Jedro

Zgolj z navajanjem okoliščin, ki se ne nanašajo na odločilna dejstva, pomembna za presojo stvari, pritožnik dejstvenega stanja, ugotovljenega v prvostopenjski sodbi, ne more izpodbiti.

Izrek

Pritožba obdolženega B.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po 1. odst. 98. člena v zvezi s 1. odst. 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženi B.K. dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, odmerjene v obliki povprečnine v znesku 40.000,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je obdolženega B.K. spoznalo za krivega kaznivega dejana grdega ravnanja po 1. odst. 146. člena KZ in mu na podlagi 50. in 51. člena istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odst. 146. člena KZ določilo kazen en mesec in petnajst dni zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po 1. odst. 95. člena ZKP je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, odmerjene v obliki povprečnine v znesku 36.000,00 SIT, ter mu dovolilo, da jo plača v treh zaporednih mesečnih obrokih po 12.000,00 SIT, začenši s plačilom prvega obroka v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, pri čemer naslednja obroka zapadeta v plačilo istega dne naslednjega meseca, v primeru zamude pa zapadejo v takojšnje plačilo vsi obroki.

Zoper sodbo se pritožuje obdolženi B.K. Pritožbenega razloga izrecno ne navaja, se pa da razumeti, da sodbo izpodbija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Ni se mogoče strinjati z obdolženim B.K., ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo. Odločilna dejstva so zanesljivo in celovito dognana, v podkrepitev svojih sklepov pa je prvostopno sodišče navedlo prepričljive razloge.

Pritožnik niti ne prereka, da je v navedenih okoliščin grabil za vrat S.M. ter da jo je s prenosno električno svetilko udaril po desni strani obraza in ji pri tem prizadejal udarnino desnega očesa s podplutbo okoli očesa in opraskanino na desni ličnici. V pritožbi ne ponavlja zagovora, da je pri naključnem zamahovanju z roko zadel v namizno svetilko, tako da je ta nato udarila oškodovanko v obraz, kar je sodišče prve stopnje, upoštevajoč zagovor oškodovanke S.M. in vsebino zdravniškega spričevala o poškodbah, ki jih je slednja dobila dne 12.1.1999, že zanesljivo ovrglo. Obdolženi B.K. opisuje le nenadno spremembo oškodovankinega vedenja po smrti izvenzakonskega partnerja, to je njegovega očeta, in da je oškodovanka za razliko od prej začela postavljati zahteve po premoženju, ki ga je zapustil pokojni, in se šikanozno obnašati do obdolženčeve sestre D. Očitno se obdolženec ne more sprijazniti z dejstvom, da je oškodovanka S.M. podedovala četrtino premoženja po njegovem pokojnem očetu. Četudi je obdolžencu verjeti, da so zadeve, ki jih opisuje v pritožbi, zanj čustveno boleče, jih lahko rešuje le na pravno dovoljen način, ne pa tako, kot je storil v obravnavanih dveh primerih, ko je z oškodovanko grdo ravnal. Tega, da oškodovana S.M. zoper obdolženčevo sestro D. vlaga tožbe zaradi ureditve razmer, pa si ni mogoče razlagati kot ustrahovanje oziroma nasilno poseganje v reševanje zadeve, kot to navaja pritožnik. Na pravilnost sprejete odločitve tudi v ničemer ne more vplivati obdolženčeva navedba, da oškodovanka S.M. nima stalnega prebivališča na naslovu H., temveč na naslovu D., kjer da je tudi posestnica večje domačije. Obdolženec je s svojim ravnanjem v obeh obravnavanih življenjskih primerih udejanil vse zakonske znake kaznivega dejanja grdega ravnanja, česar z opisovanjem okoliščin, ki ne zadevajo odločilna dejstva, ne more omajati. Pritožnikovo navedbo, da je pričakoval, da bo sodišče prve stopnje zaslišalo tudi sestro Danico in si na tak način pridobilo mnenje, ki bi zagotovo odstopalo od navedb oškodovanke, je razumeti kot predlog za dopolnitev postopka z zaslišanjem omenjene priče. Vendar pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča dejansko stanje v celoti in pravilno ugotovljeno, tako da dopolnitev dokaznega postopka z zaslišanjem obdolženčeve sestre ni potrebna. V luči takih dognanj pa se obdolženčeva pritožba, kolikor graja ugotovljeno dejansko stanje, izkaže kot neutemeljena.

Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podana v korist obdolženca, po 386. členu ZKP obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Preizkus, ki ga je sodišče druge stopnje opravilo v tej smeri, je pokazal, da je prvostopno sodišče okoliščine pomembne pri izbiri vrste in odmeri kazenske sankcije pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo ter obdolžencu v okviru pogojne obsodbe določilo primerni zaporno kazen in preizkusno dobo.

Glede na navedene razloge je bilo treba pritožbo obdolženega B.K. zavrniti kot neutemeljeno in po 391. členu ZKP potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Obdolženec s pritožbo ni uspel, zato je po 1. odst. 98. v zvezi s 1. odst. 95. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, odmerjene v obliki povprečnine v znesku 40.000,00 SIT. Po 3. odst. 92. člena ZKP se povprečnina določi v znesku, ki znaša najmanj eno tretjino zadnje uradno objavljene povprečne mesečne neto plače v Republiki Sloveniji na zaposleno osebo in največ desetkratni znesek te plače. Pri odmeri povprečnine sodišče upošteva trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere tistega, ki jo je dolžan plačati. Obdolženec je resda brez zaposlitve, vendar je lastnik stanovanjske hiše, kar pa upoštevajoč dejstvo, da je šlo z vidika odločanja v pritožbenem postopku za preprosto zadevo ter da je pri določitvi povprečnine upoštevna plača znašala 107.925,00 SIT, pokaže, da je določena povprečnina ustrezna.