Jedro

Za presojo, ali je podana izjema od uporabe direktive, je ključna dejavnost (vaje). Logistična podpora, katere del je bil tožnik, je bila (neločljivo) povezana z vajami, na katerih so se posnemali pogoji dela, ki bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah. Iz tega razloga bi načrtovanje delovnega časa škodilo dobri izvedbi te dejavnosti.

V zvezi s stražo je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ne gre za izjemo za dejavnost, za katero sistem rotacije zaposlenih ni primeren; v zvezi s tem je pravilno ugotovilo, da je straža redna dejavnost toženke, ki se ni izvajala niti v izrednih razmerah niti kot odziv na neposredno grožnjo; ugotovitev temelji na pravilni oceni predloženih listin in ji toženka neutemeljeno oporeka.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati določene zneske prikrajšanja pri plači, ki so za vsak posamezni mesec razvidni iz izreka sodbe, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka); v presežku je zahtevek zavrnilo (točka II izreka); in da je tožnik dolžan toženki plačati pravdne stroške v višini 29,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe in odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških (točki II in III izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da stalna pripravljenost že sama po sebi šteje v delovni čas, pri čemer je treba upoštevati definicijo delovnega časa, kot jo je podalo Sodišče EU in je vsebovana v ZDR-1. Tožnik v stalni pripravljenosti ni smel zapustiti odrejenega kraja, moral se je takoj odzvati na poziv toženke; bil je na razpolago. Navedenemu toženka ni konkretizirano ugovarjala. Zahtevku je ugovarjala le s sklicevanjem na obstoj izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES. Direktiva ureja delovni čas in ne plačila (Pdp 445/2023); do navedenega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Za odločitev je bistveno, ali pripravljenost šteje v delovni čas, in ne, ali se direktiva uporablja. ZObr in KPJS urejata plačilo pripravljenosti, ki ne šteje v delovni čas. Pripravljenost glede na dejstvo, da tožnik ni mogel razpolagati s svojim časom, šteje v delovni čas; takšno stališče izhaja iz sodne prakse (Pdp 412/2023), v kateri je šlo sicer za varovanje meje in stražo, velja pa enako za vojaške vaje, usposabljanja in urjenja. Sodišče prve stopnje je obstoj izjem presojalo na splošno za vse vojaške vaje, usposabljanja in urjenja; ni se opredelilo do konkretnega dela, ki ga je tožnik opravljal, v zvezi s katerim toženka niti ni podala navedb. Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Kršilo je določbe pravdnega postopka. Ni se opredelilo do navedbe tožnika, da bi ga pri delu lahko nadomestil drug delavec, s čimer je kršilo zahtevo po obrazloženosti sodbe. V zvezi z delom tožnika je sicer povzelo izpovedi prič, vendar jih ni dokazno ocenilo. Dokazna ocena mora biti obrazložena (I Up 176/2021). Oblikovana mora biti skladno z 8. členom ZPP. Sodišče prve stopnje ni utemeljilo, zakaj je šlo pri tožniku za operativno urjenje. Tudi v tem delu odločitev ni obrazložena (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Dejansko stanje je zmotno ugotovilo. Nobena priča ni potrdila, da bi se logistična enota usposabljala oziroma da bi bila del kolektivnega usposabljanja. Nepravilno je posplošeno štelo, da je narava vseh vaj in usposabljanj takšna, da sistem rotacij ni primeren. Ni ugotavljalo, ali so nasprotovala vsakršni organizaciji delovnega časa; tega niti toženka ni zatrjevala. Naravo aktivnosti bi moralo presojati skupaj z možnostjo organizacije delovnega časa. Sodišče prve stopnje je nepravilno upoštevalo sodbo SEU C-742/19. Tudi če bi ugotovilo, da je šlo pri tožniku za operativno urjenje, to ne zadošča za izjemo od uporabe Direktive 2003/88/ES. Toženka je načrtovala delovni čas; načrtovanje delovnega časa je izpostavila tudi sodna praksa (Pdp 412/2023). Vnaprejšnje načrtovanje delovnega časa pomeni, da je toženka spoštovala določbe direktive; s tem povezanih navedb tožnika toženka v dosedanjem postopku ni prerekala, sodišče prve stopnje pa se do njih ni opredelilo. Ni obrazložilo, zakaj bi organiziranje delovnega časa škodilo dobri izvedbi dejavnosti. Nespornih dejstev pri odločitvi neutemeljeno ni upoštevalo (214. člen ZPP). Tožnika bi lahko