Jedro

Toženca kljub pravilnemu opozorilu nista odgovorila na tožbo. V dopolnjeni tožbi je tožnik dopolnil prvotni tožbeni zahtevek s prevzemom služnostnega bremena v korist toženke. Dopolnjena tožba ni zahtevala od tožencev več ali kaj drugega kot prvotna tožba, zato ni šlo za pravo spremembo tožbe. Ob taki dopolnitvi tožbe ponovno opozorilo na dolžnost odgovora na tožbo in na njene posledice ni bilo potrebno. Očitek o nepravilnem vročanju tožbe v odgovor zato ni utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z zamudno sodbo razsodilo, da sta toženca kot solastnika vsak do 1/2 nepremičnin, vpisanih pri vl. št. 100, 173 in 346. k.o..., dolžna skleniti s tožnikom kupoprodajno pogodbo za te nepremičnine za kupnino 3,000.000 in s pravico brezplačne dosmrtne uporabe stanovanjske stavbe na parceli številki 149 k.o... v korist toženca D. Ž. Toženca sta dolžna v petnajstih dneh po prejemu kupnine izstaviti za zemljiško knjigo sposobno listino za vknjižbo nepremičnin na ime tožnika, ker bo sicer listino nadomestila sodba.

Pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožena stranka je vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je bila zamudna sodba izdana v nasprotju s 318. členom ZPP. Tožba je bila tožencema res vročena s pravnim poukom, vendar sodba ni bila izdana na podlagi takšne tožbe. Tožnik je namreč dopolnil tožbo in modificiral tožbeni zahtevek, ta vloga pa je bila vročena tožencema brez ustreznega opozorila. Okrajno sodišče v Sevnici je nato s sklepom zvišalo vrednost spornega predmeta ter spis odstopilo Okrožnemu sodišču v Krškem, ki je izdalo zamudno sodbo. Zamudno sodbo je torej izdalo drugo sodišče, ne tisto pri katerem je bila tožba vložena. Poleg tega toženca s strani nobenega sodišča nista bila ustrezno opozorjena po 277. členu ZPP. Ker brez ustreznega opozorila zamudne sodbe ni mogoče izdati, gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka v reviziji nadalje navaja, da lahko takšno tožbo, kot jo je vložil tožnik, vloži le predkupni upravičenec za nakup kmetijskih zemljišč po 21. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih.

Drugostopenjsko sodišče zmotno zatrjuje, da je tožnik izkazal, da je kmet mejaš. Njegova izjava namreč nima nobene dokazne vrednosti, ker ni podpisana. Tožnik je šele po izteku tridesetdnevnega roka za objavo ponudbe na obravnavi pri Upravni enoti Sevnica postavil trditev, da uveljavlja predkupno pravico kot kmet mejaš. To je prepozno in je bil pri takšni trditvi prekludiran. Tako se pokaže, da ni aktivno legitimiran za takšno pravdo. Drugostopenjsko sodišče celo zatrjuje, da naj bi tožnik na izjavi o sprejemu ponudbe obkrožil točko 3. in s tem zatrjeval, da je kmet mejaš. Ta izjava nima dokazne vrednosti, ker ni podpisana. Pri ugotovitvi drugostopenjskega sodišča, da naj bi bil tožnik kmet mejaš, ki nima dokazne opore, gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi za zmotno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka končno zatrjuje, da nekatere parcele, ki jih je najprej ponudila naprodaj, zatem pa ponudbo preklicala, niso kmetijska zemljišča, za njih ne velja pravni režim prodaje po Zakonu o kmetijskih zemljiščih in tožnik glede teh parcel ne more uveljavljati nobene predkupne pravice.

V odgovoru na revizijo tožeča stranka navaja, da sta bila toženca s strani prvostopenjskega sodišča opozorjena na posledice, v kolikor ne bosta odgovorila na tožbo. Modifikacija tožbenega zahtevka v bistvu ni v ničemer spremenila tožbenega zahtevka. Neutemeljene so tudi revizijske trditve, da tožnik ni aktivno legitimiran za pravdo, saj je neizpodbitno dejstvo, da je tožnik kmet in mejaš zemljišča, ki je predmet prodajne ponudbe.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Ni mogoče pritrditi revizijski trditvi, da je bila izdana zamudna sodba v nasprotju z določbami Zakona o pravdnem postopku. Očitek, da je bila tožba vročena tožencema brez ustreznega opozorila, ni utemeljen. Tožbo s pravilnim opozorilom na posledico, da bo izdana zamudna sodba, če v tridesetdnevnem roku ne odgovorita (277. člen ZPP), sta tožnika prejela. Prejela sta tudi tožbo, ki jo je tožnik dopolnil. Dopolnjeno tožbo sta prejela brez novega opozorila.

