Jedro

Pri oceni škode na avtomobilu na podlagi predvidenih stroškov popravila je treba upoštevati tudi DDV. Ker je davek del cene kleparjeve in ličarjeve storitve, je pri ocenjevanju tožnikovega prikrajšanja oz. škode treba upoštevati tudi davek. Le z upoštevanjem stroškov popravila v celoti bo tožnikov gmotni položaj tak kot bi bil, če škodnega dogodka ne bi bilo. Dejstvo, da tožnik popravila še ni izvršil, ni pomembno niti v zvezi z ugotavljanjem višine škode niti z obrestovanjem prisojenega. Odškodninska obveznost je zapadla od nastanka škode, tožena stranka pa je v zamudi z njenim plačilom od zahteve za njeno plačilo. Tudi če tožnik avtomobila ne bo popravljal, ampak bo odsvojil poškodovanega, ne bo obogaten, saj bo kupnina zaradi njegove poškodovanosti nižja. Škoda se s prodajo namesto popravila ne bo spremenila oz. zmanjšala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je uspela uveljaviti 3.375,34 EUR materialne škode z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.8.2013 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku - za 1.446,58 EUR s pripadki - pa je zahtevek zavrnjen (III. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 1.749,78 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper I. in II. točko izreka se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14, 48/15 - odl. US, 6/17 - odl. US - v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da je Evropsko poročilo listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej navaja. V njem zapisana dejstva se štejejo za priznana. To poročilo udeleženci izpolnijo, kadar se odločijo, da na kraj nesreče ne bodo klicali policije in se uspejo sporazumeti o krivdi ali kadar policija na podlagi 111. čl. Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) odstopi od ugotavljanja dejstev in zbiranja dokazov, potrebnih za odločitev o prekršku pri prometni nesreči z majhno poškodbo. Evropsko poročilo se lahko sestavi tudi v primeru, če udeleženci ne dosežejo soglasja o krivdi oz. se ne da ugotoviti, kdo je nesrečo povzročil. Namen poročila je zapis dejstev v zvezi s prometno nesrečo. Pravilno sestavljeno Evropsko poročilo nadomesti policijski zapisnik. Graja ravnanje sodišča prve stopnje, ki tožnikovega podpisa na Evropskem poročilu ne šteje za priznanje dejstev. Opozarja na trditev tožeče stranke, da je voznik tovornjaka svojo odgovornost na kraju dogodka zanikal. Svoja stališča sta udeleženca nesreče zapisala pod točkama 4 in 13. Če bi tožnik menil, da za nesrečo ni odgovoren, Evropskega poročila ne bi podpisal, ampak bi zahteval prihod policije. Tožniku ni bilo treba prečkati kolone čakajočih vozil. Na cesto bi se lahko vključil tudi na drugem kraju. Prometna nesreča se je zgodila, ker se tožnik pri spreminjanju smeri vožnje ni prepričal, da manever, ki ga je izvedel, lahko varno izpelje. Pri tem ni dal prednosti vozniku tovornega vozila, ki je imelo prednost. Ni res, da se je tožnikovo vozilo zaradi varne vključitve v kolono ustavilo. Ugotovitev je nepravilna, ker je sodišče sledilo pričam, ki so v sorodstvenem razmerju s tožnikom in zato pristranske. Če bi se tožnik pred manevrom prepričal, če lahko pred vozilo varno zapelje v vozni tok tovornjaka, do nesreče ne bi prišlo. Pred spremembo smeri bi moral nameravan manever nakazati in sicer z zvočnim opozorilom ali s kretnjo roke in na ta način voznika tovornjaka zaprositi, da mu odstopi prednost. Ne soglaša, da voznik tovornega vozila ni bil dovolj pozoren. Izpovedal je, da ni pričakoval, da se bo iz njegove desne nekdo "tlačil" v kolono. Bil je dovolj skrben. Izvedenec ni mogel ugotoviti, kdaj je tovorno vozilo speljalo in v kakšnem položaju sta se vozili takrat nahajali. Napačen je zato zaključek, da se je tovorno vozilo zaletelo v tožnikovo vozilo v času, ko je le-to stalo. Če bi bila ugotovitev sodišča točna, bi bilo osebno vozilo poškodovano na zadnjem in ne na bočnem delu. Ker je osebno vozilo tik pred trčenjem spreminjalo smer vožnje, je očitno zapeljalo v mrtvi kot voznika tovornjaka. To kaže, da voznik tovornjaka k nesreči ni prispeval. Višini škode nasprotuje s trditvijo, da je škoda previsoko odmerjena, ker je upoštevan tudi davek na popravilo, ki ga tožnik še ni opravil. Ker tožnik davka še ni plačal, v tem obsegu škoda še ni nastala. Tudi do obresti iz tega razloga tožnik ni upravičen. Ker tožnik vozila še ni popravil, ni še ničesar plačal in do zamudnih obresti ni upravičen. Posledično je nepravilna odločitev o stroških, katerih višine se ne da preveriti.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbeno stališče, da podpis Evropskega poročila pomeni priznanje krivde, označuje za pritožbeno novoto. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča o poteku škodnega dogodka. V nasprotju z ugotovitvijo izvedenca je pritožbena trditev, da tožniku kolone stoječih vozil ni bilo treba prečkati. Izvedenec je ugotovil in na peti strani izvedenskega mnenja slikovno prikazal, da je izhod iz parkirišča na cesto predviden preko površine, kjer - v primeru čakalne vrste - stojijo vozila, ki nameravajo natočiti gorivo. Da bi tožnik na cestišče lahko zapeljal na koncu kolone, v postopku ni bilo zatrjevano ali ugotovljeno. Tveganje za prometno nesrečo bi bilo enako, če bi kolono stoječih vozil prečkal na drugem mestu.