nadomestil drug delavec; s tem v zvezi sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo izpovedi A. A. in B. B. Logistična enota je rotirala neodvisno od drugih pripadnikov. Pripadniki, vključno s tožnikom, so rotirali. Sodišče EU rotacij ni vezalo le na dnevne rotacije. Toženka je dejansko uveljavljala odstopanja v smislu 17. člena Direktive 2003/88/ES. Če bi bila podana odstopanja, še vedno velja opredelitev delovnega časa iz 2. člena direktive. Nezmožnost spoštovanja ene od zahtev iz direktive ne more privesti do izjeme od uporabe direktive v celoti. Sodba SEU C-742/19 določa izjeme od uporabe Direktive 89/391/EGS, Direktiva 2003/88/ES glede na to direktivo določa področje uporabe. V zvezi s tem toženka ni podala nobenih navedb; ob izostanku navedb je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Izjeme od uporabe direktive je treba razlagati ozko. Podane so lahko le v primeru izrednih razmer (sodba SEU C-529/21 do C-536/21 in C-732/21 do C-738/21); posnemanje izrednih razmer niso izredne razmere. Namen Direktive 2003/88/ES je v spoštovanju minimalnih varnostnih in zdravstvenih zahtev, delavec je šibkejša stranka delovnega razmerja. Listina EU o temeljnih pravicah določa pravico do zdravih in varnih delovnih pogojev ter do omejenega delovnega časa. Pripravljenost na kraju, ki ga določi delodajalec, šteje v delovni čas (U-I-165/19); izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES pomeni le, da določenih pravic toženka ni dolžna zagotavljati, ne pa, da delavci ne bi bili upravičeni do plačila. Ure, ki štejejo v delovni čas, morajo biti ustrezno plačane. Sodišče prve stopnje bi se do vseh bistvenih navedb tožnika moralo opredeliti (II Ips 91/2020). Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani zavrnilni del sodbe spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper ugodilni del navedene sodbe in stroškovno odločitev (točki I in III izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da že sama narava spornih dejavnosti (varovanje meje in straža) ni izvzeta od uporabe Direktive 2003/88/ES. Sodišče EU je državam članicam omogočilo izvzem vojaških dejavnosti. Toženka je bila dolžna dokazati, da je dejavnost izvzeta, pri čemer je nebistveno, kakšno delo je opravljal tožnik. Tožnik bi lahko podal nasprotne navedbe (in jih dokazal), torej da glede na njegovo delo določbe direktive veljajo. To bi sicer privedlo do absurdne situacije, ko bi določbe direktive za nekatere delavce v okviru Operacije C. veljale in za nekatere ne. Z zmotno porazdelitvijo dokaznega bremena je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Gre za sodbo presenečenja. Navedbe tožnika v tem sporu so bile skope; navedel je le, da mu je bila odrejena pripravljenost in da je upravičen do razlike v plači. Ni navedel, kakšno delo je opravljal. Toženka je uveljavljala izjemo po vseh štirih alinejah, kot izhajajo iz sodbe SEU C-742/19. Sodišče prve stopnje tega ni presojalo, ampak je navedlo le, da tožnik dela sploh ni opravljal v okviru varovanja meje, ampak je nudil logistično podporo. Takšno ugotovitev je utemeljilo na zmotni dokazni oceni; upoštevalo je le izpoved tožnika in B. B. Kršilo je 8. člen ZPP. Tožnikova izpoved ni podprta z izpovedjo B. B., slednji je potrdil, da je delo opravljal na meji. Varovanje meje je vojaška operacija, pri čemer je nebistveno, kakšno delo je opravljal tožnik. Tudi če je opravljal podporno delo, je njegov prispevek bistven za uspeh vojaške operacije. Toženka je svoje navedbe glede vojaške operacije podprla z ustreznimi dokazi. Sodišče prve stopnje tega, ali je šlo za vojaško operacijo, sploh ni ugotavljalo. Ni se opredelilo do zatrjevanega dejstva, da je suverena pravica vsake države, da se odziva na morebitne grožnje in izvaja vojaške operacije. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Poseglo je v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo. Prezrlo je toženkino navedbo, da je varovanje meje zaokrožiti v serijo povezanih taktičnih aktivnosti, ki so koordinirane v času in prostoru za dosego strateških in operativnih ciljev. Drugačna ugotovitev sodišča prve stopnje je protispisna (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ni utemeljilo, zakaj toženki ni sledilo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Opredelitev vojaške operacije je potrdil dr. D. D. in sledi vsebini predloženih listin. Vojaške operacije potekajo tudi v mirodobnem času (C-742/19; sklepni predlogi generalnega pravobranilca). Izjeme od uporabe Direktive 2003/88/ES so alternativno določene. Če gre za vojaško operacijo, toženki ni treba dokazovati še, da sistem rotacij ni primeren. Sodišče prve stopnje je namesto primernosti rotacij ugotavljalo, ali so te sploh možne. Teoretično gledano so rotacije možne z večjim številom delavcev, pri čemer sodišče ne more nalagati razporejanja delavcev (sodba VSRS VIII Ips 159/2005) niti formacija ni podvržena sodni presoji (sodba VDSS Pdp 908/2022). Zatrjevano poslabšanje situacije na meji in potreba po naraščanju sil je vplivala na potrebo po reorganizaciji varovanja meje; tega pred letom 2019 ni bilo, česar sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Pavšalno je štelo, da toženka ni podala ustreznih trditev. Zmotno je upoštevalo stališča v sodbi in sklepu VSRS VIII Ips 196/2018, ki temelji na okoliščinah konkretnega primera. Toženka je pojasnila razloge za razlikovanje med posameznimi dejavnostmi in razloge za odrejanje pripravljenosti; razlikovanje izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS. V zvezi s stražo je utemeljila, da gre za posebno dejavnost, v zvezi s katero sistem rotacij ni primeren. Dokazna ocena o učinkovitosti in kvaliteti straže sodišča prve stopnje je preveč pavšalna; interes državne varnosti je, da se straža izvaja neprekinjeno. Rotacije lahko imajo nepopravljive posledice. Staža je vojaška naloga _sui generis_, ki je ni mogoče šteti za običajno službo. V primeru rotacij je kvaliteta straže manjša, kot je izpovedal E. E. Njegovo izpoved je sodišče prve stopnje povzelo v izpodbijani sodbi. Toženka je izpostavila še potrebo po naraščanju sil v primeru izrednih dogodkov, kar pomeni, da bi moralo presoditi, kako bi na to vplivale rotacije. Ni se opredelilo niti do navedb toženke v zvezi z epidemijo koronavirusa (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje toženki neutemeljeno ni priznalo stroškov za sestavo pripravljalne vloge z dne 22. 3. 2023. Z njo je odgovarjala na navedbe tožnika v pripravljalni vlogi z dne 9. 3. 2023; če bi navedbe podala na naroku, bi trajal več ur. To ne bi bilo ekonomično. Če sodišče prve stopnje pripravljalne vloge toženke ne bi upoštevalo, bi s tem kršilo njene procesne pravice. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani ugodilni del sodbe spremeni tako, da zahtevek tudi v tem delu zavrne, oziroma ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo tožnika prereka njegove navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani zavrnilni del sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavljata pravdni stranki. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev - pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz obrazložitve sodbe, ter se v nadaljevanju opredeljuje do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Tožniku je bila v spornem obdobju odrejena pripravljenost v zvezi z izvajanjem straže, zagotavljanjem logistične podpore v primeru usposabljanj in vojaških vaj (elektrifikacija vojaškega tabora) ter varovanjem državne meje, pri čemer, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo iz izpovedi tožnika, smiselno potrjene z izpovedjo B. B., ni izvajal nalog varovanja meje, ampak vzdrževanje elektrifikacije kontejnerjev na meji. Pri odločanju o utemeljenosti njegovega zahtevka za plačilo razlike v plači med 50 % urne postavke, kolikor je v Kolektivni pogodbi za javni sektor (KPJS; drugi in tretji odstavek 46. člena KPJS) določen dodatek za čas stalne pripravljenosti, in 100 % urne postavke je pravilno izhajalo iz 97.e člena Zakona o obrambi (ZObr), ki določa, da se pripravljenost ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti. Tožnik je podal navedbe, da je bil v času, ko mu je bila odrejena pripravljenost, na določenem kraju in na razpolago delodajalcu, kar s strani toženke ni bilo sporno, zaradi česar se je zavzemal, da se ta čas šteje v delovni čas, kar bi pomenilo neposredno uporabo direktive in upravičenost do plačila v višini 100 % osnove. Toženka je uveljavljala, da gre za izjemo od uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa.

