Jedro

Med pravdnima strankama sicer ni sporno, da sta sklenili pogodbo o dobavi in montaži opreme s pridržkom lastninske pravice tožeče stranke kot prodajalca do plačila celotne kupnine (1. odst. 520. člena OZ). Smisel navedene prodaje s pridržkom lastninske pravice je izročitev stvari kupcu v posest in v uporabo, še preden je kupec v celoti plačal kupnino, sicer izročitev stvari kupcu v posest še pred plačilom kupnine ne bi imela nobenega smisla, prodajalec pa na prodani in kupcu izročeni stvari obdrži lastninsko pravico. To pomeni, da kupec z izročeno stvarjo ne more razpolagati kot njen lastnik, prodajalcu pa zagotavlja pridržek lastninske pravice možnost, da v primeru kršitve pogodbene obveznosti kupca zahteva od njega bodisi izpolnitev pogodbene obveznosti, torej plačilo kupnine, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi, bodisi razvezo pogodbe in vrnitev stvari. Tožeča stranka v tem sporu zahteva izpolnitev pogodbe, torej plačilo kupnine, zato ni mogoč zaključek, da je tožena stranka uporabljala opremo, ki ji je bila izročena v posest, brez pravne podlage. Podlaga za toženkino posest in uporabo opreme je prodajna pogodba, toženkina obveznost iz nje pa plačilo kupnine za izročeno opremo, v primeru zamude z dolžnostjo plačila zamudnih obresti. Nobene materialnopravne podlage v taki situaciji ni za zahtevek na plačilo uporabnine za izročeno opremo, vse dokler je prodajna pogodba veljavna.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka razveljavi za 17.647,67 EUR (prej 4.229.087,72 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.11.2004 dalje do plačila in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka razveljavi za 4.106,15 EUR (prej 984.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.2003 dalje do plačila in v 6. točki izreka in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo in sklepom je prvostopenjsko sodišče objektivno spremembo tožbe dopustilo (sklep, 1. točka izreka), sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Cerknici, opr. št. Ig 2004/00082 obdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka (2. točka izreka), v preostalem delu glede plačila glavnice 50.481,22 EUR (prej 12.079.319,72 SIT in zakonskih zamudnih obresti od zneska 32.833,55 EUR (prej 7.868.232,00 SIT), od 13.12.2003 do plačila in od zneska 17.647,67 EUR (prej 4.229.087,72 SIT) od 29.11.2004 dalje do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo (3. točka izreka), ugotovilo, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke v višini 55.039,18 EUR (prej 13.189.591,08 SIT) ne obstaja (4. točka izreka), in zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, po kateri naj bi tožena stranka M. d.d., plačala tožeči stranki B.P. d.o.o. znesek 91.349,66 EUR (prej 21.891.033,85 SIT) ter zakonske zamudne obresti od zneska 24.679,89 EUR (prej 5.914.288,92 SIT) od 19.10.2004 dalje do plačila in od zneska 66.669,77 EUR (prej 15.976.744,93 SIT) od 30.12.2003 dalje do plačila (5. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da mora v roku 15 dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 4.447,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (6. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Vsaka je sodbo izpodbijala v delu, v katerem v prvostopenjskem postopku ni uspela. V pritožbi zoper 3. točko izreka sodbe je tožeča stranka uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP in predlagala razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje oziroma spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku.

Tožena stranka pa je izpodbijala sodbo v 2., 4., 5. in 6. točki izreka in prav tako uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP. Predlagala je razveljavitev sklepa o izvršbi, zavrnitev tožbenega zahtevka na plačilo 4.106,15 EUR in 55.039,18 EUR s stroškovno posledico in spremembo sodbe z ugoditvijo njenemu tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi s stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Obe pravdni stranki sta na pritožbo nasprotne stranke odgovorili in obe predlagali zavrnitev pritožbe nasprotne stranke.

V skladu s 13. členom Zakona o uvedbi evra z dnem uvedbe evra kot zakonitega plačilnega sredstva v Republiki Sloveniji (1.1.2007) tolarski zneski glasijo na evro, zato je pritožbeno sodišče vse tolarske zneske v tem postopku preračunalo v evre.