6. Položaj vozil v trenutku trčenja je izvedenec lahko ugotovil iz fotografij, posnetih neposredno po trčenju. Poškodbe na vozilih, zlasti poškodbe osebnega avtomobila - deformirano je v obliki udrtine na levi strani pred zadnjim levim kolesom, s širitvijo na zadnja leva vrata - potrjujejo, da je osebno vozilo v času trka mirovalo. Če bi bil osebni avtomobil v gibanju, bi bila udrtina drugačne oblike oz. bi bile prisotne sledi drsenja. Da je tožnikovo vozilo v času trčenja stalo, je ugotovljivo tudi iz izpovedi prič, ki so pojasnile, da je tožnik stal zaradi preverjanja prometa na cesti, na katero se je nameraval vključiti. Zgolj zaradi dejstva, da so s tožnikom v sorodstvenem razmerju, medsebojno skladnim izpovedim prič, ki so skladne tudi z drugimi dokazi, ni mogoče odreči verodostojnosti. Sicer pa priče niso izpovedale, da je tožnik ustavil, preden je prečkal kolono - kot napačno povzema pritožba - ampak, da je v trenutku trčenja s svojim vozilom prečno stal v koloni zaradi preverjanja prometa na cesti, na katero se je nameraval vključiti.

7. Ker je očitno, da je tožnik prečkal kolono stoječih vozil, je neutemeljen pritožbeni očitek tožniku, da ni dal prednosti tovornemu vozilu, ki je vozilo naravnost. Ni mogoče soglašati s pritožbenim zaključkom o skrbnosti toženkinega zavarovanca. Očitno ni bil skrben, saj je pri premikanju v koloni, torej pri premikanju z minimalno hitrostjo, trčil v pred njim stoječ avtomobil. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se tožnik ni prepričal, če manever - prečkanje kolone - lahko varno stori. Ni indicev, da bi tožnik manever izpeljal sunkovito ali hitro. Ker je svoje vozilo pred trčenjem že varno ustavil, je očitno pravilno ocenil, da kolono lahko varno prečka. Ni indicev, da bi se "tlačil" med tovorno in pred njim stoječe vozilo, kot je izpovedal toženkin zavarovanec.

