Jedro

Tožena stranka je postopek postavitve pod skrbništvo izvedla po tem, ko je pristojno sodišče tožnici delno odvzelo poslovno sposobnost za urejanje vseh zadev, ki se nanašajo na razpolaganje z nepremičninami. Tožnico je seznanila s potekom postopka in ji dala možnost, da se izjavi, svojo odločitev pa oprla na relevantne določbe takrat veljavnega ZZZDR in pri tem upoštevala obseg poslovne sposobnosti, ki je bila z odločitvijo nepravdnega sodišča odvzeta tožnici.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Center za socialno delo A. (v nadaljevanju CSD A.) je z odločbo, št. št. 1221-43/2014/105 z dne 6. 9. 2018 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), tožnico zaradi delnega odvzema poslovne sposobnosti postavil pod skrbništvo (1. točka izreka). Določil je, da bo naloge skrbnika opravljal sam, torej CSD A., neposredno po pooblaščeni osebi, določeni s strani direktorja (2. točka izreka) in da je dolžan skrbeti za tožnico, ščititi njene pravice in koristi, in to v obsegu, kot to določa zakon za osebe, katerih starost je med petnajst in sedemnajst let (3. točka izreka). Stalni skrbnik se tožnici določi za urejanje vseh zadev, ki se nanašajo na razpolaganje z nepremičninami (4. točka izreka), na ostalih področjih življenja pa je tožnica samostojna (5. točka izreka).

2. CSD A. je v obrazložitvi svoje odločitve pojasnil, da je bila tožnici s sklepom Okrajnega sodišča v Postojni, št. N 17/2014 z dne 31. 3. 2016, delno odvzeta poslovna sposobnost na področju, ki se nanaša na pravni promet z nepremičninami. Sodišče je v postopku ugotovilo, da tožnica zaradi zdravstvenih težav ni zmožna v celoti skrbeti za svoje pravice in koristi, kolikor bi se pojavljala kot pogodbena stranka v pravnem prometu. Kljub temu pa ima tožnica ohranjene določene intelektualne in spominske sposobnosti ter lahko samostojno opravlja vsa življenjska opravila, sposobna pa je tudi upravljati s pokojnino. Sodišče ji je zato poslovno sposobnost odvzelo le delno za prej navedeno področje.

3. CSD A. pojasnjuje, da mora pri imenovanju skrbnika v skladu s 183. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) upoštevati želje varovanca in njegovih bližnjih sorodnikov, če je to v njegovo korist. Strokovna delavka CSD A. je dne 9. 5. 2016 opravila pogovor s tožnico o tem, kdo bi bil njen skrbnik, nato ponovno še dne 24. 8. 2018, vendar pa je tožnica odklanjala kakršnokoli pomoč pri urejanju zadev. Ker se je že v predhodnem postopku pri imenovanju začasnega skrbnika pokazalo, da nihče, tudi nobeden od tožničinih sorodnikov ne želi opravljati naloge njenega skrbnika, bo v skladu s 185. členom ZZZDR te naloge opravljal CSD A.. Pri tem bo moral upoštevati, da je posameznik, ki mu je delno odvzeta poslovna sposobnost in je postavljen pod skrbništvo, v položaju mladoletnika, ki je dopolnil 15 let, kar pomeni, da je za veljavnost pravnih poslov, ki jih želi ta skleniti, nujno soglasje skrbnika, razen kolikor bi CSD A. po potrebi določil posle, ki jih sme opravljati samostojno in brez odobritve.

4. Po pritožbi tožnice je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. 12007-36/2018/4 z dne 29. 10. 2019 (v nadaljevanju drugostopenjska odločba), odpravilo 3., 4. in 5. točko izreka izpodbijane odločbe CSD A. ter jih nadomestilo z novo 3. točko, v kateri je določilo, da je, glede na delni odvzem poslovne sposobnosti, dolžnost skrbnika zastopanje tožnice pri urejanju vseh zadev, ki se nanašajo na razpolaganje z nepremičninami; tožničino pritožbo pa zavrnilo kot neutemeljeno.

