Jedro

Oprostitev plačila taks v postopku odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči je namenjena le za spor o odločanju o dodelitvi brezplačne pravne pomoči in ne za spor, ki ga odvetnik sproži zaradi višine priznane nagrade in stroškov za nudenje brezplačne pravne pomoči.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 34. a člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1 zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog, s katerim je tožeči stranki naložilo plačilo sodne takse za tožbo, vložene zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, Urad predsednika, št. Bpp 1329/2009, s katerim mu je to priznalo nagrado in stroške nudenja brezplačne pravne pomoči na podlagi napotnice v skupnem znesku 254,14 EUR, njegov predlog za izplačilo nad tem zneskom pa zavrnilo. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa prvostopenjsko sodišče navaja, da gre v obravnavanem primeru za odločanje o zahtevku odvetnika za plačilo nagrade in stroškov za izvajanje brezplačne pravne pomoči, in ne za odločanje o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. Določba četrtega odstavka 10. člena ZST-1 se glede na njeno besedilo kot tudi njen namen v obravnavanem upravnem sporu, zato ne more uporabiti. Navaja, da je izdani plačilni nalog skladen z novejšo in sedaj ustaljeno sodno prakso Upravnega sodišča RS v sporih v zvezi s sklepi o nagradi in stroških nudenja brezplačne pravne pomoči. 2. V pritožbi tožeča stranka uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev pravil postopka. Navaja, da mora v postopku, za katerega je dodeljena brezplačna pravna pomoč, odvetnik prijaviti vse nastale stroške, saj jih v primeru uspeha pobere država. V tem postopku so tudi stroški podvrženi pravnim sredstvom, za katera se ne plačuje sodna taksa s strani odvetnika. Gre za iste stroške, ki jih po Zakonu o brezplačni pravni pomoči – ZBPP odvetniku, ki izvaja brezplačno pravno pomoč, povrne država. Ker gre za iste stroške, je nelogično, da bi se v obravnavanem sporu plačevala sodna taksa. Če bi nastal spor za 50 EUR, bi bila taksa 148 EUR, kar je nesorazmerno. Dodaja, da v kazenskih zadevah, kje prihaja do zastopanja po odločbi sodišča, ni prakse, da bi moral odvetnik plačevati takso v zvezi s pritožbo zoper stroškovni sklep. Gre za isto zadevo in isti spor, zato stroškov ni mogoče oddeliti od glavnega spora. Meni, da se z izpodbijanim stališčem krši pravica do pravnega sredstva, enakega varstva pravic in pravica do sodnega varstva po Ustavi RS. Zatrjuje, da je plačilni nalog nerazumljiv, saj na njegovi podlagi ni mogoče identificirati sporne zadeve. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. Priglaša stroške.

K I. točki izreka:

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali se taksna oprostitev po četrtem odstavku 10. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1, ki med drugim določa, da se taksa ne plača v postopkih odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, nanaša tudi na postopek, v katerem odvetnik izpodbija sklep o priznanju nagrade in stroškov za nudenje brezplačne pravne pomoči. 5. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se določba četrtega odstavka 10. člena ZST-1 v delu, ki se nanaša na oprostitev plačila sodnih taks v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči glede na njeno besedilo in tudi njen namen razlaga tako, da v okvir te taksne oprostitve ne spada postopek, ki se vodi zaradi višine priznane nagrade in stroškov za nudenje brezplačne pravne pomoči. 6. Iz določbe prvega odstavka 1. člena ZST-1 izhaja, da se pred sodišči v Republiki Sloveniji plačujejo takse po določbah tega zakona in taksne tarife, ki je njegov sestavni del. Osnovno pravilo ZST-1 je torej, da se ustrezne takse plačujejo v vseh postopkih, ki se vodijo pred sodišči. Postopke oziroma pravna dejanja, za katera zakon določa taksno oprostitev, ZST-1 ureja v 10. členu, kjer v četrtem odstavku določa, da se v postopkih odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, o predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks in o pritožbi zoper sklep o tem predlogu, o ugovoru zoper plačilni nalog iz 34. oziroma 34. a člena tega zakona ter v upravnih sporih o priznanju mednarodne zaščite po zakonu, ki ureja mednarodno zaščito, taksa ne plača. Neplačilo sodne takse oziroma oprostitev njenega plačila predstavlja izjemo od osnovnega pravila plačevanja taks v vseh sodnih postopkih.

7. Vrhovno sodišče poudarja, da že jezikovna razlaga četrtega odstavka 10. člena ZST-1 kaže na to, da se oprostitev plačila taks nanaša le na postopek odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči in je ni mogoče širiti tudi na spor o višini priznane nagrade in stroškov odvetnika, ki je izvajal brezplačno pravno pomoč. Takšna razlaga navedene zakonske določbe izhaja tudi iz namena oprostitve plačila sodnih taks v postopku odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, kot je pritožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Namen oprostitve plačila sodnih taks v postopkih odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči izhaja že iz same narave postopka o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, kjer gre za spor o tem, ali bo stranka sploh dolžna kriti oziroma plačati določene stroške sodnega postopka. Sam institut brezplačne pravne pomoči pa je skladno z Zakonom o brezplačni pravni pomoči - ZBPP namenjen uresničevanju pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (prvi odstavek 1. člena ZBPP). Namen oziroma cilj obravnavanega spora, kjer se izpodbija stroškovni sklep, pa je povsem drugačen. Njegov namen je v poplačilu opravljenih odvetniških storitev, ki jih je odvetnik ob zasledovanju svoje finančne koristi opravil v okviru izvajanja brezplačne pravne pomoči. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi namenska (teleološka) razlaga določbe četrtega odstavka 10. člena ZST-1 potrjuje zaključek, da se oprostitev plačila taks nanaša le na postopek odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči in ne na postopek, ki se vodi zaradi višine priznane nagrade in stroškov za nudenje brezplačne pravne pomoči. 8. Z obveznostjo plačila takse za tožbo oziroma s pojasnjeno razlago četrtega odstavka 10. člena ZST-1, se po presoji Vrhovnega sodišča ne posega v pritožnikovi ustavni pravici do sodnega varstva in pravnega sredstva, kot to zatrjuje pritožba. Plačilo takse za tožbo pritožnika v obravnavanem primeru sili k premisleku o smotrnosti sodnega postopka, kar je med drugim tudi namen sistemske ureditve plačevanja sodnih taks po ZST-1(1). S spodbujanjem racionalnega sprožanja sodnih postopkov se udejanja pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je bistveni sestavni del pravice do sodnega varstva in katere namen je zagotoviti učinkovitost sodnega varstva.

9. Prav tako se po presoji Vrhovnega sodišča z izpodbijano odločitvijo ne posega v ustavno pravico pritožnika do enakega sodnega varstva. Upoštevaje že pojasnjeno sistemsko ureditev plačevanja sodnih taks po ZST-1 (6. točka te obrazložitve), kjer se takse plačujejo v vseh sodnih postopkih, prav ozka razlaga izjem od tega osnovnega pravila in upoštevanje njihovega namena služi ustavni pravici do enakega sodnega varstva.

10. Ugovor tožeče stranke v zvezi z ureditvijo plačevanja taks v kazenskem postopku pa za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, ki izhaja iz postopka v upravnem sporu, ni pravno pomemben.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

K II. točki izreka:

12. Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Op. št. (1): Zakonodajno gradivo k Predlogu zakona o sodnih taksah, Poročevalec DZ, št. 7/2008.