8. Voznik tovornega vozila očitno prečno pred seboj stoječega osebnega vozila ni videl. Izvedenec je ugotovil, da bi ga lahko videl; če ne drugače s pomočjo dveh ogledal. Zato s sklicevanjem na mrtvi kot, v katerem se je osebno vozilo lahko nahajalo, pritožnik drugačne odločitve ne more doseči. Voznik tovornega vozila je torej tisti, ki je kršil cestno prometne predpise, ki mu na področju umirjenega prometa nalagajo posebno previdnost pri vožnji. To pomeni, da je bil pred oviro na cesti, ki jo je predstavljalo tožnikovo vozilo, dolžan čakati dokler se vozilo ne bi odstranilo. Glede na gnečo na prostoru bencinskega servisa in v njegovi okolici, je toženkin zavarovanec lahko pričakoval takó vozila kot pešce in druge udeležence v prometu. Dejstvo, da bi tožnik z zvočnim signalom ter nato z rokami in mimiko lahko nakazal prečkanje, je upoštevano pri ugotovljeni deljeni odgovornosti. Glede na to, da je vzrok za nastalo škodo ravnanje toženkinega zavarovanca, je po oceni pritožbenega sodišča tožnikov 30 % prispevek k posledicam nesreče dokaj visoko ocenjen.

9. Izpolnjeno Evropsko poročilo je listina, katere dokazno vrednost mora sodišče oceniti z upoštevanjem okoliščin, v katerih je bila sestavljena in podpisana. Prvostopenjsko sodišče je to storilo. Udeleženca, ki izvirata iz različnih jezikovnih področij, sta izpolnjevala obrazec v nemškem jeziku. Glede krivde se očitno nista zedinila, saj sta oba - desno in levo spodaj - krivdo zavračala. Skico, ki jo je narisal voznik tovornega vozila, je mogoče razlagati na več načinov. Lahko tudi tako, da puščice nakazujejo smer gibanja in ne gibanje v času nesreče. Tožnik je bil prepričljiv v svoji izpovedi, da se s soudeleženim voznikom, ki je trdil, da je v času nesreče stal, ni želel kregati. V takih okoliščinah izpolnjeno Evropsko poročilo torej ne izkazuje, da bi katerikoli od udeležencev nesreče priznal krivdo. Oba sta zabeležila okoliščine nesreče. Tudi na ta način izpolnjeno poročilo je pomemben vir informacij o udeležencih in poteku prometne nesreče. Ni sprejemljiv pritožbeni zaključek, da tožnik poročila ne bi podpisal, če bi štel, da za nesrečo ni odgovoren. S podpisom je potrdil udeležbo v nesreči in pravilnost z njegove strani posredovanih podatkov. Iz izpovedbe voznika tovornega vozila je razvidno, da so policisti, ki jih je klical, obravnavanje nesreče, v kateri je nastala zgolj materialna škoda, odklonili. Tožnik je bil prepričljiv v izpovedi, da zaradi nepoznavanja telefonske številke in ker ni imel slovenskega mobitela, policije ni mogel klicati. Nesprejemljiv je zato pritožbeni zaključek, da bi se moral tožnik podpisu Evropskega poročila izogniti na ta način, da bi zahteval policijski ogled kraja nesreče. 10. Višina škode je ugotovljena na osnovi predvidenih stroškov popravila (ocenjena). Ker je davek del cene kleparjeve in ličarjeve storitve, je pri ocenjevanju tožnikovega prikrajšanja oz. škode treba upoštevati tudi davek. Le z upoštevanjem stroškov popravila v celoti bo tožnikov gmotni položaj tak kot bi bil, če škodnega dogodka ne bi bilo (164. čl. Obligacijskega zakonika). Dejstvo, da tožnik popravila še ni izvršil, ni pomembno niti v zvezi z ugotavljanjem višine škode niti z obrestovanjem prisojenega. Odškodninska obveznost je zapadla od nastanka škode (165. čl. Obligacijskega zakonika), tožena stranka pa je v zamudi z njenim plačilom od 3.8.2013 dalje (24. točka prvostopenjske sodbe). Tudi če tožnik avtomobila ne bo popravljal, ampak bo odsvojil poškodovanega, ne bo obogaten, saj bo kupnina zaradi njegove poškodovanosti nižja. Škoda se s prodajo namesto popravila ne bo spremenila oz. zmanjšala.

11. Pri odmeri stroškov se sodišče prve stopnje sklicuje na vložena stroškovnika, kar skladno s sodno prakso zagotavlja preverljivost odmerjenih stroškov postopka.

12. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).