8. Za odločitev je bistveno, kot je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje, ali je za posamezno dejavnost, v zvezi s katero je bila tožniku odrejena pripravljenost, podana izjema od uporabe Direktive; če je (usposabljanja in vojaške vaje), je kljub poudarjeni razpoložljivosti (da ni smel zapustiti odrejenega kraja, moral se je takoj odzvati na poziv toženke) upravičen do plačila v višini 50 % urne postavke skladno z nacionalno zakonodajo. V nasprotnem primeru, za kar je šlo pri straži in delu na meji, pa je upravičen do plačila, ker se pripravljenost šteje v delovni čas, in je njegovemu zahtevku iz naslova razlike v plači sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo.

9. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da se (v vsakem primeru) pripravljenost šteje v delovni čas (drugače določa zgoraj citiran 97.e člen ZObr), in se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-165/19, v kateri je bila zahteva za oceno ustavnosti tretjega odstavka 71. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol) v delu, v katerem se nanaša pripravljenost za delo na določenem kraju, in petega odstavka 71. člena ZODPol zavržena.

10. Sodba Sodišča EU C-742/19, ki jo je pri odločanju upoštevalo in v bistvenem delu povzelo sodišče prve stopnje, opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES v povezavi s členom 4(2) Pogodbe o Evropski uniji razlagati, tako da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive; ob upoštevanju člena 2(2) Direktive Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (Direktiva 89/391/EGS) je posamezna dejavnost oboroženih sil izključena iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES, kadar tej uporabi neizogibno nasprotujejo posebne značilnosti te dejavnosti. Glede na navedeno tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da se skladno s 17. členom Direktive 2003/88/ES ne more izključiti uporaba celotne Direktive 2003/88/ES, ampak le v tem členu taksativno naštete določbe. Prav tako neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje, s tem ko je ugotavljalo, ali so podane izjeme od uporabe Direktive 2003/88/ES, preseglo trditveno podlago toženke, ker bi slednja morala zatrjevati, da so podane izjeme od Direktive 89/391/EGS; toženka je z navedbami, ki se nanašajo na obstoj izjem, podala zadostno in ustrezno trditveno podlago.

11. Ne drži, da je za presojo, ali se izključi uporaba Direktive 89/391/EGS in Direktive 2003/88/ES, bistveno le, ali je možno načrtovati delovni čas oziroma ali gre za izredne razmere, za kar si neutemeljeno prizadeva tožnik v pritožbi, pri čemer se sklicuje na sodno prakso SEU v zvezi z običajno službo gasilcev (sodba SEU C-529/21 do C-536/21 in C-732/21 do C-738/21). Kot izhaja iz sodbe SEU C-742/19, sprejete glede straže, ki jo opravljajo vojaške osebe, se uporaba Direktive 2003/88/ES izključi: - kadar ta dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja te osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede; - kadar pomeni tako posebno dejavnost, da zanjo ni primeren sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev navedene direktive; - kadar je glede na vse upoštevane okoliščine razvidno, da se ta dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, - kadar bi se uporaba navedene direktive za tako dejavnost z naložitvijo dolžnosti zadevnim organom, da uvedejo sistem rotacij ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo, kakšna je bila narava dejavnosti, v okviru katere je bila tožniku odrejena pripravljenost, in se mu ni bilo potrebno opredeliti le do tega, ali je bilo delovni čas mogoče načrtovati. Sodišče se je namreč dolžno opredeliti le do pravno relevantnih navedb strank. Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. (8.) točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

12. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je presojalo le na splošno vsa usposabljanja in vojaške vaje. Toženka je v pripravljalni vlogi z dne 22. 3. 2023 podala konkretne navedbe glede vsake posamezne vaje tožnika. O vajah so poleg tožnika izpovedali F. F., B. B. in A. A.; na vaje se nanaša pisna izjava G. G. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni le povzelo izpovedi prič, ampak jih je dokazno ocenilo. Utemeljeno je sledilo pisni izjavi G. G., ki je potrjena z izpovedmi F. F. in B. B. ter skladna s predloženimi listinami (ukazi), ter pravilno ugotovilo, da se na vajah usposablja tudi logistična podpora. Tožnik se je na vajah usposabljal (uril), poleg tega ne bi bilo primerno, da bi zaposleni rotirali. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje poudarilo ugotovljeno vzpostavljanje kohezije in izgradnjo kolektiva, o kateri je izpovedal B. B., oziroma posnemanje realnih razmer (izpoved F. F., pisna izjava G. G.); logistična enota se ves čas prilagaja enoti na usposabljanju. Za presojo, ali je podana izjema od uporabe direktive, je ključna dejavnost (vaje). Logistična podpora, katere del je bil tožnik, je bila (neločljivo) povezana z vajami, na katerih so se posnemali pogoji dela, ki bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah. Iz tega razloga bi načrtovanje delovnega časa škodilo dobri izvedbi te dejavnosti.

13. Sodišče prve stopnje je v zvezi z vajami pravilno presodilo, da je podana izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES, in sicer ker je dejavnost potekala v okviru operativnega urjenja (1. alineja); svojo presojo je v izpodbijani sodbi izčrpno utemeljilo. Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Ob presoji, da je podana izjema (1. alineja), sodišče prve stopnje ni bilo dolžno presojati, ali bi bil sistem rotacije zaposlenih primeren (2. alineja) oziroma ali bi se uporaba direktive z naložitvijo dolžnosti zadevnim organom, da uvedejo sistem rotacije ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede (4. alineja), saj so izjeme določene alternativno. S tem povezane pritožbene navedbe za odločitev niso bistvene (glede rotacij zaposlenih). Poleg tega tožnik v pritožbi po nepotrebnem poudarja namen direktive (zagotavljanje varnosti in zdravja), varstvo delavca ter določbe Listine EU o temeljnih pravicah, saj to pomeni le, da je treba morebitne izjeme tolmačiti ozko (kar je sodišče prve stopnje storilo), ne pa da izjem sploh ni.

14. Toženka neutemeljeno navaja, da gre pri odločitvi, da se zahtevku v delu, v katerem se nanaša na delo na meji, ugodi, za sodbo presenečenja, pri čemer izpostavlja kršitev pravila o dokaznem bremenu in pomanjkljivo trditveno podlago tožnika. Tudi če bi sodišče prve stopnje zmotno porazdelilo dokazno breme (pa ga ni) in tudi če bile navedbe tožnika nezadostne (pa niso bile), to ne bi privedlo do sodbe presenečenja (o kateri je mogoče govoriti, kadar sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank ni sklicevala), ampak bi šlo kvečjemu za drugo kršitev določb pravdnega postopka.

15. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva, in ne tisti, ki ga zanika. Ker je bila toženka tista, ki je zatrjevala, da je podana izjema od uporabe direktive, je v zvezi s temi navedbami nosila dokazno breme. V zvezi z mejo je pred sodiščem prve stopnje predvsem uveljavljala izjemo, da gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede (1. alineja; Operacija C.). Sodišče prve stopnje ob pravilni ugotovitvi, da tožnik ni izvajal nalog varovanja meje, ampak vzdrževanje elektrifikacije kontejnerjev na meji, pravilno ni ugotavljalo, ali bi šlo v primeru varovanja meje za izjemo od uporabe direktive, saj to za odločitev ni bistveno. Razlogi za to izhajajo iz obrazložitve, kar pomeni, da uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

16. Tožnik je navedbe, da ni izvajal nalog varovanja meje, podal na prvem naroku za glavno obravnavo. O tem je izpovedal, ko je bil zaslišan; njegovo izpoved je smiselno potrdil priča B. B., s tem ko je izpovedal na splošno o delu tožnika. Takšni izpovedi je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo in jima sledilo; o delu tožnika na meji sicer priče niso izpovedale. Ob ugotovljenem dejstvu, da tožnik ni izvajal nalog varovanja meje, so nebistvene vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na utemeljevanje izjeme od uporabe Direktive 2003/88/ES v zvezi s to dejavnostjo, in se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (navedbe glede Operacije C. kot vojaške operacije, primernosti rotacij in poslabšanja situacije na meji).

