Jedro

Zavezanci za plačilo turistične takse so državljani RS in tujci, kar pomeni, da so zavezanci za plačilo posamezniki oziroma fizične osebe. V konkretnem primeru pa je tožena stranka turistično takso odmerila in določila pravni osebi, ki po jezikovni razlagi 1. odstavka 23. člena ZSRT ne more biti zavezanec za plačilo turistične takse.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba tožene stranke št. 426-1063/2010 z dne 21. 4. 2010 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožeči stranki določil plačilo pavšalne turistične takse za obdobje 9. mesecev za leto 2009 v znesku 110,16 EUR. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine v Piranu in da je zato na podlagi Zakona o spodbujanju razvoja turizma (Uradni list RS, št. 24/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZSRT) in 2. člena Odloka o turistični taksi v Občini Piran (v nadaljevanju Odlok) zavezanka za plačilo turistične takse. Nato navaja elemente za izračun turistične takse in pojasnjuje, da se izračun letne pavšalne takse oziroma zneska določi tako, da se število točk, dobljenih iz naslova velikosti počitniškega objekta, pomnoži z vrednostjo točke. Vrednost točke je opredeljena z ZSRT in znaša 0,0918 EUR.

Tožena stranka je po pritožbi tožeče stranke odločbo prvostopenjskega organa št. 426-1063/10 z dne 16. 2. 2010 odpravila in sama odločila, da je tožeča stranka kot zavezanec za plačilo pavšalne turistične takse za stanovanje na naslovu ... v Piranu, ki ima 45,34 m2 stanovanjske površine, za obdobje od 1. 4. 2009 do 30. 11. 2009, katerega lastnik je do celote, dolžna plačati turistično takso v znesku 97,92 EUR. V svoji obrazložitvi navaja, da je prvostopenjski organ tožeči stranki turistično takso sicer pravilno izračunal, ni pa upošteval pravilnega obdobja, saj je neupravičeno upošteval tudi takso za mesec december 2009, ko je bilo stanovanje že oddano v najem. Prvostopenjski organ bi torej moral izračunati pavšalno turistično takso le za obdobje osem mesecev in ne za devet mesecev. V ostalem tožena stranka ocenjuje, da so navedbe tožeče stranke neutemeljene, saj je tožeča stranka zavezanec za plačilo pavšalne turistične takse po ZSRT glede na to, da je lastnik predmetnega stanovanja v Piranu, kjer nima prijavljenega sedeža in stanovanje tudi ni bilo oddano v najem za namen stalnega prebivanja, torej gre za počitniško stanovanje. Od meseca, v katerem je bilo stanovanje oddano v najem za namen stalnega prebivanja, pa se to stanovanje ne šteje več za počitniško stanovanje, temveč gre za službeno stanovanje.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov, predvsem pa iz razloga napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da ji je bilo z odločbo prvostopenjskega organa naloženo plačilo pavšalne turistične takse za določeno obdobje za leto 2009. Po pritožbi je drugostopenjski organ sicer odpravil odločbo prvostopenjskega organa, vendar ji je kljub temu naložil plačilo pavšalne turistične takse v znesku, zmanjšanem za en mesec, čeprav je bilo stanovanje v obdobju, za katerega je bila zaračunana turistična taksa, nezasedeno. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnil. Tožeča stranka kot dodatne argumente k tožbi prilaga najemno pogodbo, ki jo je bivši lastnik stanovanja pripravil z bivšo najemnico in najemno pogodbo, ki jo je Stanovanjska komisija kot pravna naslednica bivšega lastnika sklenila z isto najemnico. Ta najemna pogodba je bila prijavljena v registracijo Občini Piran in je bila v skladu s tedaj veljavno zakonodajo sklenjena za nedoločen čas. S tem tožeča stranka dokazuje, da je že od vsega začetka oddajala omenjeno stanovanje za zadovoljevanje stanovanjskih potreb z možnostjo stalnega prebivanja. Po zadnjem razpisu za dodelitev službenih stanovanj v najem, je bilo navedeno stanovanje oddano izbranemu najemniku za čas delovnega razmerja v državnem organu. Sklenjena je bila najemna pogodba in stanovanje predano s primopredajnim zapisnikom. Poleg tega iz podatkov Geodetske uprave RS izhaja, da je stavba na navedenem naslovu stanovanjska stavba in ne počitniški objekt. Tožeča stranka navedenega objekta ni nikoli oddajala v počitniške namene, tudi ne v obdobju, ko je bilo stanovanje prazno. Tožeča stranka sicer ima v svojem fondu tudi počitniška stanovanja in v teh primerih tudi plačuje turistično takso. Tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbenemu zahtevku tožeče stranke in navaja, da opredelitev stavbe o podatkih Geodetske uprave ne more imeti vpliva na odločitev ali gre za počitniško ali stanovanjsko stavbo, saj je z Zakonom o spodbujanju razvoja turizma določeno, kdaj se objekt šteje za počitniški.

Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov kot jih navaja tožeča stranka.

Turistično takso in druga sredstva za izvajanje politike spodbujanja razvoja turizma na nacionalni ravni in na ravni turističnega območja ureja Zakon o spodbujanju razvoja turizma. Le-ta v 5. odstavku 4. člena opredeljuje turistično takso kot pristojbino za prenočevanje, s katero so zavezancem za plačilo v turističnem območju na voljo določene storitve in ugodnosti, ki se jim ob vsakokratnem koriščenju ne zaračunavajo posebej. Zavezanci za plačilo turistične takse so določeni v 23. členu citiranega zakona. Po 1. odstavku 23. člena ZSRT turistično takso plačujejo državljani Republike Slovenije in tujci, ki v turističnem območju izven svojega stalnega prebivališča uporabljajo storitve prenočevanja (turisti) v nastanitvenem objektu. Izhajajoč iz jezikovne razlage navedenega zakonskega določila so torej zavezanci za plačilo turistične takse državljani Republike Slovenije in tujci, kar pomeni, da so zavezanci za plačilo posamezniki oziroma fizične osebe.

Sodišče tako ugotavlja, da odločitev tožene stranke ni pravilna. Niti prvostopenjski organ, niti tožena stranka za njim, po mnenju sodišča pri svoji odločitvi namreč nista izhajala iz jezikovne razlage določbe 1. odstavka 23. člena ZSRT, po kateri, kot je navedeno že zgoraj, so zavezanci za plačilo turistične takse lahko le posamezniki oziroma fizične osebe. V konkretnem primeru je tožena stranka turistično takso odmerila in določila tožeči stranki kot pravni osebi, ki po jezikovni razlagi navedenega zakonskega določila ne more biti zavezanec za plačilo turistične takse. Sodišče je zato tožbi ugodilo, ker je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo.

Ker je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Pri ponovnem odločanju je prvostopenjski organ vezan na stališča sodišča, ki zadevajo uporabo materialnega prava.