5. V obrazložitvi svoje odločitve drugostopenjski organ najprej citira določbe 9., prvega odstavka 185., 206., drugega odstavka 208. in prvega odstavka 219. člena, vse ZZZDR. V nadaljevanju povzema potek postopka ter ugotavlja, da je CSD A. pred sprejemom odločitve tožnico seznanil s potekom postopka in tudi skušal pridobiti njeno izjavo o tem, koga želi za skrbnika, o čemer pa se tožnica ni želela izjaviti in je vztrajala, da naj bi za sebe lahko poskrbela sama. Odločitev CSD A. je drugostopenjski organ ocenil kot pravilno in zakonito, menil pa, da je izrek 3., 4. in 5. točke izreka nekoliko nejasen in bi lahko povzročil dvom o obsegu odvzema poslovne sposobnost ter jih je zato odpravil in nadomestil z novo 3. točko. Poudarja, da je bilo o delnem odvzemu poslovne sposobnosti tožnice odločeno s pravnomočnim sklepom sodišča, na podlagi katerega je CSD A. dolžan odločiti o njeni postavitvi pod skrbništvo. Kolikor bi sodišče odločilo, da se tožnici njena poslovna sposobnost vrne v celoti, pa bo skrbništvo nad njo prenehalo.

6. Tožnica je dne 4. 12. 2019 pri tukajšnjem sodišču vložila vlogo, ki ji je priložila izpodbijano in drugostopenjsko odločbo. Ker iz njene vloge ni bilo razvidno, kakšen je njen namen, jo je sodišče s pozivom z dne 4. 12. 2019 pozvalo, naj to pojasni, kar je tožnica z vlogo z dne 17. 12. 2019 tudi storila ter navedla, da je njena vloga z dne 4. 12. 2019 tožba v upravnem sporu in da jo vlaga zoper izpodbijano odločbo v zvezi z drugostopenjsko odločbo. Dne 15. 1. 2020 je tožnica pri sodišču vložila še dodatno vlogo, v kateri je znova navedla, da je njena vloga z dne 4. 12. 2019 mišljena kot tožba v upravnem sporu ter da v novo vloženi vlogi razčlenjuje dokaze. Skladno z navedenim je sodišče tožničino vlogo z dne 4. 12. 2019 štelo kot tožbo v upravnem sporu, vlogo z dne 15. 1. 2020 pa kot pripravljalno vlogo v zadevi.

7. Sodišče ugotavlja, da je iz tožničine tožbe in pripravljalne vloge sicer mogoče razumeti, da se tožnica z odločitvijo tožene stranke ne strinja in da smiselno predlaga, naj se izpodbijana odločitev odpravi, vendar pa tožba ne vsebuje razumljivih razlogov in tudi ne jasnih tožbenih ugovorov. Ker tožničine navedbe z vsebino izpodbijane in drugostopenjske odločbe nimajo nobene povezave, jih sodišče ne povzema.

8. Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Poslovna sposobnost je sposobnost fizične osebe, da veljavno sklepa pravne posle in samostojno pridobiva pravice ter prevzema obveznosti in torej pomeni zmožnost za samostojno nastopanje v pravnem prometu. Oseba postane polno poslovno sposobna s polnoletnostjo, vendar pa se ta poslovna sposobnost polnoletni osebi lahko odvzame delno ali v celoti, kolikor oseba zaradi duševne bolezni, duševne zaostalosti, odvisnosti od alkohola ali mamil, ali iz drugega vzroka, ki vpliva na psihofizično stanje, ni sposobna sama skrbeti zase, za svoje pravice in koristi (prvi odstavek 44. člena Zakona o nepravdnem postopku, ki je veljal v času odločanja Okrajnega sodišča v Postojni, v nadaljevanju ZNP). Za odločanje o odvzemu poslovne sposobnosti je pristojno redno sodišče (1. člen ZNP).

