Jedro

Čeprav je pravica do uporabe lastnega jezika ustavno zagotovljena, nanjo sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Stranka mora sama zahtevati, da v postopku uporablja svoj jezik in da spremlja postopek v svojem jeziku. Kršitev je zato podana šele, če sodišče v nasprotju z določbami šestega poglavja ZPP zavrne tako zahtevo stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog tožene stranke za obnovo postopka v delu, ki se nanaša na ponarejeno listino - pooblastilo, v ostalem delu (glede novega dokaza z zaslišanjem priče S.) pa zavrnilo. Tožencu je še naložilo povrnitev tožnikovih stroškov postopka.

2. Toženec v pritožbi zoper sklep uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče ni podalo pravilne dokazne ocene. Priča S. je jasno obrazložil, kdaj in kako se je srečanje oziroma pogovor s tožnikom 7. 6. 2013 odvijal in da je tožnika vprašal, zakaj se tožari, če pa sta toženec in priča vložila denar v hišo, on pa je odgovoril, da od toženca nič ne zahteva in da 'ima sestra to čez'. Toženec je izpovedal, da je 7. 10. 2013 prejel sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, kar potrjuje povratnica. Sodišče bi moralo v postopku zaslišati tožnika, ki je bil prisoten na naroku, v postopku pa sploh še ni bil zaslišan. Tožnik bi potrdil dejstva, da ni podpisal pooblastila, da ni vložil tožbe, da ne želi denarja od toženca in da sam dolguje tožencu. Prav tako bi sodišče moralo postaviti sodnega izvedenca grafološke stroke, ki bi ugotovil, ali je podpis na spornih listinah tožnikov. Toženec in priča sta tujca, ki se nista nikoli šolala v Sloveniji, zato bi jima moralo sodišče postaviti sodnega tolmača za bosanski jezik. Dejanske ugotovitve in dokazna ocena izpodbijanega sklepa so ob pomanjkljivi, nasprotujoči si, nerazumljivi in nelogični argumentaciji prešli v bistveno kršitev določb ZPP. Sodišče bi moralo dejstva in dokaze v predlogu za obnovo postopka, upoštevaje načelo materialne resnice in ob uporabi preiskovalne maksime, presoditi v skladu z že znanimi dejstvi in dokazi ter zaključiti, da toženec ne dolguje ničesar tožniku. Predlog za obnovo postopka je tako pravočasen in v celoti utemeljen.

3. Tožnik ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitek o zagrešeni absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je ostal neobrazložen, zato ne zahteva posebnega odgovora. Tudi uradni preizkus na pritožbeni stopnji ni pokazal pomanjkljivosti in nasprotij, zaradi katerih izpodbijanega sklepa ne bi bilo mogoče preizkusiti.

6. Pritožnik smiselno zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 9. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, z utemeljitvijo, da sodišče ni postavilo tolmača za bosanski jezik. Čeprav je pravica do uporabe lastnega jezika ustavno zagotovljena, nanjo sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Stranka mora sama zahtevati, da v postopku uporablja svoj jezik in da spremlja postopek v svojem jeziku. Kršitev je zato podana šele, če sodišče v nasprotju z določbami šestega poglavja ZPP zavrne tako zahtevo stranke.(1) Niti toženec niti priča na naroku za obravnavanje predloga za obnovo postopka nista predlagala postavitve sodnega tolmača oziroma kakorkoli drugače izrazila, da ne razumeta slovenskega jezika (toženec že v prvotnem pravnomočno končanem postopku ne), zato je pritožbena navedba glede tega neutemeljena.

7. Očitki v zvezi z neizvedbo dokaza z zaslišanjem tožnika in s postavitvijo izvedenca grafologa so neutemeljeni. Sodišče ni vsebinsko obravnavalo predloga za obnovo postopka v delu domnevno ponarejenega pooblastila, temveč ga je zavrglo kot nedovoljenega, zato ni bilo treba postaviti izvedenca grafologa. Trditve toženca v predlogu so se že po zaslišanju toženca in priče L. izkazale za neresnične, zato zaslišanje tožnika ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev o dejstvih, relevantnih za presojo.

8. Pritožbene trditve ne vzbudijo dvoma v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je zbrane dokaze skrbno, celostno in razumno ocenilo. S prepričljivimi in številnimi razlogi je utemeljilo, zakaj izpovedi toženca in priče L. nista prepričljivi in ne podpreta zaključka o zatrjevanem obstoju obnovitvenega razloga iz 10. točke 394. člena ZPP. Obsežnih in pravilnih razlogov izpodbijane sodbe pritožbenemu sodišču ni treba ponavljati in dopolniti.

9. Po povedanem niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Toženec s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Zobec, v Ude, Betetto in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem (3. knjiga), GV Založba, Založba Uradni list RS, Ljubljana, 2009, str. 302.