Jedro

Iz celotnega postopka izhaja, da dejansko določena preplačila obstajajo, vendar pa iz trditev tožeče stranke ne izhaja, da so prav tožniki, ki so sedaj navedeni v sodbi, tiste osebe, ki jim pripada preplačilo, zato je tožbo potrebno šteti kot nesklepčno.

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v 1. odst. spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožečim strankam plačati na transakcijski račun ... 2.653,76 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 635.948,00 SIT od 1.7.1995 dalje do 31.12.2001 v protivrednosti v evrih, v 15 dneh pod izvršbo.

2. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba v 2. odst. potrdi.

3. V 3. odst. se izpodbijana sodba spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 2.678,55 EUR (dvatisočšeststo oseminsedemdeset 55/100 EUR) pravdnih stroškov v 15 dneh od prejema osebe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožečim strankam lastnikom večstanovanjske hiše C. 45, L., plačati na transakcijski račun S. L. d.d., v dobro lastnikov C. 45 oziroma na transakciji račun vsakokratnega upravnika objekta C. 45, 2.653,76 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 635.948,00 SIT od 1.7.1995 dalje do 31.12.2001 v protivrednosti v evrih, v 15 dneh pod izvršbo. Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je sodišče prve stopnje zavrnilo in odločilo, da pravdne stranke nosijo vsaka svoje stroške.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožena stranka navaja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Izrek sodbe je nerazumljiv. V uvodu sodbe so poimensko navedeni tožniki kot fizične osebe in MOL, v 1. odst. izreka sodbe pa so kot tožeča stranka navedeni lastniki večstanovanjske hiše C. 45, L., v obrazložitvi sodbe pa tožeča stranka. Gre za nasprotje. Izrek je nejasen, ker vsebuje obveznost plačila glavnice in zamudnih obresti na TRR neke tretje osebe. Višje sodišče je v sklepu 20.9.2006 zavzelo jasno stališče ter dalo sodišču prve stopnje jasna navodila, kako mora ravnati v ponovljenem postopku, sodba o tem nima nobenih razlogov. Navedbe v sodbi so brez dejanske in pravne podlage. To, da so etažni lastniki v letu 1996 upravičeno zahtevali, kar je v posameznih primerih pripadalo morebitnemu pravnemu predniku v razmerju do upravnika, ne vzdrži resne pravne presoje. Ne pojasnjujejo, kakšen je pravni položaj vtoževanih sredstev, niti kako naj bi pravica zahtevati ta sredstva prešla na osebe, ki so bile na obravnavi 18.12.2005 navedene kot tožniki. Neutemeljene so trditve, češ da gre za skupno in solidarno terjatev. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v celoti negiralo sicer jasno stališče ter navodila iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani 20.9.2006. Ni izvajalo nobenih dokazov. Tožba je že od vsega začetka nepopolna in nesklepčna. Ugovor aktivne legitimacije je utemeljen. Tudi vsebinsko je odločitev napačna. Napačna je tudi odločitev o stroških. Ta predlaga razveljavitev sodbe in zavrženje tožbe oziroma zavrnitev tožbenega zahtevka.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo znesek 4.204,38 EUR, saj med strankami ni bilo sporno, da je bila tožba na motenje posesti vložena. Iz listine „pregled plačnikov po računih za skupnost stanovalcev C. 43, 45“ je razvidno, da gre za plačila, ki jih je Energetika Ljubljana dobivala od etažnih lastnikov in da gre za razliko v plačilih, ki jo tožeča stranka vtožuje. Gre za znesek, ki so ga etažni lastniki nakazali toženi stranki, ta pa ga ni plačala energetiki.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

Utemeljena je pritožba tožene stranke, ne pa pritožba tožeče stranke.

