Jedro

Sodišče po vložitvi obtožnice ni dolžno ponavljati konkretnih okoliščin, ki so upravičevale dosedanje trajanje pripora.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 49852/2011 z dne 19. 3. 2012 zoper obdolženo S. P. po vložitvi obtožnice podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je storila kaznivo dejanje spravljanja v suženjsko razmerje po prvem odstavku 112. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Kp 49852/2011 z dne 26. 3. 2012 pritožbo zagovornika obdolženke zavrnilo.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženkin zagovornik zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter pripor zoper obdolženko odpravi.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno. Po mnenju vrhovne državne tožilke je bilo na vse navedbe zahteve izčrpno odgovorjeno že s sklepom Vrhovnega sodišča II Kr 49852/2011 z dne 19. 1. 2012, s katerim je bil pripor obdolženki podaljšan.

4. Odgovor Vrhovnega državnega tožilstva je bil vročen obdolženki in njenemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb, ki so relevantne za presojo utemeljenega suma. Pritožbeno sodišče naj namreč ne bi odgovorilo na trditve obrambe, da sta priči D. K. in A. Z. izpovedali, da je bila oškodovanka sama v stanovanju, ki ga je sama odklenila in zaklenila, ter sama sprejemala naročila po mobitelu, medtem ko je oškodovanka povedala, da je bila pri obdolženki prostovoljno ter ji nihče ni omejeval svobode.

6. Navedenim trditvam zagovornika ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v okviru presoje utemeljenega suma navedlo, da slednji izhaja iz izpovedi zaslišanih prič ter številnih izsledkov preiskovalnih ukrepov. Ob tem je izrecno poudarilo, da izpovedi D. K. in A. Z. utemeljenega suma ne omajejo. Iz obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje izhaja, da se je pritožbeno sodišče s pritožbenimi navedbami seznanilo, vendar je sprejelo razloge prvostopnega sodišča, iz katerih tudi po oceni pritožbenega sodišča izhaja utemeljen sum, da je obdolženka storila očitano ji kaznivo dejanje. V povezavi z razlogi prvostopenjskega sklepa, s katerimi je pritožbeno sodišče v celoti soglašalo, so bile tako pritožbene navedbe zadovoljivo presojene.

7. Pritožbeno sodišče je obravnavalo tudi pritožbene navedbe zagovornika, s katerimi je uveljavljal kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik je v pritožbi zoper izpodbijani sklep trdil, da naj bi imeli policisti na stroške državnega proračuna spolne odnose z osebo, ki je domnevno bila v suženjskem razmerju, ter z obdolženo S. P., pri čemer se je skliceval na zadevo Vrhovnega sodišča ZDA Rochin v. California. Vrhovno sodišče je že v sklepu XI Ips 49852/2011-228 z dne 16. 2. 2012 (s katerim je zavrnilo zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora II Kr 49852/2011 z dne 19. 1. 2012) navedlo, da vložnik ni pojasnil povezave med obravnavano zadevo in citirano odločbo Vrhovnega sodišča ZDA ter da zatrjevane kršitve ni substanciral na način, ki bi omogočal njen preizkus. Konkretnejših razlogov, ki bi utemeljevali ekskluzijo nezakonito pridobljenih dokazov, zagovornik ni podal niti v pritožbi zoper izpodbijani sklep. Glede na navedeno tudi pritožbeno sodišče na zagovornikove navedbe ni bilo dolžno obširneje odgovarjati, pač pa zadostuje pojasnilo, da gre za neprimerljivi zadevi.

8. Zagovorniku ni mogoče pritrditi niti, da je pritožbeno sodišče kršilo 22. člen Ustave, ker naj se ne bi opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi s kršitvijo pravice do sojenja v razumnem roku. Res je sicer, da pritožbeno sodišče ni navedlo konkretnih okoliščin, ki upravičujejo trajanje pripora, pač pa je le pojasnilo, da delo na obravnavani zadevi teče kontinuirano ter je zahtevnejše. Vendar je potrebno upoštevati, da je že Vrhovno sodišče v zgoraj citiranem sklepu, s katerim je pripor obdolženki podaljšalo, obrazložilo, katere so tiste objektivne okoliščine, zaradi katerih preiskava še ni zaključena. Navedlo je, da je potrebno pridobiti mnenje izvedenca v zvezi s pregledom in preiskavo elektronskih naprav, analitično informacijo, v kateri bodo pridobljeni podatki analizirani, ter prevode telefonskih pogovorov. Ker so bili navedeni dokazi pridobljeni, 16. 2. 2012 pa je bila vložena obtožnica, sodišče po vložitvi obtožnice ni bilo dolžno ponavljati konkretnih okoliščin, ki so upravičevale dosedanje trajanje pripora.

9. Ker kršitve, na katere se sklicuje obdolženkin zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.