Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanj: (1) Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialnopravne določbe 341. člena OZ in načelo akcesornosti pripoznave zastaranja? in (2) Ali je sodišče druge stopnje ob spremembi sodbe sodišča prve stopnje kršilo določbe 360. člena ZPP, ker obrazložitev ne dosega zahtevanega standarda obrazloženosti sodbe sodišče druge stopnje?

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanj: (1) Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialnopravne določbe 341. člena OZ in načelo akcesornosti pripoznave zastaranja? in (2) Ali je sodišče druge stopnje ob spremembi sodbe sodišča prve stopnje kršilo določbe 360. člena ZPP, ker obrazložitev ne dosega zahtevanega standarda obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje?

Obrazložitev

1.Tožniki in (že pokojni) toženkin oče so bili dediči denacionalizacijskega upravičenca. Toženkin oče je opravljal vlogo skrbnika denacionalizacijskega premoženja, spor med strankama pa se nanaša na njegovo ravnanje - tožniki zatrjujejo, da je s premoženjem neskrbno razpolagal, ga z njimi ni ustrezno delil; navajajo, da je zaradi ravnanja skrbnika na skrbniškem računu ostalo manj denarja, kot bi ga moralo biti. Od toženke, skrbnikove dedinje, zahtevajo, da jim manjkajoča sredstva povrne. Toženka je še pred to pravdo pripoznala (zastarano) obveznost.

2.Sodišče prve stopnje je zahtevku delno ugodilo. Ocenilo je, da je toženka pripoznala temelj obveznosti in nadalje ugotavljalo, s kolikšnim zneskom je skrbnik razpolagal neskrbno. Tako ugotovljeni znesek je, v skladu z dednimi deleži strank, nato prisodilo tožnikom.

3.Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo, ugodilo pa pritožbi tožnikov. Menilo je, da toženka ni pripoznala le temelja, pač pa tudi višino obveznosti. Ker ta celo presega znesek, ki so ga v pravdi zahtevali tožniki, je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevku ugodilo še v preostalem delu.

4.Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 49/2025 sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na ugoditev pritožbi in spremembo prvostopenjske sodbe. Pojasnilo je pomen načela akcesornosti pri pripoznavi zastarane obveznosti in sodišču druge stopnje naložilo, da ob ponovnem sojenju razišče, ali je skrbnik neskrbno razpolagal z višjim zneskom od tistega, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

5.Sodišče druge stopnje je v ponovnem sojenju ugotovilo višino tega zneska (ki presega znesek, ugotovljen ob prvostopenjskem sojenju), a menilo, da ta ni ključen za presojo o utemeljenosti zahtevka. Ponovno je poudarilo, da je toženka pripoznala konkretno višino obveznosti in razsodilo enako kot v predhodnem sojenju.

6.Zoper takšno odločitev toženka ponovno vlaga predlog za dopustitev revizije. Predlaga, da se revizija dopusti glede vprašanj:

6.1.1. Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialnopravne določbe 341. člena (Obligacijskega zakonika) OZ in načelo akcesornosti pripoznave zastaranja, ko je odločilo, da je tožena stranka pripoznala zastarane obveznosti v znesku 47.277,03 EUR in tožbenemu zahtevku ugodilo tudi v preostanku (še za znesek 34.069,03 EUR), čeprav je ugotovilo obveznost v nižjem znesku od prisojenega?

6.2.2. Ali ima sodba sodišča druge stopnje s tem, ko je sodišče odločilo, da je tožena stranka pripoznala zastarane obveznosti v znesku 47.277,03 EUR in tožbenemu zahtevku ugodilo tudi v preostanku (še za znesek 34.069,03 EUR), čeprav je ugotovilo obveznost v nižjem znesku od prisojenega, pomanjkljivosti, ker nima razlogov oz. so si razlogi o odločilnih dejstvih v nasprotju, in je s tem podana kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)?

6.3.3. Ali je dokazna ocena sodišča druge stopnje glede višine obveznosti v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP?

6.4.4. Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo pri presoji, ali je ravnanje skrbnika v konkretnem primeru ustrezalo standardu skrbnega ravnanja in ali je razloge za takšno presojo tudi ustrezno obrazložilo?

6.5.5. Ali je sodišče druge stopnje s tem, ko ni izvedlo pritožbene obravnave in je sprejelo drugačno odločitev (spremenilo dejansko stanje) od sodišča prve stopnje, kršilo načelo ustnosti in neposrednosti ter načelo kontradiktornosti pri izvedbi dokazov?

6.6.6. Ali je sodišče druge stopnje ob spremembi sodbe sodišča prve stopnje kršilo določbe 360. člena ZPP, ker obrazložitev ne dosega zahtevanega standarda obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje?

6.7.7. Ali je sodišče druge stopnje s tem, ko je v ponovljenem postopku sprejelo enako odločitev kot v prvem sojenju, oprto na isto pravno podlago, v nasprotju z napotili Vrhovnega sodišča RS in ne da bi strankam omogočilo, da se o takšni pravni podlagi predhodno izjavijo, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP (t. i. sodba presenečenja)?

6.8.8. Ali je sodišče druge stopnje s tem, ko je ponovno presojalo pritožbo tožene stranke in jo zavrnilo, čeprav je bila že pravnomočno zavrnjena, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (kršitev načela ne bis in idem)?

6.9.9. Ali sta sodišči s tem, ko sta zaključili, da dedni delež prve tožnice znaša 1/3, drugih treh tožnikov pa 1/9, zagrešili bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP?

7.Predlog je utemeljen v obsegu, kot izhaja iz izreka sklepa.

8.Po presoji Vrhovnega sodišča so pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP izpolnjeni glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, zato je v tem obsegu revizijo dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).

9.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).