O pritožbi tožeče stranke: Pritožba je delno utemeljena.

Zavrnjeni del tožbenega zahtevka se nanaša na plačilo dodatnih del in stroškov v znesku 17.647,67 EUR ter na plačilo uporabnine za opremo, ki je bila toženi stranki dobavljena in montirana v znesku 32.833,55 EUR. Pritožnica neutemeljeno uveljavlja plačilo uporabnine za dobavljeno in montirano opremo za čas od 7.10.2003 do 31.12.2004, sklicujoč se na to pravico na podlagi njene lastninske pravice na opremi vse do plačila opreme. Med pravdnima strankama sicer ni sporno, da sta sklenili pogodbo o dobavi in montaži opreme (priloga A5) s pridržkom lastninske pravice tožeče stranke kot prodajalca do plačila celotne kupnine (1. odst. 520. člena OZ). Smisel navedene prodaje s pridržkom lastninske pravice je izročitev stvari kupcu v posest in v uporabo, še preden je kupec v celoti plačal kupnino, sicer izročitev stvari kupcu v posest še pred plačilom kupnine ne bi imela nobenega smisla, prodajalec pa na prodani in kupcu izročeni stvari obdrži lastninsko pravico. To pomeni, da kupec z izročeno stvarjo ne more razpolagati kot njen lastnik, prodajalcu pa zagotavlja pridržek lastninske pravice možnost, da v primeru kršitve pogodbene obveznosti kupca zahteva od njega bodisi izpolnitev pogodbene obveznosti, torej plačilo kupnine, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi, bodisi razvezo pogodbe in vrnitev stvari. Tožeča stranka v tem sporu zahteva izpolnitev pogodbe, torej plačilo kupnine, zato ni mogoč zaključek, da je tožena stranka uporabljala opremo, ki ji je bila izročena v posest, brez pravne podlage. Podlaga za toženkino posest in uporabo opreme je torej prodajna pogodba, toženkina obveznost iz nje pa plačilo kupnine za izročeno opremo, v primeru zamude z dolžnostjo plačila zamudnih obresti. Nobene materialnopravne podlage v taki situaciji ni za zahtevek na plačilo uporabnine za izročeno opremo, vse dokler je prodajna pogodba veljavna. Že iz navedenega materialnopravnega razloga, ker ni niti podlage za vtoževano uporabnino, je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna, zato pritožbene trditve o izkazanosti višine uporabnine niso relevantne. Pritožbeno sodišče je zato v navedenem delu neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Utemeljeno pa tožeča stranka prvostopenjskemu sodišču očita, da je napačno razumelo zahtevo tožeče stranke za plačilo dodatnih del, ker ni šlo za izvedbo dodatnih del oziroma sprememb v zvezi s pogodbenimi deli, kot zmotno meni sodišče, pač pa za dela, ki jih je tožeča stranka morala opraviti namesto tožene stranke, da je sploh lahko začela s pogodbeno dogovorjenimi deli. Kot izhaja iz tožbenih navedb v pripravljalni vlogi z dne 13.12.2004, v kateri je tožbo razširila, je tožeča stranka terjala plačilo za opravljena pripravljalna dela in demontažo stare opreme, ki bi jih morala opraviti tožena stranka oziroma njena hčerinska družba G.T.B. in so bila nujna za izvedbo pogodbenih del. Iz navedenega izhaja, da tožeča stranka ne zatrjuje sklenitve pogodbe za dodatna dela, pač pa nujnost oprave dodatnih pripravljalnih del v smislu določb o poslovodstvu brez naročila (primerjaj 199. do 206. člen OZ). Na tej materialnopravni podlagi tožbenega zahtevka za plačilo dodatnih del prvostopenjsko sodišče ni presojalo, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Prvostopenjsko sodišče pa je v razlogih izpodbijane sodbe ugotavljalo tudi nedokazanost oprave dodatnih del, čeprav to dejstvo med pravdnima strankama sploh ni bilo sporno. Sporno pa je bilo, ali je bila navedena dela po pogodbi dolžna opraviti tožeča stranka ali tožena stranka. V zvezi s tem vprašanjem bo prvostopenjsko sodišče moralo ob primerjavi specifikacije dodatnih del in stroškov (priloga A23) z določili pogodbe s prilogami (priloga A5) presoditi, ali so v delih iz pogodbe, ki jih je dolžna opraviti tožeča stranka, že zajeta tudi specificirana dodatna dela in stroški, katerih plačilo je tožeča stranka terjala z objektivno spremembo tožbe. Glede na to, da je prvostopenjsko sodišče delovne dnevnike presojalo v zvezi z uveljavljanjem tožbenega zahtevka na plačilo računa št. 459/03 (priloga A2) za uporabo avtodvigala, tožeča stranka pa z navedenimi delovnimi dnevniki (v prilogah A26 do A31) utemeljuje stroške avtodvigala v okviru dodatnih del in stroškov (primerjaj specifikacijo v prilogi A23), pa bo moralo prvostopenjsko sodišče ugotoviti, ali ne gre morda za dvakratno zaračunavanje stroškov avtodvigala (enkrat po računu 459/03, drugič pa še po specifikaciji dodatnih del iz priloge A23). Utemeljeni pritožbi tožeče stranke je zato pritožbeno sodišče v delu, ki se nanaša na plačilo 17.647,64 EUR, ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napotki prvostopenjskemu sodišču so razvidni iz zgoraj obrazloženega.