17. V zvezi s stražo, ki jo ureja 97.č člen ZObr, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ne gre za izjemo za dejavnost, za katero sistem rotacije zaposlenih ni primeren (2. alineja); v zvezi s tem je pravilno ugotovilo, da je straža redna dejavnost toženke, ki se ni izvajala niti v izrednih razmerah niti kot odziv na neposredno grožnjo; ugotovitev temelji na pravilni oceni predloženih listin in ji toženka neutemeljeno oporeka. Kot bistveno je pravilno izpostavilo, da se je organizacija straža spreminjala (prav na objektih, na katerih jo je izvajal tožnik), kar je ugotovilo iz izpovedi E. E. in tožnika. Iz tožnikove izpovedi ne izhaja, kot je pravilno povzelo v izpodbijani sodbi, da bi se straža z rotacijami (brez odrejene pripravljenosti) izvajala manj kvalitetno, je pa tako navedel E. E. v pisni izjavi. Sodišče prve stopnje je njegovi pisni izjavi, s katero ni potrjena toženkina navedba o nepopravljivih posledicah ali potrebi po naraščanju sil, sledilo in pravilno razlogovalo, da samo dejstvo, da se na ta način straža izvaja manj kvalitetno, še ne pomeni, da sistem rotacij ni primeren.

18. Toženka je navedbe v zvezi z epidemijo koronavirusa (in njenim vplivom na izvajanje straže) podala po prvem naroku za glavno obravnavo; v zvezi z njenimi navedbami je sodišče prve stopnje sklenilo, da pozove E. E. na dopolnitev pisne izjave. V dopolnitvi je priča navedel, da se je zaradi epidemije spremenil način izvajanja straže v vojašnici H. V tem delu njegove pisne izjave sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo, saj nobena od strank ni navedla, da bi tožnik izvajal stražo na tem objektu. Uveljavljana neopredelitev do navedb stranke kot bistvena kršitev določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP; šlo bi kvečjemu za kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ni podana.

19. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi utemeljeno sledilo stališčem, zavzetim v sodbi in sklepu Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 196/2018 z dne 1. 2. 2022, ki se nanaša na plačilo za čas pripravljenosti vojaške osebe in tako temelji na enaki pravni podlagi in deloma enakemu dejanskemu stanju (šlo je za stražo). Izpodbijana odločitev je skladna s sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča, skladno s katero se za stražo uporabljajo določbe Direktive 2003/88/ES (sodbe Pdp 382/2023 z dne 16. 11. 2023, Pdp 411/2023 z dne 12. 9. 2023 in Pdp 412/2023 z dne 19. 10. 2023), vojaške vaje, usposabljanje in urjenje pa so izvzeti (sodba in sklep Pdp 324/2023 z dne 14. 9. 2023, sodbi Pdp 340/2023 z dne 14. 9. 2023 in Pdp 382/2023 z dne 16. 11. 2023; tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na stališča v sodbah Pdp 412/2023 z dne 19. 10. 2023 in Pdp 445/2023 z dne 19. 10. 2023, v katerih usposabljanja in vaje niso bili predmet pritožbenega preizkusa).

20. Pri odločanju o pravdnih stroških oziroma o tem, kateri stroški so za pravdo potrebni v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP, sodišče prve stopnje toženki pravilno ni priznalo stroškov za sestavo pripravljalne vloge z dne 22. 3. 2023, ne iz razloga neupoštevanja navedb, ampak ker bi navedbe lahko podala ustno na samem naroku za glavno obravnavo 23. 3. 2023, na katerem je pripravljalno vlogo predložila (16. člen ZPP; v zvezi z ustnim podajanjem navedb ni določena nobena omejitev glede njihove obsežnosti oziroma trajanja).

21. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožb, s katerima nista uspeli, in toženka sama svoje stroške odgovora na pritožbo tožnika, ki v tem istovrstnem sporu ne šteje za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).