009 z dne 24. 6. 2009 pritrdilo pravilnosti stališča sodišča prve stopnje, da ima nadaljevanje izvršbe proti drugemu in tretjemu dolžniku podlago v drugem odstavku 1007. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Dolžnika v pritožbi niti več ne uveljavljata, da je njuna obveznost s poplačilom upnika v stečajnem postopku v celoti prenehala, saj trdita, da je upnik prejel plačano celotno obveznost dolžnika v višini, kot je bila na dan začetka stečajnega postopka in da zato ne dolgujeta še plačila glavnice, ampak samo še delno plačilo zamudnih obresti od upnikove terjatve za čas od začetka stečajnega postopka do dneva, ko je upnik prejel denar. Že iz tega razloga je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovorov, glede na prej navedeno vsebino ugovorov, pravilna. Ne drži, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati navedbe dolžnikov v pritožbi zoper sklep z dne 30. 3. 2009, ki ga je višje sodišče s prej navedenim sklepom razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, saj je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu odločalo le o utemeljenost ugovorov dolžnikov, v katerih je bila zatrjevana ugasnitev upnikove terjatve do njiju kot porokov.

Predmet tega ugovornega in pritožbenega postopka pa ni vprašanje, v kakšni višini se terjatev nadalje izterjuje, saj je o tem že odločeno s pravnomočnim sklepom o izvršbi in s sklepom o utesnitvi z dne 18. 1. 2006. Višje sodišče se zato do tega vprašanja konkretno ne opredeljuje, le načelno pa opozarja, da niti ugotovitev sodišča prve stopnje v obrazložitvi sklepa z dne 18. 1. 2006 niti ugotovitev v obrazložitvi izpodbijanega sklepa o tem, da poroka dolgujeta upniku še glavnico z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 64.143,33 EUR (prej 15.371.308,92 SIT), nima učinka pravnomočnosti, saj pravnomočen postane le izrek sklepa, ne pa tudi njegova obrazložitev. Zato navedena ugotovitev sodišča prve stopnje ne obvezuje. Opozoriti je treba še, da je vprašanje vračunavanja izpolnitve v tem izvršilnem postopku odvisno od vračunavanja v stečajnem postopku. Za poroka namreč ni mogoče uporabiti drugačnih pravil, kot so bila uporabljena za stečajnega dolžnika. Povedano drugače, če je upnik v stečajnem postopku dobil poplačano glavnico in zakonske zamudne obresti, obračunane do začetka stečajnega postopka, je bila glavnica plačana tudi v razmerju do porokov in v tem izvršilnem postopku ne more vračunavati izpolnitve v skladu s 313. členom ZOR oziroma 288. členom OZ, kot to uveljavlja.

Višje sodišče zavrača pritožbeno izpodbijanje odločitve o odmeri upnikovih stroškov. Vlogo dolžnikov z dne 15. 10. 2008 je kot dopolnitev ugovora opredelilo že višje sodišče v prej navedenem sklepu II Ip 1172/2009. V nadaljnjem postopku jo je tako tudi obravnavalo sodišče prve stopnje in jo poslalo upniku v odgovor. Višje sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da se odgovor na dopolnitev ugovora stroškovno ovrednoti enako kot odgovor na ugovor, torej na podlagi šestega odstavka tarifne številke 27 Odvetniške tarife (OT) in ne kot vloga po 4. točki tarifne številke 19, ki velja za pravdni postopek, ne pa tudi za izvršilnega.

Višje sodišče je glede na navedeno, in ker ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, ter petem in šestem odstavku 38. člena ZIZ. Dolžnika s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta stroške pritožbenega postopka, saj jima jih ni upnik neutemeljeno povzročil, upnik pa sam krije stroške odgovora na pritožbo, ker ti za izvršbo niso bili potrebni. Odgovor na pritožbo ni obvezen, stranka pa je upravičena do povrnitve stroškov le, če z odgovorom pripomore k odločitvi. V obravnavanem primeru upnik ni navedel nobenih dejstev, ki višjemu sodišču na podlagi podatkov v spisu ne bi bila poznana, in zato odgovor na pritožbo ni bil potreben.