O pritožbi tožene stranke: Pritožba je delno utemeljena.

Tožena stranka neutemeljeno izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bila montaža suhega dela linije končana v pogodbeno dogovorjenem roku. Tožena stranka namreč kot dogovorjeni rok šteje 17.8.2003 in navaja, da je bila montaža suhega dela končana 20.8.2003. Toda prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da sta bila v pogodbi št. 15 - 03 in pogodbi št. 2003/20 roka za dobavo in montažo suhega in mokrega dela določena alternativno in da je za suhi del linije potekel 16 tednov po prejemu predplačila, upoštevaje datum predplačila 7.5.2003, torej 28.8.2003. Tako dogovorjenega tedenskega roka tožena stranka ni izpodbijala, zato je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da so bila 20.8.2003 končana dela suhega dela linije opravljena v pogodbeno dogovorjenem roku, zato tudi ni relevantno pritožbeno sklicevanje na dan, ko je tožeča stranka z deli začela.

Ne glede na zatrjevano dejstvo v pritožbi, da so bile tožeči stranki posredovane reklamacije v času od 29.8.2003 do 7.4.2004, pa je za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka na plačilo dobavljene transportne in strojne opreme za linijo za sejanje sekancev relevantna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bil toženkin prevzem suhega dela linje opravljen 7.10.2003, mokrega dela linije pa 10.11.2003, izhajajoč iz vsebine zapisnika o prevzemu (priloga B7) o uspešno opravljenem prevzemu kljub pomanjkljivostim, ki pa bistveno ne motijo proizvodnje. Pritožnica neutemeljeno izpodbija verodostojnost navedenih zapisnikov o prevzemu s trditvijo, da je šlo zgolj za kosovno predajo, ne pa za funkcionalno predajo s preračunanimi in izmerljivimi parametri. S takim pritožbenim stališčem pritožbeno sodišče ne soglaša, saj način prevzema suhega in mokrega dela linije med strankama v času prevzema očitno ni bil sporen.