Odgovora na tožbo nista podala niti po prejemu prvotne niti po prejemu dopolnjene tožbe. Revizijsko sodišče sodi, da ponovno opozorilo ob prejemu dopolnjene tožbe ni bilo potrebno. Opozorilo po 277. členu ZPP je abstraktno opozorilo, ki stranko, ki ji je vročena tožba, na splošno opozori na posledice, če v roku ne odgovori. Ob prejemu tožbe sta bila torej toženca pisno opozorjena, to opozorilo je veljalo tudi za naknadno prejeto dopolnjeno tožbo. Ta je bila označena z nazivom modifikacija tožbenega zahtevka, iz vsebine te vloge pa je razvidno, da ne gre za novo tožbo. Dopolnitev tožbe je bila samo v tem, da je bil že prej navedenemu zahtevku za sklenitev kupoprodajne pogodbe in izstavitev zemljiškoknjižne listine dodan zapis o pravici brezplačne dosmrtne uporabe stanovanjske stavbe na parceli št. 149 k.o... v korist toženca D. Ž.. Šlo je torej za uskladitev tožbe s ponudbo prodajalcev ter s tožnikovim lastnim sprejemom ponudbe. Tožnik je v dopolnjeni tožbi izrazil sprejem služnostnega bremena. V bistvu je šlo za dopolnitev tožbe, ki je smiselno pomenila omejitev prvotnega tožbenega zahtevka s prevzemom sočasne obveznosti do toženca. Dopolnjena tožba torej ni zahtevala od tožencev več ali kaj drugega kot prvotna tožba, ampak manj, tako da ni šlo za pravo spremembo tožbe v smislu 184. člena ZPP. Ob taki tožbi in ob taki dopolnitvi tožbe ponovno opozorilo na dolžnost odgovora na tožbo in na posledice ni bilo potrebno, zato očitek o nepravilnem vročanju tožbe v odgovor ni utemeljen in uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Okoliščina, da je bila tožba vložena pri okrajnem sodišču, sodbo pa je izdalo okrožno sodišče, pa tudi ne predstavlja nobene kršitve postopka.

Revizijska trditev, da tožnik ni aktivno legitimiran v tej pravdi, je zmotna. Aktivno legitimiran za tožbo na sklenitev kupoprodajne pogodbe glede kmetijskih zemljišč je tisti, ki je po prvem odstavku 24. člena tedaj veljavnega Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ, Uradni list RS, št. 59/96) dal pisno izjavo o sprejemu ponudbe, ki jo je prodajalec podal pri pristojni upravni enoti. Zadošča ugotovitev dejstva, da je tožnik z ustrezno izjavo sprejel ponudbo tožencev za prodajo kmetijskih zemljišč, česar toženca niti ne zanikata. Trditev, da tožnik ni izkazal, da je predkupni upravičenec, ker ni na ustrezen način dokazal, da je kmet mejaš, pa je pravno nepomembna, kot je pravilno poudarilo že pritožbeno sodišče. Po prvem odstavku 24. člena tedanjega ZKZ je lahko pisno izjavo o sprejemu ponudbe dal vsakdo, in ne nujno predkupni upravičenec, kmetijsko zemljišče pa se je lahko prodalo tudi drugim kupcem, če nihče od prednostnih upravičencev ni uveljavljal prednostne pravice nakupa in je nato upravna enota prodajno pogodbo odobrila (tretji odstavek 21. člena tedanjega ZKZ). Sicer pa je odločilno, da gre v obravnavanem primeru na prvi stopnji za zamudno sodbo (318. člen ZPP), ko se pasivnost tožencev ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. Za podlago zamudne sodbe vzame sodišče dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi, zato prvostopenjske sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP), kar velja tudi za revizijo (tretji odstavek 370. člena ZPP). Izpodbijana sodba zato pravilno ugotavlja, da zadošča, da je tožnik v tožbi navedel, da je sprejel ponudbo kot predkupni upravičenec kmet - mejaš. S tem se pokaže kot neutemeljen tudi očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadaljnja revizijska trditev, da nekatere od ponujenih parcel niso kmetijska zemljišča, ponovno pomeni nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Toženca sama sta v prodajni ponudbi vsa zemljišča označila kot kmetijska zemljišča. Tožnik je v tožbi navedel, da gre za prodajo kmetijskih zemljišč, torej se šteje, glede na zamudno sodbo, to dejstvo za priznano in je v nadaljnjem postopku neizpodbojno.

Vse revizijske navedbe so se torej izkazale kot neutemeljene.

Zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni bilo, materialnopravni preizkus pa je pokazal pravilnost izpodbijane sodbe, s katero je preverjena sklepčnost tožbe kot ena od predpostavk zamudne sodbe. Tožnik je kot predkupni upravičenec s pisno izjavo sprejel ponudbo tožencev za prodajo kmetijskih zemljišč (23. in 24. člen tedanjega ZKZ). Potem, ko je ponudba sprejeta, določbe ZKZ in 31. ter 37. člen ZOR ne dovoljujejo več njenega umika, sklenjeno kupoprodajno pogodbo je treba predložiti v odobritev pristojni upravni enoti (20. člen tedanjega ZKZ). Ker sta toženca odklonila sklenitev take pogodbe, sta nižji sodišči, glede na ugotovljena dejstva, utemeljeno ugodili tožbenemu zahtevku na sklenitev kupoprodajne pogodbe z vsebino, ki je identična s strani tožnika sprejeti prodajni ponudbi tožencev. Prvostopenjska sodba torej nadomešča pisno kupoprodajno pogodbo, za pridobitev lastninske pravice pa bo pred vpisom v zemljiško knjigo potrebna odobritev upravne enote (prvi odstavek 19. člena tedanjega ZKZ).

Pritožbeno sodišče je z zavrnitvijo pritožbe utemeljeno potrdilo materialnopravno pravilno prvostopenjsko sodbo, zato ni podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ker nižji sodišči tudi nista kršili postopka, kot je bilo že navedeno, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Tožeča stranka je vložila odgovor na revizijo in predlagala povrnitev revizijskih stroškov. Revizijsko sodišče ugotavlja, da s to vlogo ni prispevala k odločitvi revizijskega sodišča, tako da teh stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih (155. člen ZPP). Zato mora tožeča stranka svoje stroške revizijskega postopka kriti sama.