O pritožbi tožene stranke: Sodišče druge stopnje je v sklepu z dne 20.9.2006 (red. št. 36, list. št. 85-87) dalo navodila o tem, kako je treba ravnati v nadaljnjem postopku. Tožeča stranka je bila tista, ki bi morala v nadaljnjem postopku tožbo dopolniti in popraviti, da bi bila sklepčna. Pravna podlaga sicer ni stvar tožbe, vendar pa bi morala tožeča stranka vsaj po prejemu sklepa sodišča druge stopnje tožbo dopolniti s trditvami o tem, kdo je plačal sredstva, ki naj bi jih zadrževala tožena stranka in kako je pravica zahtevati ta sredstva prešla na osebe, ki so v izpodbijani sodbi navedeni kot tožniki. Nobenih trditev ni, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, kakšna je podlaga ugotovitve v sodbi, da gre za skupno terjatev vseh etažnih lastnikov. Sodišče prve stopnje tudi ni navedlo razlogov, zakaj gre za solidarno terjatev. Treba je ugotoviti, da tožeča stranka tožbe ni dopolnila tako, da bi utemeljenost tožbenega zahtevka izhajala iz trditev. Večkrat je spremenila podatke o tem, kdo je tožeča stranka, dopolnila in spremenila pa ni niti trditev v tožbi, niti ni spremenila tožbenega zahtevka. Ko sodba pravi, da tožena stranka niti ne trdi niti ne izkazuje, da sredstva tožeči stranki ne pripadajo, ta ugotovitev ni točna. Stališče tožene stranke v odgovoru na tožbo (list. št. 4) je bilo, da so nekateri lastniki denar vlagali za druge lastnike – neplačnike, in da bo tožena stranka denar nakazala tožnikom, ki so redni plačniki.

Iz celotnega postopka torej izhaja, da dejansko določena preplačila obstajajo, vendar pa iz trditev tožeče stranke ne izhaja, da so prav tožniki, ki so sedaj navedeni v sodbi, tiste osebe, ki jim pripada preplačilo. Tudi sicer je v tožbenem zahtevku navedeno, da je tožena stranka „dolžna tožečim strankam lastnikom večstanovanjske hiše C. 45, L. ...“ plačati na transakcijski račun S. L. oziroma na račun vsakokratnega upravnika objekta prisojeni znesek, v izreku pa niso navedene osebe, ki naj bi jim ta znesek šel. Ali so tožniki tudi lastniki, in na kakšni podlagi, iz sodbe ne izhaja. Ko je bila torej sodba prvič razveljavljena, je tožeča stranka imela možnost poprave in dopolnitve, vendar tega ni izkoristila. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in zavrnilo tisti del tožbenega zahtevka, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo, kajti iz dejstev, navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (primerjaj 1. odst. 318. člena ZPP).

O pritožbi tožeče stranke: Vse to, kar je navedeno v zvezi s pritožbo tožene stranke, velja tudi glede pritožbe tožeče stranke. Tožbeni zahtevek v tistem delu, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo, že iz razlogov sklepčnosti ni utemeljen. Četudi bi vse vzelo, da gre za sklepčen zahtevek, pa se sodišče druge stopnje v celoti strinja z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje ta del tožbenega zahtevka zavrnilo. Tožeča stranka v pritožbi navaja drugačno podlago zahtevka, saj trdi, da naj bi šlo za plačila, ki jih je Energetika Ljubljana dobivala od etažnih lastnikov in da naj bi šlo za razliko v plačilih, med tem ko se v tožbi trdi, da tožena stranka dolguje tožnikom 1,007.536,80 SIT iz naslova tožbe za motenje posesti. Sodišče prve stopnje je tako tožbeni zahtevek v preostalem delu pravilno zavrnilo.

Ker tožeča stranka v pravdi ni uspela, mora po 1. odst. 154. čl. ZPP toženi stranki povrniti pravdne stroške. Stroški tožene stranke so odmerjeni v skladu s predlogom, odvetniško in taksno tarifo in znašajo skupaj 2.678,55 EUR, od tega stroški današnje pritožbe 412,26 EUR, stroški postopka na prvi stopnji pa 2.266,29 EUR. Odmera stroškov je razvidna iz listovne številke 174. Pri odmeri je sodišče druge stopnje upoštevalo 1. odst. 155. čl. ZPP, po katerem se upoštevajo le potrebni stroški. Odmera pritožbenih stroškov je razvidna iz listovne številke 190. Tako mora torej tožeča stranka sama kriti pravdne stroške, vključno s pritožbenimi, ker v pravdi ni uspela; tožena stranka mora sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo tožeče stranke, ker ne gre za stroške, ki bi bili potrebni za pravdo po 1. odst. 155. čl. ZPP.

Odločitev o spremembi sodbe temelji na 5. točki 358. člena ZPP, odločitev o potrditvi pa na 353. členu ZPP.