Za presojo, ali je tožena stranka upravičena do znižanja cene za dobavo in montažo opreme, ki jo kot protiterjatev tožena stranka uveljavlja v pobot, je odločilno, ali je bila tožeča stranka odgovorna za napake, ki jih je s podanimi ji reklamacijami uveljavljala tožena stranka. Med strankama namreč ni bilo sporno, da so bile reklamacije podane, pač pa, ali je za napake iz reklamacij odgovorna tožeča stranka. Ta je že v svoji vlogi z dne 13.12.2004 in v vlogi z dne 25.5.2006 trdila, da je utemeljene napake za opremo, za katero je garantirala, odpravila, navedla opremo, katere dobavitelj sploh ni bila, material, za katerega je zatrjevala, da je potrošni in ga je treba zaradi rabe zamenjati v okviru rednega vzdrževanja, ter, da je do nekaterih okvar prišlo zaradi tehnološke neustreznosti projekta, ki pa ga sama po pogodbi ni bila dolžna izdelati. V navedenih vlogah konkretizirano neutemeljenost reklamacij dobave in montaže opreme tožena stranka ni ovrgla z enako konkretiziranimi nasprotnimi trditvami. Da pa bi lahko sodišče presojalo utemeljenost grajanja napak opreme in dela tožeče stranke, pa bi to dejstvo lahko ugotovilo le z izvedencem strojne stroke, ki pa ga tožena stranka ni predlagala oziroma je tak predlog v teku prvostopenjskega postopka umaknila. Na njej je bilo namreč dokazno breme o utemeljenosti reklamacij zaradi napak opreme in dela tožeče stranke in s tem povezano utemeljenostjo v pobot uveljavljane terjatve na znižanje plačila, kot tudi na plačilo odškodnine v smislu 3. odst. 637. člena OZ oziroma 1. odst. 468. člena OZ. Nenazadnje pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sama tožena stranka v prvostopenjskem postopku zatrjevala, da je bil razlog za številne zastoje proizvodnje na liniji za sejanje sekancev tudi huda napaka na "konstrukciji tehnologije" oziroma tehnološkem projektu linije, ki pa ga tudi po njenih lastnih trditvah po pogodbi ni bil dolžan izdelati oziroma priskrbeti tožnik. Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek o napačni presoji predloženih listinskih dokazov in izpovedb prič in posledično zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Pritožnica pa se v pritožbi tudi neutemeljeno sklicuje na listino - opis stanja tehnološke opreme za produkcijo ivernih plošč in palet z datumom 10.10.2005, ker take listine v spisu ni. Tako se pokaže, da je prvostopenjsko sodišče pri presoji utemeljenosti v pobot uveljavljane terjatve na znižanje plačila in po nasprotni tožbi uveljavljane odškodninske terjatve dejansko stanje v okviru razpoložljivega trditvenega in dokaznega gradiva pravilno ugotovilo in tudi materialnopravno pravilno odločilo.

Pritožnica pa uveljavlja tudi bistveno postopkovno kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, ker naj bi bila dejstva in razlogi za odločitev med seboj v nasprotju ter ugotovljena odločilna dejstva v nasprotju z vsebino listin in izpovedjo prič. Pri tem le pavšalno zatrjuje navedena nasprotja, ne da bi jih konkretizirala, pritožbeno sodišče pa v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe takih nasprotij, zaradi katerih sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti, ni našlo. Neutemeljeno pritožbo v delu, ki se nanaša na 4. in 5. točko izreka sodbe, je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Utemeljeno pa tožena stranka izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča o njeni dolžnosti plačila terjatve tožeče stranke po računu št. 459/03 v znesku 4.106,15 EUR, ki se nanaša na strošek avtodvigala. Prvostopenjsko sodišče namreč ugotavlja, da je ta strošek nastal v zvezi z demontažo stare opreme, za katero je bila zadolžena po pogodbi tudi toženka. Ali gre v obravnavanem računu za uporabo avtodvigala za dela demontaže, za katere naj bi bila zadolžena po pogodbi (le, ne pa tudi) toženka, pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Dvom v utemeljenost sklicevanja prvostopenjskega sodišča na delovne dnevnike (v prilogah A26 do A31) pa izhaja tudi iz dejstva, da je te listine tožeča stranka predložila v dokaz utemeljenosti vtoževane terjatve za dodatna dela in stroške (kot je bilo obrazložena že zgoraj pri obravnavi pritožbe tožeče stranke zoper zavrnitev njenega tožbenega zahtevka za plačilo dodatnih del in stroškov) ,ne pa za plačilo po računu št. 459/03. V zvezi s stroški avtodvigala bo zato moralo prvostopenjsko sodišče ugotoviti manjkajoča odločilna dejstva, na katera je pritožbeno sodišče opozorilo že ob reševanju pritožbe tožeče stranke zoper zavrnitev njenega tožbenega zahtevka na plačilo dodatnih del in stroškov. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je v tem delu pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo v tem delu 2. točke izreka in v posledici v 6. točki izreka razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških obeh pravdnih strank, je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).