Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno zaključili, da je bilo v obravnavanem primeru premoženje podržavljeno že na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ-a (torej ex lege), in sicer z dnem njegove uveljavitve (6. 2. 1945).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog predlagateljic za vrnitev zaplenjenega premoženja v obliki odškodnine v obveznicah. Odločilo je še o stroških postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo predlagateljic zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Predlagateljice v pravočasni reviziji zoper drugostopenjski sklep uveljavljajo revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Z obširnim povzemanjem trditvene podlage skušajo predstaviti sklep, da je bilo njihovemu pravnemu predniku premoženje odvzeto na podlagi kazenske sodbe in ne na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ-a. Nadalje zatrjujejo, da je bil Odlok AVNOJ-a v letu 1945 podlaga tako za upravno kot kazensko zaplembo. Zatrjujejo še kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), 22. člena Ustave in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Predlagajo, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena nasprotni udeleženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma velja revidentkam odgovoriti, da v svojih pritožbenih navedbah niso ostale preslišane, saj je pritožbeno sodišče (predvsem v šesti točki svoje obrazložitve) jasno odgovorilo, katera so odločilna dejstva za zavrnitev njihovega predloga na podlagi Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS). Zato zatrjevana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, 22. člena Ustave in 6. člena EKČP ni podana.

Za odločitev o tem, ali je obravnavani predlog za vrnitev po vojni podržavljenega premoženja z dne 3. 11. 2014 utemeljen po določbah ZIKS, je pomembno, na kateri pravni podlagi je bilo premoženje podržavljeno, to pa je razvidno iz vpisa v zemljiško knjigo in zaplembene odločbe1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz odločbe Mestne zaplembene komisije Maribor št. 2499, ki je bila izdana 25. 10. 1945, izhaja, da je bil A. A. podržavljen obrtni lokal z vso opremo, orodjem, zalogami ter vse premičnine in pravice, predvsem pa delež na tovarnah „B.“ in „C.“. Z odločbo iste komisije št. 3291 je bil podržavljen „D.“ d.z. o.z., in sicer vse nepremičnine, tovarniški objekti, oprema, zaloge in pravice. Z odločbo iste komisije št. 3292 pa je bil podržavljen „B.“ d.z. o.z., prav tako z vsemi nepremičninami, tovarniškimi objekti, opremo, zalogo in pravicami, pri čemer je pri vseh teh odločbah navedeno, da je to podržavljeno na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ-a z dne 21. 11. 1944. Pritožbeno sodišče je navedenemu dodalo, da tudi iz ostalih listin v spisu izhaja, da je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ-a, ter še ugotovilo, da je Okrajno sodišče v Mariboru s sklepom z dne 2. 7. 1946 sklenilo, da se na podlagi prej navedenih odločb zaplembene komisije vsa premična in nepremična imovina prenese v državno last in se zemljiški knjigi naloži, da se pri navedenih nepremičninah vknjiži lastninska pravica na FLRJ (primerjaj prilogo B11 sodnega spisa). Poleg navedenega je bilo ugotovljeno, da nobena listina v spisu ne izkazuje, da je bilo premoženje, na katerega se nanaša predlog v tu obravnavanem postopku, podržavljeno na podlagi kazenske sodbe.2 To pomeni, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno zaključili, da je bilo v obravnavanem primeru premoženje podržavljeno že na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ-a (torej ex lege), in sicer z dnem njegove uveljavitve (6. 2. 1945). Revizijska teza, da je bilo vse premoženje prednika predlagateljic dejansko že v posesti in uživanju povojnih oblastnikov še pred izdajo kateregakoli posamičnega pravnega akta (t. j. upravne in kazenske odločbe), pa ni v prid revidentkam, saj so takratne oblasti očitno sklepale, da imajo (upravno) podlago za podržavljenje že na podlagi Odloka AVNOJ-a. Glede revizijske teze, da je bila odločba Mestne zaplembene komisije Maribor št. 2499 celo nepravnomočna, pa zadostuje že odgovor, da Vrhovno sodišče v tem postopku nima pristojnosti za odločanje o tem, ali je okrajna zaplembena komisija pri izdaji zaplembenih odločb pravilno uporabila Odloke AVNOJ-a ali ne.3 Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo predlagateljic kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

1 Primerjaj Sklep VSRS II Ips 299/2010. 2 Revizijsko obširno nesprejemanje teh dejanskih ugotovitev ni upoštevno, primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP.

3 Primerjaj Sklep VSRS II Ips 181/2012.