11. Osebe, ki jim je po odločbi sodišča odvzeta poslovna sposobnost, postavi center za socialno delo pod skrbništvo (prvi odstavek 206. člena ZZZDR, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe). Skrbnik osebe, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost, mora zlasti skrbeti za njeno osebnost, upoštevati pri tem vzroke, zaradi katerih je bila tej osebi odvzeta poslovna sposobnost in si prizadevati, da se ti vzroki odpravijo in da se varovanec usposobi za samostojno življenje in delo (207. člen ZZZDR). Kolikor je osebi delno odvzeta poslovna sposobnost, ima njen skrbnik pravice in dolžnosti skrbnika mladoletnika, ki je že star petnajst let, center za socialno delo pa lahko po potrebi določi, katere posle sme oseba, ki ji je bila delno odvzeta poslovna sposobnost, opravljati samostojno in brez odobritve (drugi odstavek 208. člena ZZZDR). Za skrbnika se postavi oseba, ki ima osebne lastnosti in sposobnosti, potrebne za opravljanje dolžnosti skrbnika in ki privoli, da bo skrbnik (180. člen ZZZDR), pri tem pa center za socialno delo upošteva želje varovanca, če jih je zmožen izraziti, ter želje njegovih bližnjih sorodnikov, če je to v korist varovanca (183. člen ZZZDR). Center za socialno delo lahko tudi odloči, da osebi pod skrbništvom ne bo postavil skrbnika, ampak bo to dolžnost opravljal sam (185. člen ZZZDR). Skrbnik se imenuje z odločbo, v kateri se določi njegove dolžnosti ter obseg njegovih pooblastil (186. člen ZZZDR).

12. Sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru tožena stranka upoštevala vse navedene zakonske določbe, odločitev pa utemeljila na podatkih v upravnih spisih ter jo oprla na relevantne materialne predpise, na katere se sklicuje. CSD A. je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral še drugostopenjski organ ter ob reševanju tožničine pritožbe odpravil nejasnosti izreka izpodbijane odločbe. Sodišče zato razlogom, ki so navedeni v izpodbijani in drugostopenjski odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

13. Okrajno sodišče v Postojni je s sklepom, št. N 17/2014 z dne 31. 3. 2016, ki je v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru, št. I Cp 446/2016 z dne 7. 2. 2017, postal pravnomočen dne 20. 2. 2017, tožnici delno odvzelo poslovno sposobnost, in sicer za urejanje vseh zadev, ki se nanašajo na razpolaganje z nepremičninami. Nepravdni postopek se je vodil na podlagi predloga CSD A.. Iz upravnega spisa je razvidno, da so po zaključenem nepravdnem postopku strokovne delavke tega organa tožnico na njenem domu seznanile s potekom nadaljnjega postopka postavitve pod skrbništvo ter skušale ugotoviti, koga želi za skrbnika, vendar pa se tožnica o tem ni želela izjaviti. Ker se je že v predhodnem postopku postavitve začasnega skrbnika izkazalo, da nihče ne želi opravljati skrbniške naloge, je CSD A. v skladu s 185. členom ZZZDR odločil, da bo te naloge opravljal sam.

14. Skladno z vsem navedenim sodišče zaključuje, da je bil postopek tožene stranke pravilen, odločitev pa pravilna in utemeljena na zakonu. Tožena stranka je postopek postavitve pod skrbništvo izvedla po tem, ko je pristojno sodišče tožnici delno odvzelo poslovno sposobnost za urejanje vseh zadev, ki se nanašajo na razpolaganje z nepremičninami. Tožnico je seznanila s potekom postopka in ji dala možnost, da se izjavi, svojo odločitev pa oprla na relevantne določbe takrat veljavnega ZZZDR in pri tem upoštevala obseg poslovne sposobnosti, ki je bila z odločitvijo nepravdnega sodišča odvzeta tožnici. Sodišče je zato tožničino tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno, odločitev pa sprejelo na seji senata, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1).