Jedro

Zasebni tožilec ni upravičen vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (1. odstavek 421. člena ZKP), zato je taka zahteva nedovoljena.

Izrek

Zahteva zasebnega tožilca Š.H. za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kranju je s sklepom z dne 3.10.2003 na podlagi 2. odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z 1. odstavkom 437. člena ZKP zavrglo zasebno tožbo zasebnega tožilca Š.H. zoper obdolžena D.Z. in S.Z. zaradi kaznivega dejanja samovoljnosti po 1. odstavku 313. člena KZ, ker je ocenilo, da "jo ni podal upravičen tožilec oziroma je bila vložena prepozno". Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 7.4.200 pritožbi zasebnega tožilca Š.H. in njegovega pooblaščenca zoper navedeni sklep zavrnilo kot neutemeljeni.

Zoper navedeni pravnomočni sklep je pooblaščenec zasebnega tožilca dne 7.5.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 5. in 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP, torej zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost pravnomočne kazenske odločbe" in predlagal, da vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Po 1. odstavku 421. člena ZKP smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti državni tožilec Republike Slovenije, obdolženec in zagovornik, po obdolženčevi smrti pa jo smejo v njegovo korist vložiti osebe iz 2. odstavka 367. člena tega zakona. Med upravičenci do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti, ki so v zakonu našteti taksativno, ni zasebnega tožilca. Glede na to, da je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zasebni tožilec po svojem pooblaščencu, ki te pravice nima, je zahteva nedovoljena, zato jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP zavrglo.